Neznosna lahkost besede

Ta teden je predsednica NSi,
gospa Ljudmila Novak, v Državnem zboru povedala, da bo poslanska skupina NSi
podprla novelo Zakona o varstvu dokumentarnega gradiva in arhivih, ker povečuje
dostopnost do arhivskega gradiva. Vsebina novele je bila usklajena in potrjena  na Odboru za kulturo, predhodno je bila v DZ
opravljena javna predstavitev mnenj, na kateri je Strokovni odbor za kulturo
pri NSi javno in glasno zahteval, da se omogoči dostop do arhivskega gradiva. V
javnost pa je (namerno) privršal samo prvi del izjave z interpretacijo, da NSi
zapira arhiv. Dezinformacija se je bliskovito širila po družbenih omrežjih,
bralci so jo širili in se ob njej zgražali ter krščanskim demokratom pripisali
veliko nečednih pridevnikov. Nihče pa ni prebral ne novih členov zakona ne
obstoječega zakona. Preprosto verjeli
so.

Gospod Lojze Peterle je v
nekem intervjuju omenil morebitno ponovitev svoje bolezni. Takoj so zaokrožile
špekulacije o tem, da bolan pa ja ne more v Bruselj, ali pa da si je bolezen
izmislil, da se ljudem zasmili… nihče pa si ga ni upal vprašati kaj več o tej
temi. Prikladno za polemiziranje in diskreditacijo tako gospoda Peterleta kot
stranke, katere vidni član je.

Socialna akademija je organizirala
posvet o vlogi umetnosti v spravnem procesu, saj naj bi v glavnem mestu države do
leta 2015 postavili spomenik vsem žrtvam vojn s posvetilnim napisom Otona
Župančiča: Domovina je ena, nam vsem dodeljena in eno življenje in ena smrt.
Stališča udeležencev so bila seveda različna, vendar pa je bila večina mnenja,
da čas za postavljanja spomenika še ni zrel. Da še celo ni čas za spravo. Da bi
bil ta spomenik, ki je sestavljen iz dveh plošč, dejansko spomenik današnji
razdeljenosti našega naroda. Zakaj? Ker še vedno nismo pripravljeni poslušati
tistega, ki je na drugi strani. Ker še vedno živimo s svojo zgodbo, nikakor pa
nočemo razumeti druge. Resnica pa je ena sama, videna z različnih percepcij.
Nista dve plošči, je ena, na vsaki strani svoja zgodba, svoja bolečina, a ista
rana. Zakaj mora biti moj »prav« boljši od tvojega »prav«? In spet verjamejo
tistim, ki so najglasnejši, ki imajo polna usta sprave, zanjo pa dejansko nič
ne naredijo. Ker sploh ne razumejo, kaj bi bilo potrebno spraviti, ali ker je
razdeljenost slovenskega naroda odličen poligon za manipulacije in
uveljavljanje parcialnih interesov?

Ljudje,
tudi kristjani, tako radi verjamejo velikim posvetnim besedam. Besedam, ki na
krilih manipulacije kot lahno pero objadrajo naš medijski prostor in sedajo na
afer željna ušesa.

Ko pa Bog izreče: »Jaz sem,
ki sem« (2 Mz 3,14), pa je količina tistih, ki verjamejo, izredno majhna.  

Irena Vadnjal