Jezik verodostojnosti je tisti jezik, kateremu najprej verjame tisti, ki ga govori

Inštitut dr. Janeza
Evangelista Kreka in Občinski odbor Postojna sta v četrtek v  Postojni pripravila
zbor za vrednote z naslovom Jezik verodostojnosti ali kako govoriti o pravih
stvareh. Zbora sta se udeležila tudi podpredsednica Nove Slovenije, Iva Dimic,
in predsednik Zveze seniorjev NSi, Jože Jurkovič.

Upokojeni profesor
in ravnatelj škofijske gimnazije Jože Mlakarje v Postojno povabil tri doktorje
znanosti, ki so nam odstrli svoj pogled na to, 
kakšen  jezik uporabiti v
govorjeni in napisani obliki, da izrečemo resnico o razmerah v slovenski družbi
in kako ob vsej ostrini izrečene besede ohraniti spoštovanje do osebe in
njenega dostojanstva. Jezikoslovec dr. Janez Dular, ki je bil minister v dveh
vladah, filozof, sociolog  in pisateljdr. Igor
Škamperle ter dr. Brane Senegačnik, pesnik, esejist in prevajalec, so
spregovorili o razmerju med  pesimizmom
in optimizmom v njihovih  pogledih na
stvarnost v slovenski kulturi, politiki in ekonomiji.

Profesor Mlakar je
sogovornike izzval z vprašanji, kot so pojav novih besed v slovenskem jeziku,
pojav fraze »vseslovenska ljudska vstaja«, kolektivizacija skozi besedno zvezo
»morali bi«, dotaknili so se mariborskega finančnega zloma, odnosa nacionalnih
medijev do podajanja novic in manipuliranja z javnostjo.

Dr. Škamperle, ki je
doma iz Trsta, ugotavlja, da se občutek za skupnost, ki ga ponazarja beseda
»mi«,  izgublja, in se sprašuje, ali se
bomo slovenski ljudje še lahko vrnili na raven skupnosti. Veliki evropski
narodi, Francozi, Italijani, tudi Nemci, Avstrijci in Hrvati, veliko bolj
spretno kakor mi skrbijo za občutek skupnega dobrega. Škamperle pri slovenski
družbi pogreša skrb za skupno dobro, tudi če smo nazorsko razdeljeni.Pri
oblikovanju politične kampanje je jasno, da centri moči ocenjujejo, kako
nasprotnika izzvati in ga očrniti,  na
drugi strani pa postaviti na teren osebnost, ki bo pritegnila množico. Ta
strategija deluje. Razmišljujoči ljudje bi morali bolj trezno pogledati na te stvari
in se tudi bolj verodostojno o njih pogovoriti.

Dr. Dular je
pojasnil, da pravzaprav ni nič čudnega, da se nam dogaja takšna medijska
propaganda, saj za to obstaja danes cela znanost, PR (publicrelationsali odnosi
z javnostmi), ali spin doktorji, ki načrtno plasirajo v javnost informacije, ki
ljudi prepričajo. En del novinarjev, politikov in profesorjevizhaja še iz
jugoslovanskih časov in ima kontinuiteto do danes na isti fakulteti. To so
profesionalci, ki so že takrat načrtovali svojo novinarsko ali politično
kariero, medtem ko je drugi pol slovenske novinarske javnosti ali politike na
tem področju amaterski.To se pozna, ker delajo take osnovnošolske piarovske
napake. Posledice se kažejo v volilnih rezultatih.

Dr. Senegačnik je
med drugim izpostavil, da je v publicistiki 
veliko mrtvega teka. Neverjetno je, kakšna potrata papirja ali časa je
to, najhuje pa je, da se s tem ustvarja neka atmosfera, v kateri se pravzaprav
nič ne dogaja, vendar pa daje občutek, kot da se dogajajo strašne stvari. Ta
čudaški žargon je vstopnica v določene prostore kulture, in če ga ne govoriš,
ne moreš komunicirati v tem prostoru, če pa ga govoriš, tudi ne komuniciraš,
ker nič ne poveš, samo participiraš, si udeležen v tem prostoru. Tu je ugodna
klima za to, ker se prav skozi nemarno rabo jezika na nek način kaže
pomanjkljiv miselni odnos do družbenih stvari. Kaže na nizko stopnjo
prisebnosti pri odločanju o javnih rečeh, kar pa je slaba osnova za življenje.

Po izredno
konstruktivnih odzivih iz občinstva je profesor Mlakar zbor zaključil z
besedami, da je politična prihodnost v Sloveniji  namenjena tistemu, ki bo prvi oblikoval jezik
verodostojnosti, strpnosti in empatije.

Irena Vadnjal