Državni zbor potrdil varčevalne ukrepe

Ljudmila Novak na izredni seji
DZ: Naredili bomo vse, da bo naše gospodarstvo lahko delalo

Državni zbor je v petek
nadaljeval z izredno sejo na kateri so poslanci obravnavali Zakon za
uravnoteženje javnih financ. Seje sta se udeležila tudi oba ministra NSi,
Ljudmila Novak in Aleš Hojs. Aktivni v razpravi so bili tudi poslanci NSi. Predsednica
NSi Ljudmila Novak je v svojem nagovoru poudarila, da je tudi
sama sem pri marsikateremu varčevalnemu ukrepu zajela sapo. Še posebej pri
tistih, ki se tičejo družinske politike. »In sem zelo vesela, da smo na tem
področju vendarle našli določene omilitve. Na področju družine smo omilili nekatere
večje reze, ker se vsi zavedamo, da je družina bogastvo in prihodnost naroda.

V celoti objavljamo magnetogram nagovora Ljudmile Novak:

»Spoštovani poslanci, spoštovane poslanke, člani vlade.
Jaz bi se navezala na govor gospoda Stepišnika, ki mi je
bil izredno všeč. Iz tega sem namreč spoznala, da je ta parlament, torej
koalicija in opozicija, vendarle našla nekaj skupnih točk, na katerih lahko
gradimo najprej. Torej, tudi sama ko sem prebrala ali slišala ko smo se
pogovarjali o vseh varčevalnih ukrepih, tudi sama sem pri marsikateremu zajela
sapo, še posebej kar se tiče družinske politike. In sem zelo vesela, da smo
tukaj vendarle našli določene omilitve, če tako rečem, torej omilili smo
nekatere večje reze, ker se vsi zavedamo, da družina je bogastvo, da to je prihodnost
naroda, še posebej ob staranju prebivalstva, še posebej ob slabi demografski
sliki. In še več takšnih stvari je, kot ste dejali kjer ste, smo našli skupne
točke. Seveda res posegamo v preko 40 zakonov, po drugi strani pa če bi še
dodajali zakone za spodbujanje gospodarstva bi pa res vse skupaj postalo zelo
nepregledno, ampak v koalicijsko pogodbo smo zapisali, da bomo naredili ve za
to, da bo naše gospodarstvo lahko delalo, da bomo zmanjšali administrativne
ovire, da bomo naredili vse, da bomo spet dosegli gospodarsko rast. To je tisti
drugi del naše naloge, da bomo lahko, potem povečali tudi prihodkovno stran,
zato mislim, da vsi skupaj moramo graditi na tem, res, poti so različne. Če bi
bila jaz v opoziciji bi verjetno imela marsikatero kritično pripombo kot jo
sedaj izražate vi, zakon je res obsežen, v veliko stvari posegamo, vendar mi
smo pač izbrali tako pot. Ker pa imamo finančnega ministra, ki mislim da je, a
vem, da je strokovnjak, da misli dolgoročno sem prepričana, da bi tudi vi
verjetno predlagali podobne ukrepe v primeru, da bi imeli istega finančnega
ministra kar je na začetku izgledalo, zato se mi zdi predvsem pomembno, da tudi
politiki damo neko upanje, samozavest državljanom, da vendarle mislimo resno.
Kolikor se pogovarjam z državljani se zavedajo, da je potrebna racionalizacija
v javni upravi, da enostavno tega ni mogoče več vzdrževati, da je proračunska
luknja, ki jo moramo nekako zapolniti. Mislim, da je nujno, da to
pripravljenost državljanov na neki način izkoristimo, ne mislim v slabem
pomenu, uporabimo, če tako rečem in iz tega naredimo kar se da največ, tudi če bi
bili v vladi bi tudi vi morali sprejemati neprijetne ukrepe. V politiki je
vedno bolje, raje dajemo kot pa nekaj ljudem odvzemamo, ker to je boleče.
Državljani se zavedajo, da so potrebni rezi, da so
potrebne racionalizacije, zato sem prepričana, da mi z neko večjo enotnostjo
moramo dati spet neko upanje, zagnanost, da bodo pripravljeni vse sprejeti to
in seveda tudi biti ustvarjali in vsak po svojih močeh soustvarjati to državo.
Že včeraj sem nekje povedala, bila sem pred kratkim skupaj z našim velikim
zamejskim pisateljem Borisom Pahorjem, 99 let ima, izredno bistro razmišlja,
bistrega duha tudi pri teh letih in pravi, opazujem narode in ugotavljam, da
smo Slovenci med bolj sposobnimi. Če bomo gradili na tem, da smo med bolj
sposobnimi in to smo že nekajkrat v zgodovini tudi dokazali, potem verjamem, da
lahko državo izpeljemo tudi iz te krize. Poti so različne, različno tudi lahko
razmišljamo, vendar verjamem, da imamo skupen cilj, da ta vlak, ki je šel sedaj
navzdol usmerimo spet navzgor. To kot članica vlade si želim, da bi to pogum to
moč zmogli, četudi smo v določenih stvareh zelo različni.«

Objavljamo
tudi magnetogram vodje PS NSi mag. Mateja Tonina:

En lep dober dan vsem skupaj. Razpravljamo o
1. členu, ki govori, kateri zakoni se vse spreminjajo. Rekel bi samo to, da gre
za res za obsežen dokument, ni pa ta dokument unikum. Se pozna, da tisti, ki
ste nekoliko starejši, in ki ste dalj časa v tem parlamentu, veste, da je bil
podoben zakon temu zakonu tisti, ki je prenašal obveznosti občin na upravne
enote tam nekje leta 1994. In zdaj, če se še malo dotaknem gospoda Frangeža in
kolegov iz SD-ja, res so različne poti do skupnega cilja. Tudi če bi gospod
Borut Pahor, ki je še prej tamle sedel, sedel na tem sedežu predsednika Vlade,
sem prepričan, da bi imeli skupen cilj. Ta skupen cilj pa je v letu 2013 naš
primanjkljaj spraviti pod 3%. Tukaj pa nastopijo naše konceptualne razlike o
katerih je govoril kolega Frangež. Oni pravijo, da se zavzemajo za močno
državo. V redu, ampak jaz jih bom vprašal, od kje naj ta močna država jemlje.
Severna Koreja je tudi zelo močna država, pa nima svojim državljanom kaj dati.
Od kje jemati? In to je tisti temeljni problem. Socialne pravice se lahko
dajejo samo, če imamo dobro gospodarstvo, da ustvarja kaj, da se potem to lahko
deli med ljudmi. Samo to. Druge možnosti pač ni. In gre za konceptualne
razlike. Če kolegi iz SD poudarjajo, da je treba kakšne davke še malce
povišati, jih ne odpraviti, da bomo lahko zbrane davke delili med ljudmi. Mi
enostavno zagovarjamo malce drugačen koncept in ta koncept je, da lahko
zapravimo toliko kot ustvarimo, pa čeprav se ta koncept zdi zelo nenavaden.
Ampak, da so naši cilji skupni, govorijo preprosta dejstva in gospod Pahor je
to že večkrat izpričal, tudi na Ustavni komisiji, je med drugim podprl tako imenovano
zlato fiskalno pravilo, ker se zaveda kakšni so naši skupni cilji. Tudi včeraj
mislim, da je v oddaji Pogledi, pozdravil ta dogovor s sindikati, ker se zaveda
kakšni so naši skupni cilji. To so dejstva. Razumem pa, da je opoziciji veliko
lažje. Vsi skupaj, vsi poslanci, vsi ki sedimo v tej dvorani, smo v teh mesecih
dobivali številna pisma, zelo osebna. Mame, starejše gospe, brezposelni možje
in še naprej, ampak naša dolžnost je, dolžnost te koalicije je, da pripravimo
neke vzdržne ukrepe, ki bodo to državo popeljali na boljša pota. Veliko lažje
pa je opoziciji, ki vedno lahko reče, mi nismo za to, mi predlagamo še boljše
ukrepe oziroma mi predlagamo nekoliko blažje ukrepe. Govori se o tem, kako se
ta koalicija maščuje ljudem. Gospa Potrata je govorila o tem, kako ta koalicija
nateguje ljudi. Jaz res ne vem, če je ta koalicija tako zlobna, da vse to hoče
delati. Nam bi bilo enostavno veliko lažje, tako kot gospod Frangež pravi,
imeti močno državo, povejte kolega kaj si želite, to vam damo, da je država
samopostrežna trgovina in nobenega problema. Jaz bi si to želel, ker za
politika je najtežje reči ne. Vsi veste, ki hodite po terenu, kamorkoli pridete
vas ljudje prosijo, ali bi lahko to ali bi lahko ono, in najtežje je reči ne,
ker ni od kje vzeti. Tudi mi v koaliciji bi ljudem dali več, če bi lahko to
dali, pa žal ne moremo.

Zaključil bi s tem, mogoče bom danes doživel
dogovor tudi opozicije, od kje jemati za močno državo, ta odgovor me zelo
zanima in ga bom z velikim veseljem poslušal.

Še eden, ne vem, napotek za v naprej, pa sem
mladi poslanec, ampak kljub vsemu bi si, ravno zaradi tega, ker sem mlad,
neobremenjen želel, da bi prestopili ta okvir, da mora biti opozicija vedno
proti, koalicija pa vedno za. Bom dal primer Nove Slovenije. Ko se je ta DZ
konstituiral se je blazno nenavadno zdelo, da pa lahko ena Nova Slovenija v
dvoboju med Mašo Kociper in gospodom Pahorjem podpre Boruta Pahorja, pa so ga
podprli. Mogoče je to eden izmed zgledov, da bi lahko tudi opozicija podprla
kakšen koalicijski predlog in tudi koalicija je prisluhnila kakšnemu
opozicijskemu predlogu, ker vsi ti amandmaji, ki bodo v prihodnjih urah na
glasovanju bodo najbrž taki, da je znotraj njih zajeto tudi ogromno
opozicijskih predlogov.

Hvala lepa.

Na
temo Zakona za uravnoteženje javnih financ je kolege poslance nagovoril tudi
Janez Vasle:

»Dober dan vsem skupaj.

Spet smo tako na hudo začeli, tako da ne vem,
kako bi rekel. Jaz bi rekel, da je ta kriza, sem včeraj govoril o tej
arheologiji, ampak vseeno je ta kriza bila kot neki katalizator, ki je pospešil
neke procese in to je bilo koristno, da smo prišli do svoje države, smo pa bili
takrat enotni in smo lahko do tega prišli, danes se pa kar nekaj. Meni se zdi,
ker nisem ravno tako hudo učen, da se brez veze najedamo enega druga, namesto
da bi nekako, tako složno in v istem času tudi prišli do teh ukrepov, da čim
prej stopimo naprej. V naših stikih z ljudmi pravzaprav opažamo, da z razumem
sprejemajo te naše ukrepe. Naš vodja, ko je imel neke nagovore teh naših
regionalnih obiskov je dobil, kljub temu, da je črne stvari govoril dobil aplavz,
ampak ljudje bolj drugače razumejo te stvari.

Stvar je v bistvu zelo enostavna, glede na to
stanje, v katerem sem. Jaz se spomnim, ko se je začela ta kriza šele slutiti,
sem eno gospo ekonomistko vprašal, kaj je za narediti, ko taka kriza nastopi, pa
mi je rekla, kreditne kartice zakleniti, denar “šparati” in kruh doma
peči. V bistvu moramo vsi nekako ../ nerazumljivo/.. V okviru te obravnave tega
zakona, ki se pri teh obravnavanih 45-ih drugih dotika tudi zdravstva. Bi
vseeno malo pokomentiral razmišljanje moje kolegice, spoštovane gospe
Hercegovec, ki jo je strah razpada zdravstvenega sistema.

V starih časih je bilo za zdravstvo namenjeno
mislim da okoli 4 % BDP, sedaj pa mislim, da dajemo za to skoraj še enkrat več,
ampak jaz mislim, da bo tudi zdravstvo moralo nekako zajesti, čeprav jaz upam,
da še deluje etični pogon pri zdravstvenih delavcih, da v bistvu prav
neposredni uporabniki ne bodo prizadeli. Je pa res, da smo sedaj vedno starejša
populacija, da vedno več rabimo, da so zdravila vedno boljša in dražja in da
imamo tudi te aparature, ki so vedno bolj sofistificirani in tudi vedno bolj
drage. Je pa to spet mogoče kakšen izziv, da za zdravstvo, da se bo
reorganiziralo, da se ne bi vsi z vsem ukvarjali. Jaz imam eden podatek, da je
v neki bolnišnici bila ena aparatura zapakirana v originalni embalaži več kot
eno leto, ker niso vedeli, kako jo rabiti. To se bo malo preuredilo. Sem bolj
za to, da bi dal bolj prednost opremi kot zidom, mislim da so tudi neke
izgradnje v vprašanju, ki bremenijo ta del. Vseeno bi se še tukaj dotaknil tega
strahu pred razpadom javnega zdravstva, ker se vedno pojavlja vtis, da je javno
zdravstvo samo tisto, kar je v okviru zdravstvenih domov, koncesionarji pa so
tisti lumpi, ki so zaslužkarji in ki kradejo. Koncesionarji so ravno tako del
javnega zdravstva, tisti del, ki pa molze uboge občane je pa v veliki manjšini.
Jaz naj še omenim neki podatek iz ZZSS-ja, ko smo podpisovali pogodbe so
odgovorni tam takrat rekli, da je koncesionar zdravnik za 30 % cenejši od
zdravnika v zdravstvenem domu in da bi oni najraje videli, če bi bili vsi
koncesionarji. Toliko za začetek, hvala lepa.«

 Spregovoril je tudi Jožef Horvat.
Objavljamo magnetogram:

»Hvala lepa gospa podpredsednica. Spoštovane kolegice in kolegi! Že včeraj
sem govoril, da razumem in resnično razumem retoriko opozicije, retorike
sindikatov, domišljam pa si tudi, da opozicija razume našo retoriko. Ampak
katerakoli retorika je že, mora biti eksaktna. Laž nima mesta in zavajanje in
strašenje ljudi nima mesta tukaj v tem hramu demokracije. Moramo biti eksaktni,
pošteni, pravični, šele tako bo nekaj možnosti in bo veliko možnosti, da bomo
naredili nekaj za naše otroke, za generacije, ki prihajajo za nami. Opozicija,
bodite eksaktni in povejte, da smo na matičnem delovnem telesu, na odboru za
finance in monetarno politiko od vseh amandmajev, nekaj čez 300 jih je bilo,
približno 10% vseh teh sprejeli in to so bili vaši. Mene ne moti, če se bo
pozitivna Slovenija, kot sem včeraj poslušal kolegico Alenko, hvalila, da so
oni izboljšali družinsko politiko, ampak potem se zmenite in recite, da je
Državni zbor sprejel, in da bo sprejel rebalans, in da bo Državni zbor sprejel
zakon za uravnoteženje javnih financ, ker včeraj ste govorili, da boste v
javnosti pač povedali, da ni sprejel Državni zbor, ampak samo koalicija. Tukaj
se prosim poenotite in prosim, bodite eksaktni. Včeraj ste govorili, amandmaji
šele sedaj prihajajo na mizo. Ja seveda, saj je včeraj bil sprejet sporazum.
Kako pa naj sporazum implementiramo v predlog zakona. Nekako me vedno moti, ko
poslušam v tej hiši, zdi se mi, kot da ne gre za razumevanje, da smo mi že več
kot osem let članica Evropske zveze. Vstopni datum je bil 1. maj 2004. in
ubogati narek Evrope je bil očitek koaliciji. Ampak potem, ko se spomnim
nastopa predsednika Pozitivne Slovenije, 11. januarja tukaj za to osrednjo
govornico, ko sem prav poslušal, koliko bo govora in kaj bo govoril v zvezi s
pozicijo Slovenije znotraj Evropske unije in je povedal, veste, samo en stavek,
pa mi dovolite, da ga citiram. Bil je celo samokritičen. Citiram: “O EU
nisem veliko govoril, saj je to naše dano dejstvo, ki je in mora ostati,”
konec citata. Mogoče sem preveč zahteven, da sem pričakoval vsaj deset stavkov.
Ampak verjamem, da poslanci Pozitivne Slovenije, ki ste tudi odlični člani
Odbora za zunanjo politiko, Odbora za zadeve Evropske unije, da ste evropsko
usmerjeni. Verjamem in glede tega nimam skrbi. Se strinjam, ko
govorimo o znanju. Pošteno povem, da mene vsi ukrepi, varčevalni, mučijo.
Seveda me mučijo tudi, ko gre za področje visokega šolstva. Res pa je, da samo
z denarjem ne bomo rešili našega šolskega sistema, ki je potreben korenite
korekcije, da ne uporabljam kakšne bolj trde besede. Primer. Mnogi med vami ste
bili skupaj z menoj na rektoratu Univerze v Mariboru. Rektor je bil seveda kot
ste za rektorja spodobi dokaj diplomatski, izjemno dobra predstava je bila
predstavitev mariborske univerze je bila, navedeni so bili problemi, s katerimi
se univerza srečuje, ampak eden od prorektorjev pa je povedal, nekaj naredimo,
kar vsako leto dobivamo slabše dijake, ki se vpisujejo v prvi letnik. To mi vsi
vemo in mi vsi vemo, še posebej tisti, ki smo kdaj delali v gospodarstvu, nekaj
moramo narediti, da bomo dobili boljše kadre iz naših univerz. Pa ne me narobe
razumeti, da je to napad na univerzo, na profesorje, ki imajo sami težave, da
je to napad na študente. Ni res, govorim to, kar govori naše gospodarstvo. Mi
proizvajamo kadre, ki niso zaposljivi ali pa tudi kadre, ki niso zaposljivi in
potem je povsem normalno, da mladi ljudje z diplomo v žepu nimajo možnosti za
zaposlitev, to je za mladega človeka največja travma. Lepo prosim, da ste
eksaktni, ko govorite o Zakonu o vladi, ki je prinesel združevanje različnih
ministrskih resorjev. Ponavljam, imamo najmanjšo vlado v vseh skoraj 21 letni
zgodovini Slovenije. Šlo je, zaradi racionalnosti. Ta zakon smo sprejeli tudi,
zaradi tega, da bi imeli vitkejšo državo. Ne govoriti, prosim laži, da smo
ukinili ministrstvo za kulturo, ker smo ga združili z ministrstvom za šolstvo
ali izobraževanje, kakorkoli že hočete, kar se mi zdi izjemno logično, ker pač
v šolskem sistemu, to je pač moje razumevanje, v fazi vzgoje in izobraževanja
delamo kulturne ali pa tudi nekulturne ljudi.
Danes sem prelistal Delo, če smo že o kulturi, podobni dogodek, ki smo ga danes
zasledili je bil tudi pred 10-imi leti, ko smo imeli samostojno ministrstvo za
kulturo. V rubriki kultura je objavljen prispevek in slika, jaz bi rekel slika
umetniške inštalacije, čeprav v tem primeru ne vem, kaj je umetnost, vem pa kaj
je inštalacija, naslov članka “Lepi križi lepo gorijo”. Križ je
verski simbol in seveda, nič se ne zgodi, to je umetniška inštalacija. Ne vem,
če je zaradi tega, ker smo kulturo združili v vzgojno-izobraževalnim
ministrstvom, morda je to, zaradi tega nastalo, ok. Bog ne daj, da bi kje
zagorel kakšen simbol totalitarnega sistema. Ko pravite, da hitimo in tista 44
številka me spominja, ne na zakonodajni postopek, ampak numerologijo, dovolite
primerjavo sosednjo Avstrijo. Jaz sem človek, ki se z ureditvami v Avstriji rad
primerja, pa ne samo ja, mnogi ljudje iz Slovenije je Avstrija očitno izjemno
prijazna država, še posebej, zato, ker v sklopu EU lahko naši ljudje kot dnevni
migranti hodijo v Avstrijo delati in si služijo svoj kruh, gradijo svoje domove
itd. Tudi Avstrija je naredila oz. predlagala tako imenovani “špar
program”, tukaj namenoma uporabljam germanizem. Ali veste koliko je vreden?
28 milijard evrov do leta 2016. Moram biti eksakten, ne za letošnje leto, do
leta 2016. 28 milijard, ena ura je ena Avstrija pa toliko špara, kaj je pa
narobe z njimi? Evropska zveza jih je dala za vzor, ampak to kar sem sedaj na
zadnje povedal, mogoče tudi nekomu ne bo všeč. Veste, koliko
zakonov so menjali. 98, to je dvakrat 44 plus 10. 89 zakonov. A veste, v kašnem
času? Ker jaz sem slišal že nekajkrat od predstavnikov Pozitivne Slovenije,
vzemimo si čas, nekaj mesecev in tako naprej in dajmo zakon po zakon, vseh teh
44 zakonov posebej prinesimo v ta parlament. Avstrijci so pametni. Tudi
avstrijski politiki so očitno pametnejši od nas. V začetku marca
so prinesli ta špar program v parlament in ga sprejeli. Izvajal se bo pa v dveh
fazah. Eden je začel veljati 1. aprila, ampak to je resnica. Drugi del špar
programa pa 1. maja, toliko o hitenju kolegice in kolegi iz opozicije.
Vesel sem vsaj v eni točki, da se vsi strinjamo s tem, kakšno je stanje, vendar
ga premalo slišim s strani opozicije. Bodimo natančni, bodimo eksaktni in ko se
strinjate s tem, kakšno je stanje se z nami strinjate, potem ne govoriti, da
naj prekinemo to parlamentarno proceduro, da naj rebalans umaknemo, da naj
zakon za uravnoteženje javnih financ umaknemo. Ker glejte, pa ne mi zameriti,
ko zdaj to vašo retoriko povzamem in jo nekako sprobam spraviti v en stavek,
potem se tukaj spomnim ene izjave nekdaj izjemno pomembnega politika, Slovenca,
v času Socialistične Federativne Republike Jugoslavije, tovariša Staneta
Dolanca. In je nekoč izjavil: tovarišice in tovariši, mi stojimo na robu
prepada, toda mi bomo naredili korak naprej. Hvala lepa.”