Ljudmila Novak: Krščanska demokracija v Evropi velja za sredinsko opcijo

Objavljamo intervju predsednice NSi Ljudmile Novak v
tokratni številki priloge Pogledi. Pogovor je potekal na temo aktualnih
političnih zadev v luči prihajajočih evropskih volitev. V intervjuju je med
drugim povedala, da se v Sloveniji levica in desnica delita bolj ali manj po
ideološki plati in pri tem poudarila, da bi se morali zavedati, da krščanska
demokracija v Evropi velja za sredinsko opcijo. »Krščanski demokrati smo v sredini. Mi pravimo, da je treba ljudem dati
možnost, da delajo, da ustvarjajo in da zaslužijo«, je dejala prvakinja
slovenskih krščanskih demokratov.

Intervju v PDF formatu je na voljo TUKAJ. 

Prepis intervjuja:

Zadnja
dva mandata je v evropskem parlamentu največ poslancev povezovala Evropska
ljudska stranka ELP (mednarodna kratica je EPP), kateri pripada tudi Nova
Slovenija.

Ja, imela je in ima največ poslancev, vendar to ni
večina, kakršno poznamo recimo iz našega parlamenta – za izglasovanje raznih
sklepov mora skupina EPP vedno iskati tudi podporo drugih skupin. In ob
različnih temah prihaja do različnih povezav med strankami: včasih se naša
skupina poveže z liberalci, včasih se liberalci s socialisti, včasih se, kot
zdaj v Nemčiji, znajdeta skupaj ljudska stranka in socialisti itn. Meni se to
zdi zelo koristno predvsem zaradi razvijanja dialoga, ki temelji na medsebojnem
spoštovanju in spodbuja odločanje na osnovi argumentov. Takšen način dela v
našem Državnem zboru pogrešam, saj namesto skupnih točk in prepričljivih
argumentov vztrajamo pri vnaprej določenih vlogah pozicije in opozicije, ki sta
po definiciji nasprotni in se izključujeta, ne glede na to, ali ima nasprotna
stran dobre predloge in prepričljivo argumentacijo. To temo sem odprla tudi na
nedavnem pogovoru pri predsedniku republike, saj sem prepričana, da imam z
upoštevanjem dobrih predlogov drugih tudi jaz korist. Če kot vodja sprejmeš
dobre predloge drugih, imaš tudi ti od tega korist – obenem pa tudi
nasprotnikom omogočiš, da sodelujejo in v določeni meri uresničujejo svoje
interese; v nasprotnem primeru pa se tudi oni vkopljejo in svoj edini interes
vidijo v brezkompromisni kritiki. Iz enakega razloga menim, da za Slovenijo ne
bi bil dober večinski volilni sistem. Privedel bi do še večje polarizacije,
zdaj pa obstoj drugih strank onemogoča preveliko radikalnost.

Se
vam nadnacionalni okvir EU zdi pravšnji za preboj iz te krize, marsikje celo že
resignacije, ki zlasti našo celino hromi že dobrih pet let?

Kot funkcionar v katerikoli evropski ustanovi brez dvoma
dobiš širši pregled nad dogajanjem ne le v Evropi, tudi v svetu. Seveda pa z
drugačnimi očmi gledaš tudi na Slovenijo in na stvari, za katere se pri nas
zdi, da so lahko le takšne in prav nič drugačne – z evropske perspektive te stvari
vidiš z drugačnimi očmi in slišiš tudi drugačna mnenja, saj Evropa o marsičem
razmišlja drugače. Razmere v vsaki članici so seveda pogojene z njeno
preteklostjo in z ljudmi, ki v njih živimo in se naša stališča skozi leta
sooblikujejo s pomočjo domačih medijev. Od zunaj mnogo hitreje vidiš, kaj nam
manjka oziroma kaj bi se dalo še narediti. Seveda ima tudi Evropa vrsto težav:
menim, da je administracija postala preobširna in da so postopki odločanja
prezapleteni. Evropska komisija nekaj predlaga, o tem odloča evropski
parlament, nato svet ministrov, pri pomembnejših rečeh sledi še ratifikacija v
parlamentih članic – ob vsem tem se izgubljamo v podrobnostih in papirologije
je odločno preveč. Dejstvo je, da je Evropa starajoča se družba m da smo
izgubili mnoga delovna mesta na račun uvoza poceni blaga iz tretjega sveta.
Zdaj poskušamo ustvarjati nova delovna mesta z dodano vrednostjo znanja, a to
ni dovolj, da bi imeli polno zaposlenost. Priložnost vidimo v srednjih in malih
družinskih podjetjih, ki so v marsikateri članici EU uveljavljena stalnica, pri
nas pa bi morali na tem področju narediti več. Brezposelnost smo doslej
poskušali reševati z nekdanjimi industrijskimi giganti, ki jih je bilo zlasti
veliko v Mariboru, zdaj pa se vedno bolj kaže, da se ta račun ne izide. Že v
šoli bi morali dajati večji poudarek podjetnosti, tesneje povezovati znanje s
potrebami gospodarstva in tudi izvesti ustrezne šolske reforme, da bi lahko
izobraževali za poklice, ki jih dejansko potrebujemo. Vse to pa, še enkrat, v
povezavi s podjetništvom: prihodnost je v družinskih podjetjih, kar se mi
potrjuje tudi ob rednih obiskih na terenu. Najuspešnejša slovenska podjetja so
takšna, ki so organsko in počasi rasla, zato imajo tudi najmanj finančnih
problemov. Seveda veliko delajo in to vsa družina, ampak vedo, zakaj delajo in
njihov razvoj gre po normalni poti. Zadeva je bila seveda ravno obratna pri
tistih, ki so si obetali, da bodo na hitro postali premožni in so si pri tem
želeli pomagati s prevelikimi krediti, nekateri tudi z nezakonitim prilaščanjem
javnega premoženja.

Se o
čem podobnem pogovarjate tudi na ravni povezanih strank za skupno platformo
pred majskimi volitvami?

Socialisti imajo denimo že tudi kandidata za predsednika
evropske komisije. Kongres EPP bo 6. in 7. marca v Dublinu in na njem bomo tudi
uradno izbrali svojega kandidata za predsednika. Da so socialisti s tem
postopkom dlje kot mi, je bilo pričakovano, saj je njihov kandidat, predsednik
evropskega parlamenta Martin Schulz, na tako visoki funkciji, da gre lahko le
še višje. Na lastne oči sem videla, da ljudje niso zadovoljni, če morajo
sestopiti s kakšne pomembne funkcije in biti le običajni poslanci.

No,
ampak zdajšnji predsednik evropske komisije Barroso je spadal pa k vaši
politični skupini. Mar ni tako, da si velike poslanske skupine te funkcije bolj
ali manj razdelijo med seboj?

Ni nujno, sploh z uvedbo predsednika evropskega sveta (na
položaju je še vedno prvi, Herman Van Rompuy), kar je nekoliko spremenilo
medsebojna razmerja – zadnja leta pa se zaradi krize tako ali tako govori, da
ima nemška kanclerka Angela Merkel več besede kot vsi ostali skupaj. V mojem
mandatu 2004-2009 sta si funkcijo predsednika evropskega parlamenta (funkcije
se zamenjajo po dveh letih in pol, torej na polovici poslanskega mandata) razdelila
socialist Josep Borrell iz Španije in Hans-Gert Pottering iz nemške CDU – v
tekočem pa je bil predsednik sprva Jerzy Buzek iz poljske desnosredinske
Civilne platforme, od januarja 2012 pa je Schulz. To je del zgodbe, se pa
poslanci iz velikih držav znajo med seboj kaj dogovoriti tudi mimo strankarskih
vrst. Kar pa ne pomeni, da niso mož beseda, nasprotno! V Bruslju tudi ustni
dogovori veljajo.

Del
zavezništev je političnih, del državnih, kako pa je z regionalnimi? Govori se o
povezovanju južnih držav na eni in severnih na drugi strani, ki se v marsičem
pokriva tudi z delitvijo na države dolžnice oziroma upnice.

Nekdanja ambicija EU je nesporno bila, da bi nerazvite
države dosegle raven razvitih: zato so bili ustanovljeni kohezijski skladi,
seveda pa moramo vedeti, da so tudi razviti od tega imeli korist, saj so v
nerazvitih državah vodili razvojne projekte. Posledica tega je bilo tudi
prekomerno zadolževanje, saj so države ob evropskem denarju še same najemale
kredite, s katerimi so financirale še dodatno rast – a z nastopom krize teh
kreditov niso mogle več vračati in pokazalo se je, da so bili načrti za rast
preveliki. Na tej točki se seveda zastavlja tudi vprašanje odgovornosti tistih,
ki so ta denar s tako vnemo posojali, in tistih, ki so tako kot Nemčija krizo
znali obrniti v svoj prid. A tudi v kohezijski sklad in za reševanje držav v
težavah največ prispeva taista Nemčija, zato ima seveda določeno pravico, da
odloča o pogojih. Sama Nemce sicer zelo spoštujem in jih tudi dobro razumem,
tudi zaradi znanja jezika, in sem v času svojega bivanja v Bruslju z njimi
veliko sodelovala. Imela sem odprta vrata v njihovo poslansko skupino in iz
prve roke poznam njihov način razmišljanja: izdelajo načrt in potem naredijo
vse potrebno, da ga izpolnijo. Če drugi nimajo načrta ali če ga ne izpolnijo,
so za to sami krivi, Nemci pa niso pripravljeni v nedogled plačevati tega, da
nekdo drug na njihov račun lagodno živi.

Nova
Slovenija je na kongresu novembra lani svojemu imenu vrnila besedno zvezo »krščanska
demokracija«. S pojmom krščanskega je že stoletja povezan tudi pojem
dobrodelnosti in pomoči ubogim, a vendar je v Evropi prevladal vtis, da se
dandanašnji pojem solidarnosti povezuje predvsem z levo politično opcijo,
konservativne politike pa bolj s prijaznostjo do poslovnih krogov. Pričakujete
evropski volilni spopad tudi na tem področju vrednot?

Pri teh stvareh gre za temeljni odnos do države in zelo
jasno se pokaže razlika med socialisti in krščanskimi demokrati Pri nas se
levica in desnica delita bolj ali manj po ideološki ločnici – morali pa bi se
zavedati, da krščanska demokracija v Evropi velja za sredinsko opcijo. Medtem
ko socialisti trdijo da mora o vsem odločati država oziroma da naj bo vse
javno’ m se liberalci zavzemajo za to, da bi vse prepustili trgom smo krščanski
demokrati v sredini: mi pravimo, daje treba ljudem dati možnost, da delajo, da
ustvarjajo in da zaslužijo. Če namreč ljudje delajo in zaslužijo, država lahko
pobira davke in ima sredstva za solidarnostno pomoč ljudem v stiski, v kateri
se marsikdo znajde ne po lastni krivdi. Po našem mnenju dajejo socialisti
državi preveliko težo in se ukvarjajo samo z delitvijo socialne pomoči,
liberalci se preveč zanašajo samo na trg, mi pa verjamemo, da smo glede tega
zmerni, torej sredinski. Krščanski demokrati pravimo, da ima človek pamet in
mora imeti možnost za učenje in za delo, država pa mora predvsem ustvariti
pogoje, v katerih bodo ljudje lahko delali in bodo ustvarjalni. Zakaj ne bi
bili najbolj uspešni in delovni državljani nagrajeni z bogastvom, saj z njim
ustvarjajo nova delovna mesta, država pa ima od uspešnih državljanov korist, s
pobranimi davščinami lahko pomaga tistim, ki si v danem trenutku sami ne morejo
pomagati. Ta element predstavlja ključno konceptualno razliko med liberalci oz.
socialisti in krščanskimi demokrati – žal imamo pri nas z razumevanjem tega kar
precejšnje probleme. Seveda je to povezano tudi z našo preteklostjo, ampak če
pogledate okrog sebe, boste ugotovili, da se večina slovenskih bogatašev uvršča
na politično levico, saj so v času komunizma vse najpomembnejše funkcije
zasedali člani partije. V času privatizacije pa so izkoristili to izhodiščno
prednost in mnogi dobili tudi ugodne kredite zaradi političnih zvez. To je v
največji meri pripomoglo k ponesrečeni privatizaciji. Tisti, ki sodijo na drugo
stran, pa so si svoje premoženje praviloma sami prigospodarili.

Menite,
da bi utegnile biti prav evropske volitve priložnost za jasno predstavitev
takšne platforme, ne le pri nas, po vsej EU, ter za nastop s specifičnimi
obljubami volivcem?

Evropska ljudska stranka ima jasne smernice in brez dvoma
bodo marca na dublinskem kongresu še konkretizirane. Volilna gradiva se že
pripravljajo, sama sem bila denimo na internem izobraževanju v zvezi s
sodelovanjem z majhnimi ter srednje velikimi podjetji, saj na tem področju
vidimo razvojno perspektivo. Kot nekdanja evropska poslanka lahko povem, da si
kandidati resnično želijo tehtne debate o tem, kaj je in kaj bi lahko bila
Evropska unija, katere so razvojne perspektive, in da bi se tako ukvarjali z
res pomembnimi temami. Že dvakrat se je ob evropskih volitvah izkazalo, da so
se mediji bolj ukvarjali s plačami evropskih poslancev, s škandali in lobiranji,
kot pa s tem, da nas EU »drži za vrat«, torej z negativnimi temami, ki jih
nekateri z veliko lahkoto pripisujejo prikladno oddaljenemu Bruslju, s katerim
državljani nimajo pravega stika. V takih razmerah nas nizka volilna udeležba ne
sme presenetiti, je pa predvolilno obdobje gotovo najboljši čas za informiranje
o tej meddržavni povezavi in o prednostih, ki jih uživamo zaradi članstva. V
tem splošno negativnem vzdušju si ljudje preveč zlahka rečejo, »ah, saj so vsi
enaki«, in kar pozabijo na čase vseh mogočih ovir, ki se jih skoraj več ne
spominjamo, mladi jih pa niti poznali niso. Morali bi storiti ravno nasprotno,
v času kampanje bi si ljudje morah vzeti čas za poglobljeno seznanitev z EU m
nato svoj glas nameniti tistim, ki zastopajo razvojne perspektive, kakršne si
tudi sami želijo.

Verjetno
je del odgovornosti tudi na strani političnih strank, ki so doslej morda
premalo poudarjale evropsko perspektivo ter tudi na evropskih volitvah igrale »domačo«
politično igro namesto jasne zastavitve evropskih tem in izzivov, ki zadevajo
vso Unijo?

Na žalost res, a marsikaj gre tudi na rovaš medijev, ki
imajo veliko moč pri usmerjanju predvolilnih debat. Pred volitvami junija 2009
je ljubljanska pisarna evropskega parlamenta organizirala celo vrsto okroglih
miz po vsej Sloveniji in na številnih sem kot poslanka sodelovala rudi jaz,
zato vem da zanimanje javnosti in medijev ni bilo posebej veliko.

Mar
ni to začaran krog? Ljudi ne zanima nekaj, o čemer ne vedo kaj dosti, in zato
tudi ne vedo, kaj sploh lahko pričakujejo.

No, vsekakor mora vsaka država in vsak poslanec
prispevati k informiranju svojih državljanov oziroma volivcev. Parlament tudi
sofinancira obiske državljanov v evropskem parlamentu v Bruslju ali
Strasbourgu. Sama sem kot evropska poslanka sprejela veliko skupin. V
parlamentu je organiziran oddelek za obiskovalce, kjer v svojem jeziku
prisluhnejo predavanju o delu parlamenta in drugih evropskih institucij,
srečajo se tudi s svojim poslancem-gostiteljem. Marsikaj se vendarle dela za
približanje teh ustanov volivcem. Mladi se z EU seveda seznanjajo že v šoli, pa
tudi neposredno prek programa vseživljenjskega učenja in študentskih izmenjav
Erasmus. Koristi EU dobro poznajo tudi občine, ki za svoje projekte črpajo
evropska sredstva. Kljub temu pa državljani na splošno še vedno premalo poznajo
delovanje EU, zato bi bilo res prav, da bi bil predvolilni čas vsebinsko
polnejši. Dosedanji evropski poslanci lahko veliko povedo o precej pestrem
dogajanju v Bruslju in v Strasbourgu, a tega ne znamo izkoristiti.

Okoljske
teme so zadnje čase kar malo potihnile, a pred leti seje precej govorilo o potencialnem
zavezništvu tistih, ki se zavzemajo za bolj skrbno ravnanje z okoljem, in
verujočih, ki dolgoročno uničujoče posege v okolje razumejo kot vpletanje v »stvarstvo«,
ki je delo Boga. Do pravega političnega zavezništva navzlic potencialni
usodnosti tega vprašanja še ni prišlo; se vam zdi, da bi to vendarle utegnila
biti tema tega mandata, četudi ne bo predvolilna tema?

V našem programu jasno piše, da smo vsi odgovorni za
stvarstvo, se pravi tudi za naravo, in da moramo torej odgovorno gospodariti z njo.
To je tudi filozofija Evropske ljudske stranke. Ob tem iskanju možnosti razvoja
si želimo čim bolj ohranjati neko ravnovesje – v nasprotju denimo z zelenimi,
ki gredo v drugo skrajnost in ne dovolijo skoraj ničesar spremeniti. To je
težka situacija, saj si po drugi strani vsi prizadevamo za povečevanje
blagostanja. Mi verjamemo, da je treba iskati nekakšno smiselno ravnotežje:
seveda moramo varovati naravo in ne pretiravati z izkoriščanjem naravnih virov
ter z izpusti škodljivih snovi, obenem pa vendarle še vedno snujemo nove
projekte, ustvarjamo nove produkte in stremimo k rasti skupnega blagostanja. V
EU smo vendarle nekako privilegirani, saj si lahko privoščimo skrb za okolje,
manj razvita okolja pa poskušajo spodbujati zgolj gospodarsko rast, čeprav na
račun okolja, kot recimo na Kitajskem, kjer po mestih ljudje hodijo z dihalnimi
maskami. Žalostno je, da je pogosto med zaviralci bolj ostre okoljske ureditve
tudi Amerika, Evropa je na tem področju res vzor, tudi kar se tiče spodbud za
rabo obnovljivih virov energije.

Je
Evropa, kar se tega tiče, res enotna?

Mislim, da je skupna politika kar trdna. To je preprosto
zato, ker morajo države kandidatke izpolniti določene pogoje, ki jih
postavljajo stare članice. Lahko smo ponosni, da je Evropa, vsem pomanjkljivostim
navkljub, s svojo zmerno politiko varuh vrednot miru, demokracije in narave –
tudi zato nam marsikdo v kriznih predelih sveta zaupa in zato ima mnenje EU v
mednarodni skupnosti precejšnjo težo. In celo če je Evropa pred stoletji
veljala za izkoriščevalko preostalega sveta, zdaj marsikdaj nastopa kot
zaščitnica tretjega sveta, Kitajsko pa npr. vse pogosteje omenjajo kot
izkoriščevalko zlasti afriških držav.

Omenili ste, da se včasih le na pol v
šali reče, da Evropo vodi Angela Merkel – ampak v novem mandatu ima nemška
kanclerka (tako kot že v prvem) spet opravka z veliko koalicijo s socialnimi
demokrati. Mar ni tudi EU nekakšna velika koalicija?
Gotovo. Je pa tudi tako,
da imajo, vsaj v parlamentu, večje države tudi večjo težo, že zaradi večjega števila
poslancev zasedajo tudi pomembnejše funkcije, ki se med državami delijo po
določenem sistemu. Nemogoče je, da bi Slovenec postal predsednik evropskega
parlamenta ali zgolj kakšnega pomembnejšega odbora, saj je vse razdeljeno po
D’Hondtovi proporcionalni formuli. Poslanec ima največji vpliv na dokument, za
katerega je zadolžen kot poročevalec ali kot poročevalec v senci. Tudi za
predsednika evropske komisije se običajno med seboj domenijo večje države. Še
najlažja pot za uveljavitev manjših držav je z dobrimi predlogi v evropskem
svetu, kjer so zastopani ministri vseh članic – seveda morajo zato iskati
zaveznice, v tem pa mi še nismo dovolj spretni. Starejše članice imajo te
stvari veliko boljše premišljene, predvsem delujejo povezave med domačimi ministrstvi
in evropskimi poslanci. Ob sprejemanju pomembnejših dokumentov sem večkrat
opazila, kako so se poslanci iz iste države odločali, ne glede na članstvo v
evropskih političnih skupinah. Skupine sicer sprejemajo svoja stališča, seveda
so pa poslanci pri glasovanju samostojni, kar včasih pomeni sklepanje drugačnih
zavezništev, kot so politična pripadnost neki skupini. Včasih pa tudi
drugačnih, kot so nacionalna Ni neobičajno, da na srečanju politične skupine
poslanci iz posamezne države javno povedo, da določenega predloga ne bodo
podprli. Tega spet ni tako zelo veliko, se pa države medsebojno razlikujejo:
britanski poslanci so pogosto glasovali drugače in v zadnjih letih tudi
zapustili Evropsko ljudsko stranko – do takrat se skupina ni imenovala le EPP,
ampak EPP-ED, kar je označevalo še evropske demokrate To so zanimive stvari, ki
si jih pri nas zaenkrat še težko predstavljamo, namreč da v politiki obstajajo
tudi interesi, ki se jih uveljavlja na ravni cele države, ne le političnih
strank Tudi zato je evropski parlament lahko dobra šola.