Komentar Lojzeta Peterleta, predsednika osamosvojitvene vlade
Samovo kraljestvo, v katerem so z obrambnimi nameni skupaj živeli Slovenci, je v 7. stoletju trajalo 35 let. Toliko doslej tudi samostojna Republika Slovenija. Prepričan sem, da bo trajala dlje, vendar z zavestjo, da za trajnost ni garancije. Tako, kot izkušnja uči, velja tudi za stranke.
Slovenski krščanski demokrati so slovensko pomladno dobo zaznamovali s pozivom kristjanom k polni družbeni odgovornosti. Z zmago znotraj Demosa na prvih demokratičnih volitvah so z vodenjem vlade prevzeli ključno politično odgovornost za izvedbo osamosvojitve. Ob vsem tem so s svojimi političnimi povezavami ter v tesnem sodelovanju s Slovenci v zamejstvu in po svetu bistveno prispevali k mednarodnemu priznanju Slovenije.
Po samoukinitvi Demosa in rušenju njegove vlade, kar je oslabilo duha pomladi, je SKD edina od Demosovih strank izboljšala volilni izid in skupaj s Pučnikovo SDSS sodelovala v drugi vladi Janeza Drnovška. Drugič smo kot Nova Slovenija prevzeli vodenje vlade pod dr. Andrejem Bajukom. Zatem smo sodelovali še v treh vladah Janeza Janše.
Vlade novih obrazov z vedno istimi strici v ozadju niso nadaljevale razvojne dinamike in rasti, ki jo je vzpostavila Demosova vlada. Počasi in vztrajno se nam je začela dogajati restavracija starih miselnih, vedenjskih, oblastnih in birokratskih vzorcev. Namesto doslednega sprejemanja evropskih vrednot, načel in pravil se je marsikje zgodila samo taktična prilagoditev. Pri nas se ni v celoti uveljavila socialno-tržna ekonomija. Živimo v mešanici socialno-tržne in Kardeljeve dogovorne ekonomije. Prevzet ni bil niti evropski odnos do totalitarizmov, spomina in sprave. Politične sile komunističnega izvora komunizem še vedno štejejo k svobodi, izvensodno pobitih po vojni pa doslej niso dovolile pokopati. Trga republike ne krasi spomenik osamosvojitvi, ampak revoluciji.
Paradigmatsko, vrednostno smo pristali v odkritem boju med vrednotami revolucije in vrednotami osamosvojitve. S konceptom “naših” se je začel vse bolj uveljavljati “koncept sovražnika”, ki se je v najtrši obliki izrazil v vladi Roberta Goloba. Razredni, ideološki odnos se je trdo pokazal do zasebnih šol, vrtcev, kmetov, zdravnikov in podjetnikov. In seveda do osamosvojitve same.
Slovenija, nekoč zgled reform in rasti, se je začela ustavljati, podjetniki in mladina odhajati drugam, prehitele so nas države, ki so bile razvojno daleč za nami. Slovenija ni dokončala demokratične tranzicije. Koncept “naših” nujno vodi v sistemsko korupcijo in politiko dvojnih meril, kar se je žal zgodilo. Indikatorji so jasni.
Marčne volitve so prinesle upanje. Spet je zadišalo po pomladi. Slovenija se je prebudila, odločila se je za spremembo. Golobova koalicija je izgubila večino, in to pozno vzela na znanje.
Nova Slovenija se je na teh volitvah suvereno vrnila v prvi plan s poudarkom na povezovanju sil in na vsebini. Njeno strategijo povezovanja so ljudje pozdravili. Ni nasedla zapoznelemu dobrikanju Goloba, čigar dvorjenje je imelo samo en cilj – ohranitev oblasti. Košarica Nove Slovenije Golobu je zaprla pot levi koaliciji.
Nova Slovenija je igrala dostojno, verodostojno in strateško igro. Ni nasedla igri stolčkov, pač pa je prevzela pobudo pred formiranjem koalicije – z razvojnim zakonom in zakonom o pokopu. Slednjega je postavila kot pogoj in tako prispevala k bistvenemu elementu civilizacijske normalizacije. Kako naj sanjamo o prihodnosti, ne da bi pokopali svoje mrtve?

Pred 35 leti smo se borili za politično preživetje, danes gre za biološko in kulturno preživetje. Vmes smo preživeli napad kulture smrti, ki je zbanalizirala odnos do smrti, hkrati pa mobilizirala stran, ki živi kulturo življenja. Jasno je, da se bo boj nadaljeval. Ponosen sem na Novo Slovenijo, da se je jasno in odločno opredelila za življenje.
Ta izziva zahtevata dolgoročen in strateški pristop. Veselja do življenja se ne da bistveno okrepiti z vladnimi odloki, niti s skladi. Seveda je življenje družin z otroki s primerno politiko mogoče narediti prijetnejše, cenejše. V podporo veselju do življenja pa je potreben paradigmatski zasuk, vrednostna preorientacija družbe. Ne moremo biti štiri leta za otroke, potem pa štiri leta za priseljevanje brez kriterijev. Demografija ni samo vprašanje vladajoče koalicije, ampak eminentno in prioritetno vprašanje nacije, ki kliče po slovenskem skupaj. Pa še to – država slabo odgovarja na vprašanje, zakaj sploh imeti otroke.
Še nekaj besed o onegavljenju z besedo “sredina”. Krščanski demokrati niso ne populistična ne ekstremistična stranka. Biti ljudski pa ne pomeni populizma. Za sredinsko stranko imam tisto, ki postavlja v sredino človeka s polnim dostojanstvom. Ali lahko postavimo človeka v sredino, ne da bi postavili tja življenje? Sredina ne sme biti všečno geslo, ampak moralno-politična izbira na strani življenja in služenja za skupno dobro. ”Po njih delih jih boste spoznali.”
Od kritiziranega Goloba pa bi vseeno vzel nekaj na pot – njegovo misel o drugem mandatu. Pomladna stran še ni imela dveh mandatov. Prvi mandat je samodestruktivno zaključila po dveh letih. Če hočemo doseči kaj trajnejšega, moramo delati za dva mandata. Precej prvega mandata bomo pokurili za popravljanje napak prejšnje vlade. Ob nepoleglem nadutem antijanšizmu, dvornih sindikatih, ki podpirajo bolj levico kot delavce, in preobjedeni civilni družbi si težko predstavljam kulturno spremembo v smeri skupnih imenovalcev. Naša družba se je navadila padati znova in znova v isto zanko. Pot iz nje vodi samo preko dialoga in voljo do skupnega. Skrajni čas je, da koncept sovražnika presežemo s konceptom bližnjega.
Novi Sloveniji želim močne uspehe na vseh prevzetih resorjih, pa tudi pri soodgovornosti za celotno politiko vlade. Ob vsem delu in polarizaciji, ki nas čaka, pa želim, da stranka krepi podobo politične sile, ki čuti tudi odgovornost za slovenski skupaj.
Želim, da prispevamo k Sloveniji spoštovanja dostojanstva, k državi in družbi, v kateri bodi vsi “naši”, kot so bili v usodnem času osamosvajanja leta 1991.
Bog živi Slovenijo in Novo Slovenijo!
Lojze Peterle
predsednik osamosvojitvene vlade
Razmislek je bil objavljen v reviji KD #45.