Ali tečejo maratonci zadnji krog?
V teh dneh, ko je temperatura ozračja tako vroča, da se rajši skrivamo v senci, razmišljam ali so resne teme primerne za čas kislih kumaric. Osebno sem prepričan, da je za nekatere čas kislih kumaric celotno koledarsko leto. Samo poglejte, če bi na predčasnih volitvah v decembru lanskega leta, za poslanske sedeže kandidirala stranka Negativna Slovenija Zorana Jankoviča, verjetno ne bi prišla v parlament z 28 poslanci. Tako pa si je nadela lepo ime Pozitivna Slovenija in glasovi so kar padali v skrinjice, čeprav je v tej stranki kar nekaj negativcev. Da ne bo pomote, zame je negativec tudi tisti, ki v nekaj letih zamenja vse leve stranke samo, da pride v parlament in ima solidno plačo. Kaj in koliko naredi je že drugotnega pomena. Ali niso to zelo kisle kumarice?
Da se vrnem k naslovu mojega pisanja. Maratonski tek izvira iz Grčije, ki se trenutno zvija v hudih finančnih težavah. Prepričan sem bil, da se bo v takšnem stanju grško ljudstvo zamislilo in šlo vase. Pa sem se zelo zmotil. Pojavil se je mlad levi politik, ki je rekel »mi se tega ne gremo, mi ne bomo spoštovali ukrepov, ki nam jih je za rešitev gospodarske krize naložila Evropska skupnost, ki je za rešitev posodila tudi denar. Tisti tam na severu naj se nekam pišejo, mi bomo delali naprej tako kot smo do sedaj.« Rekel sem si, saj ga ljudstvo ne bo poslušalo. Seveda sem se zmotil. Ljudstvo hoče polne lonce mesa. Ali ni tudi Mojzes poslušal nekaj takega? Pa kaj Mojzes tudi moji starši so poslušali takoj po vojni, da bodo komunisti naredili raj v naši domovini in, da bo vsak dobil kar bo hotel in kolikor bo hotel. Seveda so eni dobili vse in to brez dela, drugi pa so se morali z delom prebijati skozi življenje. Tisti, ki so dobili vse so morali izkazati lojalnost do rdeče barve. To je bil razpoznavni znak, da si naš, da si pravi tudi, če si zavozil in spravil na boben kar nekaj podjetij. Pa kaj rdeči. Tudi ob predlogu varčevalnih ukrepov za rešitev iz gospodarske krize naše domovine, ki jih je predlagala sedanja desnosredinska koalicija so nekateri naši člani zavili z očmi in rekli, mi se pa ne bomo šli tega in naj nekaj gleda to stranko NSi. Kako smo si podobni, ko je potrebno zategniti pas. Pojavi se pravi internacionalizem tistih, ki hočejo imeti vse, četudi potem vse vzame hudič.
Šel sem vase in se vprašal zakaj so nekateri res samo zase. Odgovor je več kot na dlani. Katera(ri) vedeževalka ali kateri šaman ali prerokovalec v svojih videnjih napove prihodnosti naročniku odgovora recimo, da ga bo juti zadela kap. Tak vedeževalec si ne bo dolgo časa služil s tem poslom svoj kruh. Vsi nam lepšajo z odgovori našo bodočnost v superlativih. Ali ni to nekaj podobnega kot se je državljanom naše države dogajajo zadnja tri leta vladavine leve vlade z Borutom Pahorjem na čelu? Skoraj vsi smo verjeli njegovim lepim besedam in njegovemu lepemu nasmehu. Država pa je šla v »maloro«. Potem pa se spopade s problemi desnosredinska vlada in tisti, ki so vse skupaj »zafurali« začnejo pljuvati po njej. Narobe svet. Ne. Takšni smo. Ni treba na jug gledat Grke in na njih kazati s prstom. Tudi mi tečemo maraton rešitve. Potem se pojavi, ta predsednik bivše vlade, celo v vlogi kandidata za predsednika države. O sveta preproščina. Naenkrat je celo na desni postal svetnik. Kot da se v vsej tej 20 letni zgodovini naše države nismo nič naučili. Zadnjič sem slišal, da so leta 1991 desni na čelu z Janezom Janšo pobili kočevarje! Lepo, kaj ne! Nazadnje bomo desni krivi še za pokole v Hudi jami, na Teharjah, v Kočevskem rogu in še kje. Zaradi tega moramo vsak dan opominjati in pripovedovati, kaj so delali komunisti. Zavedati se moramo, da se je generacija rojena ob nastanku naše države, ki je danes polnoletna, zelo malo soočala z zgodovinskimi resnicami. V šolskih programih je to zamolčano. Ko o tem govorimo javno pa nam takoj nalepijo etiketo, da spet prelagamo kosti.
Prepričan sem, da so že napisani članki, ki bodo izšli v časopisih po proslavi ob Dnevu državnosti, ki jo bodo izvedli amaterji. V njih bo veliko blatenja in govorjenja o »oberkrajnerjih«, o kakšnem klerikalnem pridihu o slovenceljnih in še kaj. Ko sem pa moral gledati proslavo, v kateri nisem vedel kaj pomeni baletni nastop in ko nisem razumel vseh tistih gibov, ali pa so se na odru obmetavali s tortami in sem mislil, da snemajo nemi film iz časov Stena in Olia, je bilo pa vse super in seveda dobro plačano. Je pa tudi res, da se na vse ne razumem. Zelo bom vesel, če se ta moja napoved ne bo uresničila.
Vroče je. Vendar vsi se moramo zavedati, da tečemo zadnji maratonski krog tudi v tej vročini. Na koncu maratona za preživetje, si želim, da bomo na cilju zavpili »zmagali smo« in preživeli.
Matevž Kleč
predsednik sveta NSi