Predstavnice Ženske zveze NSi na spominski slovesnosti v Podlesju

Mojca Kucler
Dolinar, predsednica Ženske zveze NSi, se je v nedeljo, 9. septembra, udeležila
spominske slovesnosti v Ferdrengu (Podlesju), kamor so od julija leta 1949
vozili politične nasprotnice režima. Govornici Majda Pučnik Rundl (Študijski
center za narodno spravo in Komisija Vlade RS za izvajanje zakona o popravi
krivic) ter Lidija Drobnič (nekdanja taboriščnica in častna predsednica Ženske
zveze NSi) sta se zavzeli, da bi žrtvam tamkajšnjega nasilja dali ustrezno
priznanje. Objavljamo oba nagovora.

Nagovor ge. Majde Pučnik Rundl

Spoštovane
bivše zapornice in svojci,

spoštovane
gospe in gospodje!

lepo Vas
pozdravljam v imenu Študijskega centra za narodno spravo in v imenu Komisije
Vlade RS za izvajanje zakona o popravi krivic.

Splošno
deklaracijo človekovih pravic, katero je podpisalo 40 od 48 držav, tudi
Jugoslavija, je Generalna skupščina Združenih narodov razglasila v Parizu 10.
12. 1948. Toda, kot ugotavlja dr. Drago Ocvirk, je Jugoslavija to Deklaracijo
vztrajno kršila vse do razpada in to »vsak njen člen po črki in po duhu.
Svojevrsten pokazatelj, koliko so Jugoslaviji in republiki Sloveniji v njej
pomenile človekove pravice, je dejstvo, da smo dobili zbirko mednarodnih
dokumentov v knjižni obliki za širšo rabo v slovenščini šele leta 1988«.

Taborišče
Ferdreng je ustanovil minister za notranje zadeve 7. 7. 1949, to je pol leta po
podpisu te deklaracije. V to taborišče, obdano z gosto žično ograjo, miličniki
in miličnicami in tudi z psi, so na t.i. »poboljševalno delo« poslali predvsem
politične nasprotnice režima. To je bil pravi obraz tedanje Jugoslavije in
Slovenije v njej!

V srce mi je
seglo pričevanje ene izmed zapornic Ferdrenga, ki se zaradi zanikanja obstoja
taborišča sprašuje: » … tri dnevno stanje v vodi, striženje na golo, prenašanje
težkih skal, ure dolgo klečanje na pesku in soncu, noči brez spanja in počitka,
ker so nas zbujali vsake pol ure, prepoved uporabe vode za pitje in umivanje,
prepoved medsebojnega pogovora, življenje v podrtih hišah, kjer so nas ponoči
napadale in grizle podgane, (…) življenje v smrtnem strahu pred pobojem, s
katerim so nam grozili, češ da smo belogardistična banda in zalega, ali vse to
ni duševno in telesno mučenje in kruto ravnanje?«

Komunistični režim je v Sloveniji
povzročil mnoge kršitve človekovih pravic. Vloge upravičencev za status po
Zakonu o popravi krivic, priložena dokazila in izjave prič dokazujejo, da je
bil komunizem do skrajnosti brezobziren in zločinski totalitarni sistem. Načrtoval
in omogočil je množične protipravne odvzeme življenja, likvidacije, mučenje,
zapiranje, izvensodne in montirane procese, prisilno delo, izseljevanje,
odvzeme premoženja, nerazumno visoke obvezne oddaje in davke, nadzor in
poseganje v zasebnost ljudi ter druge zlorabe …; Vse to brez dejanske pravice
do pravnega varstva! Vsi našteti ukrepi in drugi »produkti« komunizma so bili
povečini povezani s poniževanjem in mučenjem, žrtvam so odvzeli vso človekovo
dostojanstvo ter jih diskreditirali kot zločince in narodne izdajalce. Tako so
obravnavali tudi žrtve, ki se politično niso udejstvovale, a so uživale ugled
ali so imele premoženje ter svojce vseh žrtev, tudi otroke.

Večina svojcev še sedaj ne ve, kdaj, kje in kako so
bili pobiti njihovi dragi in kje je njihov grob; Mnoge žrtve in njihovi svojci
ne vedo za vsebine in dejanske okoliščine krivičnih obsodb ter za razloge
diskriminiranja in zaznamovanja njihovih družin. Rablji so še sedaj zavezani
molku. Vso to breme se prenaša skozi generacije.

Članice in
člani Komisije Vlade RS za izvajanje Zakona o popravi krivic smo zadovoljni v
točki, da je Vlada RS upoštevala našo pobudo ter napotila Resolucije Evropskega
parlamenta o evropski zavesti in totalitarizmu in 23. avgust opredelila kot dan
spomina na vse žrtve totalitarnih in avtoritarnih sistemov. Sedaj bomo lahko
tudi na nivoju države dostojanstveno počastili spomin tudi na žrtve
komunističnega režima.

Z vidika žrtev je vseeno, kateri režim jih je
prikrajšal za svobodo, jih mučil ali ubijal! Na letošnji prireditvi ob
vseevropskem dnevu spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov,
smo se v SCNR spomnili 70. obletnice začetka prisilne mobilizacije slovenskih
fantov v nemško vojsko v času 2. svetovne vojne. Ker so bili mobilizirani od
Nemcev, so padli v nemilost tudi v komunističnem režimu.

Na naši reki
življenja so preteklost, sedanjost in prihodnost. Prihodnost temelji na
preteklosti, zato dan spomina 23. avgust lahko razumemo tudi kot opomin in
prizadevanje, da se totalitarni teror in totalitarna hudodelstva nebi nikoli
več ponovila.

Obenem pa je
enako pomembno, kot pravi Resolucija, »da pomnimo tiste, ki so dejavno
nasprotovali totalitarni vladavini in ki bi morali zaradi svoje
požrtvovalnosti, zvestobe idealom, časti in poguma imeti mesto v zavesti
Evropejcev kot junaki totalitarne dobe«.

Toda dolg
države je še velik in mnoge naloge so še pred nami! Predvsem je civilizacijski
dolg, da svojci izvedo, kje ležijo njihovi dragi in da žrtve pokopljemo na
civiliziran način.

Seveda je
tudi v Sloveniji potrebno povedati, kaj je prav in kaj
narobe ter obsoditi storjene zločine in režim, ki je Slovencem in Sloveniji
storil toliko hudega; tudi rodovom, ki prihajajo za nami. Po prepričanju
Evropskega parlamenta naj bi bil končni cilj »razkritje in ocena zločinov, ki
so jih zagrešili komunistični totalitarni režimi ter sprava, ki jo je mogoče
doseči s priznanjem odgovornosti, prošnjo za odpuščanje in spodbujanjem moralne
prenove.«

Mnogi v Sloveniji se zavedamo, kot pravi dr. Andreja
Valič Zver, da je temelj za moralno prenovo »razgradnja totalitarnih struktur
in praks«.

Spoštovane
bivše zapornice Ferdrenga, spoštovane žrtve drugih vrst komunističnega
totalitarnega nasilja, spoštovani svojci, vljudno Vas vabim, da podate vlogo za
priznanje statusa po zakonu o popravi krivic in da podate pričevanje o svojih
izkušnjah in doživljanju komunizma; Da bomo lahko dopolnili razumevanje
dogodkov polpretekle zgodovine, ki so zaznamovali slovenskega človeka; Da bomo
lahko bolje osvetliti še neraziskane ter pogosto zamolčane teme.

Prepričanje
Papeža Janeza Pavla II je bilo:

“Kadar
se ne odzovemo na kršenje ene izmed človekovih pravic, postavljamo v nevarnost
vse …

Kjer
človekovih pravic ne upoštevajo, jih zaničujejo ali kjer iskanje ozkih
posamičnih interesov krivično prevladuje nad skupno blaginjo, tam se neizogibno
sejejo klice nestabilnosti, uporov in nasilja … Kultura človekovih pravic je
nujno obenem kultura miru … Za oblikovanje kulture človekovih pravic, ki bi
prepojila vest ljudi, je potrebno sodelovanje vseh družbenih sil.”

Nagovor ge. Lidije Drobnič

Zopet smo se
zbrali v tem prelepem kotičku naše domovine, polnem miru in svetlobe, da bi se
spominjali temnih časov, najbolj grozne dobe naše zgodovine, umorov in
sovraštva, ki je uničilo našo evropsko normalnost, kulture zločina, ki nas je
vrgla iz civilizacije. Predvsem pa smo vsako leto tukaj zato, da se spominjamo
trpljenja vseh živih in mrtvih, ki so bili žrtve pobesnelega zla, pri mnogih
Slovencih še vedno pojmovanega kot »vrednote NOB-ja«, ki naj mu gre spoštovanje,
čast in oblast.

Kaj je z
našim narodom, kaj je s slovenskimi državljani, da mirno gledajo, kako odhajajo
v pozabo zločini polpretekle zgodovine, ko je po naši domovini divjala
bratomorna vojna in se je revolucija polastila naroda, njegove kulture in
njegove oblasti, ko so zločinci pisali zakone, postavljali sodišča in sodnike? Zakaj
tako vprašanje?

Pred tednom
dni smo bile članice Ženske zveze Nove Slovenije na izletu po Beli Krajini, po
deželi izrednih lepot in toplega sprejema pri domačinih, znanih po dobrih
sosedskih odnosih, kar je v Sloveniji že prava redkost. Toda kaj, ko je lepoto
te pokrajine in ljubeznivost njenih prebivalcev hitro ovila senca polpretekle
zgodovine. To, kar se je dogajalo v tej lepi slovenski pokrajini, je res le delček
velikega partizanskega zločina nad Slovenci, vendar tako velik in strašen
delček, da niti pripovedovanja o njem ni mogoče prenesti brez groze in
bolečine. Kaj šele so morale čutiti žrtve, ki so vse to morale doživljati in
prestati!

Pretresla me
je pripoved, da je bilo v treh mesecih leta 1942 zverinsko umorjenih kar 183
prebivalcev Bele krajine, zlasti tudi mnogo žensk. Premislite, tri mesece po dva
umora na dan!

Ko v knjigi
Farne spominske plošče poiščem podatke za župnijo Metlika, res najdem imena
mnogih deklet, žena in mater, se vprašam, kaj so storile 12 letna Malka, 15
letna Anica, 16 letna Nežka, koga je »izdala« 21 letna Angela in kaj Marija v
starosti dvajsetih let? Kaj je krivda žena v starosti od 30 do 50 let, da so se
partizani tako kruto znesli nad njimi, jih mučili in umorili? Je bilo v drugih
predelih Slovenije kaj drugače? V mislih preletim mojo domovino in se ustavim
na Črnem vrhu nad Idrijo. Bilo je po nemški ofenzivi, v Trnovskem gozdu in
njegovi okolici je ostalo približno 2000 partizanov IX. korpusa in od tu so izvajali
posamezne pohode. Pisalo se je leto 1944, bila je mrzla in snežena zima. Petega
januarja so prišli partizani v Gornje Lome pri Črnem vrhu nad Idrijo. Iskali so
sestri dvajsetletno Katarino in dvaindvajsetletno Marijo ter njuno
dvaintridesetletno letno prijateljico Francko. Ko so jih našli, so jih
odpeljali na poveljstvo VOS-a, tajne komunistične policije. Partizanski
preiskovalci pri dekletih niso našli nobene krivde in so jih z besedo
oprostili. Vseeno so jih čez nekaj dni visoko v gori umorili, domačim pa so zatrjevali,
da so prostovoljno odšle na Dolenjsko. Kakšna podlost morilcev, ki se
predstavljajo za osvoboditelje! Takih neznosnih zločinov in silnega trpljenja
tako žrtev kot njihovih svojcev je v Sloveniji na tisoče.

Zato
današnjo slovesnost posvečamo dekletom in ženam, ki so v času boljševiške
revolucije v letih od 1941 do 1945 trpele in umirale pod udarci in streli
slovenskih partizank in partizanov, ki so morale dati svoja mlada življenja, da
je bilo potešeno od tuje ideologije vzbujeno sovraštvo slovenskih
revolucionarjev, danes imenovanih borcev za vrednote. Obsojene so bile brez
krivde in brez sodišča, vzeli so jim mladost in življenje, da so sebi
zagotovili slast, last in oblast!

Ne smemo
pozabiti niti tistih žena, ki jim je revolucija med drugo svetovno vojno in po
njej vzela može, sinove in hčerke, nekaterim celo vnuke in vnukinje, drugim
zopet očete, brate in sestre.. Svoje tragične usode niso smele javno doživljati,
umorjenih otrok in mož še danes ne morejo pokopati in jih objokovati, še danes
ne vedo, kje bi jim lahko položile šopek rož in prižgale svečko. Na samem so
trpele, saj niso vedele in še danes ne vedo, kje ležijo njihovi dragi, da bi
jih obiskale in pomolile na njihovem grobu. Spominjam se žene, ki se je
udeležila prve slovesnosti v Rogu. Stala je pred breznom vsa skrušena, zavita v
črnino. Ko sem jo vprašala za kom žaluje, mi je rekla: »Tukaj leži moj mož in
pet sinov«. Si lahko zamislite neizmerno bolečino te žene?

Matere so
morale same poskrbeti za številno družino, v kateri so bili mladoletni otroci.
Navadno so se otepali s siromaštvom, saj je mati komaj zmogla vse postoriti.
Otroci teh družin si niso mogli pridobiti izobrazbe in poklica, da bi jim bilo
v življenju boljše V šoli so bili vsi brez izjeme obravnavani drugače kot
ostali otroci. Niso dobili nobene socialne pomoči ali kasneje štipendij.
Izpostavljeni so bili sramotenju in šikaniranju sošolcev in mnogokrat tudi
učiteljev, bili so ožigosani za vse življenje. Poniževanja in zaničevanja so
jim uničila mladost, pečat nezaželenosti jih spremlja še danes.

Zaradi trpljenja,
ki ga je povzročila nacistična zločinska tiranija in komunistični totalitarni
in nedemokratični režimi se je demokratična skupnost v Evropi prebudila in 2.
aprila 2009 je parlament Evropske zveze z veliko večino sprejel Resolucije o evropski
zavesti in obsodbi vseh totalitarizmov. Med ključnimi razlogi je evropski
parlament poudaril, da je treba ohraniti spomin na preteklost Evrope, da je
treba počastiti žrtve, obsoditi storilce in položiti temelje za spravo na
resnici in spominu. Ugotovil je, da je bilo v totalitarnih in avtoritarnih
režimih v Evropi pregnanih, zaprtih, mučenih in ubitih na milijone žrtev. Obenem
so v evropskem parlamentu pozvali k razglasitvi 23. avgusta za vseevropski dan
spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov.

Pričakovali
smo, da bo vlada Boruta Pahorja brez zadržkov sprejela resolucijo. Zgodilo se
je nasprotno. Politiki levice so trdili, da se komunizem v Sloveniji ne more primerjati
s komunističnimi režimi drugih držav. Res se ne more primerjati, vendar ne zato,
ker bi bil blažji, temveč zato, ker je po oblikah nasilja prekosil samega učitelja
Stalina. Vendar, prišel bo dan, ko se bomo tudi slovenskih žrtev boljševiškega
nasilja spominjali tako, kot se danes spominjamo zločina v Srebrenici. Tudi pri
nas se bomo spominjali pomorjenih vojakov Slovenske narodne vojske.

Že večkrat sem
omenila, da le na čisti preteklosti lahko gradimo trdno prihodnost. Tako Praška
izjava od 3. junija 2008 kot resolucija evropskega parlamenta ugotavljata, da
družba, ki zanemarja preteklost, nima prihodnosti. Prav tako tudi, da evropski
parlament obnavlja svojo zavezanost miroljubni in uspešni Evropi, ki temelji na
vrednotah, kot so spoštovanje človekovega dostojanstva, svoboda, demokracija,
enakost, načela pravne države in spoštovanje človekovih pravic. Mnogi
neprestano ponavljajo, da nas spominjanje in razpravljanje o preteklosti
razdvaja. Nimajo prav. Kakšni ljudje smo, če o ljudeh, ki so nekdaj bili naši
sodržavljani molčimo, saj s tem zanikamo njihov obstoj. Še v smrti jim odrekamo
človeško dostojanstvo. O nerazčiščenih dogodkih je treba govoriti in očistiti
zgodovino vse navlake laži in mitov. Le tako bomo s polnimi pljuči šli v
prihodnost.

Sedanja slovenska
vlada je to že spoznala in razglasila 23. avgust tudi v Sloveniji za vseevropski
dan spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov. Zato se danes tudi
mi poklonimo vsem žrtvam vseh totalitarizmov!

Še to, ne
pozabimo, da se bliža dan volitev za predsednika republike. Glasujmo za dr.
Milana Zvera, kandidata pomladi. On je porok, da bo Slovenija ostala na poti
demokracije, spoštovanja človekovih pravic in osebnega dostojanstva, pravne
varnosti in človeške topline do živih in mrtvih Slovencev, do vseh ljudi!