Iva Dimic: NSi podpira zakon o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja

Državni zbor je na redni seji obravnaval tudi predlog Zakona o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Stališče NSi do omenjenega zakona je predstavila poslanka NSi Iva Dimic. Poudarila je, da predlog zakona pomeni izvršitev obveznosti iz odločbe Ustavnega sodišča z dne 18. 3. 2010, s katero je bila ugotovljena neskladnost 25. člena Zakona o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja in s četrtim odstavkom 15. člena Ustave Republike Slovenije.

V celoti objavljamo magnetogram stališča Ive Dimic:

“Spoštovana predsedujoča. Spoštovani minister. Spoštovani poslanke in poslanci. Poslanska skupina Nove Slovenije bo predlog novele zakona o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja podprla. Navedena novela pomeni v pretežni meri izvršitev obveznosti iz odločbe Ustavnega sodišča z dne 18. 3. 2010, s katero je bila ugotovljena neskladnost 25. člena Zakona o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja in s četrtim odstavkom 15. člena Ustave Republike Slovenije. To obveznost je Državni zbor dolžan izpolniti. Za tiste stranke, ki jim je bila kršena pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja pred 1. 1. 2007, se pravi pred uveljavitvijo tega zakona, se glede meril in višine odškodnine uporabljajo določila obstoječega zakona. Pomembna novost, ki se z novelo uvaja, je krepitev položaja strank v postopku, večja odgovornost predsednikov sodišč in večje pristojnosti Ministrstva za pravosodje in javno upravo nad sodišči v zvezi s pravico strank do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Ob pripravljanju stališča sem naletela na podatek, da ima naša država enormno veliko število sodnikov, in sicer kar 55 na 100.000 prebivalcev, med tam ko jih ima na primer, če primerjam, Avstrija več kot enkrat manj, in sicer 22, da ne omenjam seveda Velike Britanije, ki ima celo manj kot 3 sodnike na 100.000 prebivalcev. Kljub tako velikemu številu sodnikov naše pravosodje ni sposobno zagotavljati sojenje v razumnem roku. Naj ob tem poudarim, da se po praksi Evropskega sodišča za človekove pravice, kot razumen rok šteje tri leta za zaključek postopka na prvi stopnji.

Iz poročila državnega pravobranilstva za leto 2010 sem razbrala, da je sicer število odškodninskih zahtevkov zaradi kršitve pravic do sojenja v razumnem roku v letu 2010 manjše kot leto poprej. Kljub temu pa je bilo takih zahtevkov še vedno 318, kar je vsaj, za mene, neverjetna številka glede na kadrovske potenciale, ki sem jih omenila. Očitno je, da obstoječi nadzorni mehanizmi po sedaj veljavnem zakonu o varstvu pravice do sojenja v razumnem roku niso zadostni in da je potrebno niso zadostni in da je potrebno nekaj ukreniti v tej smeri. Vodenje evidence ugodenih nadzorstvenih pritožb z imenom posameznega sodnika se nam ne zdi sporno in ni uperjeno proti pravosodju nasploh, kot so na pristojnem odboru to poskušali prikazati nekateri opozicijski poslanci. Omogoča pa Ministrstvu za pravosodje in javno upravo, da predlaga predsedniku sodišča oziroma neposrednemu višjemu sodišču uvedbo službenega nadzora nad sodniki, ki ne delajo ali delajo premalo. Očitno je, da sodišča znotraj sebe razpoložljivih zakonskih možnosti v zvezi s službenimi nadzori ne izvajajo ali ne izvajajo dosledno.

Kot uvodoma rečeno, bo Poslanska skupina Nove Slovenije Predlog zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja podprla.”