Stališče NSi do rebalansa proračuna
Poslanke in poslanci Državnega zbora RS danes na izredni
seji obravnavajo rebalans proračuna za leto 2012. Stališče poslanske skupine
NSi je predstavil Jožef Horvat. Stališče v celoti objavljamo.
“Spoštovani!
Včeraj smo praznovali dan Evrope in obeležili 62 let
evropske integracije, ki jo je na grozotah in ruševinah 2. svetovne vojne
zasnoval veliki državnik, krščanski demokrat, prvi predsednik evropskega
parlamenta, Robert Schuman – eden od očetov moderne združene Evrope. Evropski
projekt se je začel s šestimi članicami, sedaj jih je 27 in kmalu jih bo 28
držav članic, v katerih živi pol milijarde ljudi.
Evropa je združena na temelju vrednot, kot so mir, svoboda
in solidarnost.
Dobro je, da se spominjamo preteklosti in dosežkov, potrebno
pa se je predvsem dobro pripraviti na prihodnost. V EZ je bilo v minulih dveh
letih pri gradnji prave gospodarske in denarne unije storjenega več kot prej v
desetih letih. A prihodnost nam ni dana sama po sebi, zanjo je potrebno
neprestano vlagati napore za skupno dobro, napore za duhovno in materialno
blaginjo vseh državljanov.
V tem duhu v imenu PS NSi izražam globoko prepričanje in
poziv vsem nam, celotni slovenski politiki, da se resnično splača vlagati
napore, da naredimo nekaj dobrega za svoje otroke, za vse slovenske otroke, za
njihovo prihodnost in da obenem ne pozabimo naših prednikov, ki so ustvarjali
temelje naše sedanjosti. Približno tako je v svojem včerajšnjem nagovoru ob
dnevu Evrope razmišljala tudi gospa Nataša Goršek Mencin, vodja predstavništva
EK v RS. Danes smo modrejši in vemo, da se splača vlagati napore,
npr. na nočnih seja, da se splača poslušati sindikate in se pogajati, četudi
več kot 150 ur, da se splača poslušati opozicijo …
V PS NSi pa tudi gojimo upanje, da podobno o vladi in o
koaliciji razmišlja opozicija in sindikati. Slovenci smo v zgodovinsko usodnih trenutkih vedno znali
stopiti skupaj. Današnji trenutek je zahteven in prihodnost je odvisna od naših
današnjih ravnanj.
Rebalansa proračuna RS za leto 2012, ki ga obravnavamo, si
ta koalicija ni želela, sploh pa ne rebalansa, ki zmanjšuje odhodkovno stran
proračuna RS za leto 2012. Je pa nujen in je edina pot. Nismo si želeli zakona
za uravnoteženje javnih financ. Je pa nujen in edina pot, ki jo vidimo. Želeli
smo si, da bi že v prvih 90 dneh, odkar je odgovornost za vodenje države
prevzela koalicija petih strank, da čimprej začnemo realizirati naš program –
koalicijsko pogodbo – pogodbo za Slovenijo 2012 – 2015.
Osnovni razlog za nujnost sprejetja rebalansa proračuna
Republike Slovenije za leto 2012 so nerealno načrtovani odhodki in
preoptimistično ocenjeni prihodki sprejetega proračuna Republike Slovenije za
leto 2012, ki je bil sprejet v mesecu novembru leta 2010. V sprejetem proračunu
za leto 2012 so bili ocenjeni prihodki državnega proračuna za leto 2012 v
skupni višini 8.695 mio EUR, novelirana ocena prihodkov za leto 2012, ki izhaja
iz »Pomladanske napovedi gospodarskih gibanj UMAR«, pripravljene v mesecu marcu
2012, in predlaganih sprememb davčne zakonodaje, pa znaša le 7.942 mio EUR, kar
je približno na ravni realiziranih prihodkov leta 2007. V sprejetem proračunu
za leto 2012 so bili celotni odhodki proračuna načrtovani v skupni višini
10.118 mio EUR. Proračunski primanjkljaj za leto 2012 je bil v sprejetem
proračunu 2012 predviden v višini 1.423 mio EUR oziroma v višini 3,6% tedaj
napovedanega bruto domačega proizvoda za leto 2012. Ob trenutno ocenjenih
prihodkih proračuna za leto 2012 bi ob načrtovanih odhodkih v sprejetem
proračunu 2012 primanjkljaj državnega proračuna v letu 2012 znašal preko 2.200
mio EUR oziroma bi presegel 6% BDP.
Cilj vlade za leto 2012 je, da z rebalansom proračuna
Republike Slovenije dosežemo znižanje primanjkljaja državnega proračuna v letu
2012 na raven 3% bruto domačega proizvoda. Za dosego tega cilja je potrebno z
rebalansom državnega proračuna za leto 2012 znižati skupni obseg proračunskih
odhodkov na raven okoli 9.014 mio EUR oziroma za 1.104 mio EUR manj, kot je to
predvideno v sprejetem proračunu.
Poslabšanim napovedim v ocenah rasti BDP se je pridružilo
tudi povečano zadolževanje Republike Slovenije v preteklih letih ter poslabšani
pogoji zadolževanja na mednarodnih in domačih finančnih trgih (tudi zaradi
padca bonitetne ocene Republike Slovenije). Tako bo Slovenija iz državnega
proračuna predvidoma le iz naslova obresti v letu 2012 plačala 158 mio EUR več
obresti kot v letu 2011 (to je 668 mio EUR v letu 2012). Strošek obresti zaradi
višjega zadolževanja v preteklih treh letih se je tako povišal za 350 mio EUR.
Višji stroški servisiranja dolga so predvsem posledica višjih primanjkljajev v
preteklih letih, višjih obrestnih mer in znižanja bonitetne ocene Slovenije.
Kot posledica preteklih prekomernih primanjkljajev države,
ki so presegali mejo 3% bruto domačega proizvoda, je bil za Slovenijo s strani
Evropske komisije uveden postopek prekomernega proračunskega primanjkljaja. V
skladu s proceduro v zvezi s postopkom prekomernega proračunskega primanjkljaja
mora Slovenija primanjkljaj širšega sektorja države do leta 2013 zmanjšati na
raven pod 3% BDP.
Dodaten izziv pri pripravi rebalansa proračuna je in bo
predstavljala reorganizacija ministrstev in vladnih služb v skladu z Zakonom o
Vladi RS ter Zakonom o državni upravi.
RS ima danes majmanjšo vlado odkar živimo v samostojni
državi. Učinki ne bodo samo direktne pozitivne finančne narave ampak bodo
pozitivni tudi v smislu zmanjšanja,
skrajšanja in poenostavitve birokratskih postopkov, ki so v nekaterih segmentih
prinesli popolno blokado.
Pri pripravi predloga razreza odhodkov Rebalansa proračuna
za leto 2012 se je zasledoval glavni cilj vlade za leto 2012 in sicer, da se z
rebalansom proračuna doseže, da se primanjkljaj državnega proračuna v letu 2012
zniža na raven 3% bruto domačega proizvoda. Za dosego omenjenega cilja je
potrebno z rebalansom državnega proračuna za leto 2012 znižati skupni obseg
proračunskih odhodkov na raven okoli 9.014 mio EUR, kar je za 349 mio EUR manj
glede na realizacijo v letu 2011 in za 1.104 mio EUR manj glede na sprejeti
proračun za leto 2012.
Z današnje perspektive se zdi povsem nerazumljivo, da je
tukaj, v tej hiši, bil za leto 2012 sprejet proračun RS z 1,4 milijarde evrov
večjo porabo od načrtovanih proračunskih prihodkov.
Na tej točki se mi zdi vredno spomniti na razpravo na Odboru
za kmetijstvo, kjer je eden od poslanskih kolegov pravilno ugotavljal, da se je
slovenski kmet obdržal skozi stoletja, skozi vse družbenopolitične sisteme, ne
glede na državne proračune, ki so mu bili včasih bolj, včasih manj naklonjeni.
Sam pa sem dodal in ponavljam: res je, slovenski kmet je obstal tudi ali
predvsem zato, ker ga nikoli ni odlikoval pohlep, ker je vedel, da lahko samo
toliko porabi kot pridela. Ali z drugimi besedami: ker je slovenski kmet vedno
prakticiral fiskalno, zlato fiskalno pravilo, ki je njegove odhodke omejevalo
glede na letino. Morda ni bilo zapisano na pročelju kmetije, je pa dober,
praktičen in edini razumen zgled, ki bi ga morala upoštevati tudi slovenska
država.
Slovenija se v zadnjih letih oddaljuje od strateških ciljev
na področju gospodarskega razvoja in blaginje prebivalstva. Padec gospodarske
aktivnosti v Sloveniji od začetka gospodarske krize je bil med največjimi v EZ,
kar nas je z 91 % oddaljilo na 85 % povprečne gospodarske razvitosti članic EZ
(merjeno z BDP na prebivalca po kupni moči) v letu 2010. Nadaljnje povečevanje
razvojne vrzeli pa se je nadaljevalo tudi v letu 2011.
Poslabšanje gospodarskih razmer je, kljub ukrepom,
usmerjenim v blažitev posledic gospodarske krize na socialni položaj
prebivalstva, privedlo do znižanja razpoložljivega dohodka in s tem poslabšanja
materialne blaginje prebivalstva.
Razvojno nazadovanje je posledica strukturnih slabosti ekonomije
in močno poslabšane dostopnosti do virov financiranja. Gospodarska kriza je
izpostavila strukturne slabosti slovenskega gospodarstva, ki se odražajo v
relativno nizki zahtevnosti in dodani vrednosti proizvodov in storitev.
Premajhna usmerjenost v tehnološko prestrukturiranje in inovacijske aktivnosti
v preteklem obdobju, premalo učinkovito vodenje podjetij kot posledica
ohranjanja velike vloge države v gospodarstvu in prepočasno izboljševanje
poslovnega okolja (administrativne ovire, nefleksibilnost trga dela, visoka
davčna obremenitev dela) so namreč zmanjšali konkurenčno sposobnost slovenskega
gospodarstva, posledično pa se je od začetka krize zmanjšal
slovenski tržni delež v svetovni trgovini. Hkrati so v ospredje stopile težave
z učinkovitostjo finančnega sektorja, zlasti bank v pretežni državni lasti, v
veliki meri povezane z neustrezno alokacijo finančnih sredstev v preteklosti.
Skupaj z visoko zadolženostjo podjetniškega sektorja je to močno omejilo dostop podjetij do bančnih virov financiranja,
ki so zaradi nizke razvitosti kapitalskega trga in majhnega obsega tujih
investicij praktično edini vir financiranja podjetij. V zadnjem letu preko
vpliva na obrestne mere vse pomembnejši zaviralni dejavnik okrevanja postaja
tudi močno poslabšano javnofinančno stanje. Poslabšane razmere na trgu dela in naslavljanje problemov v javnih financah z
interventnimi ukrepi pa so privedle do zmanjšanja najpomembnejših skupin
prejemkov prebivalstva in s tem do padca realnega razpoložljivega dohodka.
Blaginjo prebivalstva v srednjeročnem obdobju pa ogroža tudi odsotnost ukrepov,
ki bi sisteme socialne zaščite prilagodili starajočemu se prebivalstvu.
Gospodarske in socialne razmere narekujejo vzdržno
konsolidacijo javnih financ in oblikovanje trdnih temeljev za oživitev
gospodarske aktivnosti, ki bo odpornejša na šoke in bo omogočila ustvarjanje
novih delovnih mest. Brez strukturnih prilagoditev se bo razvojni zaostanek
poglobil, zaostrene razmere na trgu dela pa se bodo ohranjale dlje časa, kar bo
znižalo kvaliteto življenja. Ukrepi se morajo zato osredotočiti na:
1. Konsolidacijo
javnih financ, ki bo preko izboljšanja dostopa do virov financiranja
vzpostavila temelje za oživitev gospodarstva. Izpeljana mora biti tako, da bo v
čim manjši meri zavirala rast gospodarstva in bo naravnana v izboljšanje
onkurenčnosti, prerazporeditev davčnih bremen pa bi morala zasledovati tudi
usmeritve trajnostnega razvoja.
2. Ureditev
razmer v finančnem sektorju s kapitalsko okrepitvijo bančnega sistema s strani
zasebnih strateških investitorjev. Potrebna je tudi vzpostavitev okolja, kjer
bo imel lastniški kapital večjo vlogo pri financiranju podjetniškega sektorja.
3. Prilagoditev
sistemov socialne zaščite (pokojninski in zdravstveni sistem, sistem
dolgotrajne oskrbe) in načinov izvajanja javnih storitev, ki bodo v finančno in
demografsko spremenjenih okoliščinah ohranili dostopnost javnih storitev,
materialni standard in kvaliteto življenja vsaj na sedanji ravni.
Slovenija se po gospodarski razvitosti od leta 2008
oddaljuje od povprečja držav Evropske unije, za katerim je leta 2010 zaostajala
že bolj kot ob začetku izvajanja SRS (leta 2005). V zadnjih letih je v Sloveniji
prišlo do odmika od uresničevanja osrednjega gospodarskega cilja SRS (postati
povprečno razvita država EU do leta 2013), ki ni le začasne narave.
Razlogi za to, da po močnem padcu bruto domačega proizvoda v
začetku krize ni prišlo do resnejšega gospodarskega okrevanja, izhajajo
predvsem iz domačega okolja. Trenutne gospodarske in socialne razmere narekujejo
čimprejšnjo vzdržno konsolidacijo javnih financ, oživitev gospodarske
aktivnosti in izboljšanje razmer na trgu dela.
Slovenija je pomembna članica EZ. Nismo zaprta država, niti
zaprta ekonomija, smo država, ki želi izgraditi stabilno socialno tržno
gospodarstvo. Zato je pomembno, kakšne signale tudi danes, t atrenutek,
pošiljamo v tujino. Najman zadnji dve leti smo govorili – govorili neresnico in
dajali lažne obljube, da bomo uravnotežili javne finance. Pa jih nismo. Lekcijo
smo vzeli in prepričan sem, da danes obstaja pripravljenost v Sloveniji za
omejevanje javne porabe. Bojim se, da referendumi in stavke, še preden se
karkoli zgodi, ne vplivajo na dvig bonitetnih ocen Slovenije.
Nekdanji poslanec in minister dr. Lahovnik opozarja, da bodo
nepremišljene politične poteze in dogodki, kot je bila stavka, zvišali stroške
zadolževanja in se bodo neposredno odražali v še višjih stroških za obresti, ki
jih bomo v prihodnje plačevali na javni dolg. Če bo ta vladni paket ukrepov na referendumu zavrnjen, bomo
poslali jasno sporočilo v tujino, da Slovenija ni pripravljena omejiti javne
porabe Slovenija je danes še v položaju, ko lahko pravočasno sprejme
ukrepe in se izognemo grškemu scenariju.
Najbolj črn scenarij, ki se lahko zgodi v naslednjih
mesecih, je, da ko bo država ponovno poskušala izdati obveznice na mednarodnih
trgih, s katerimi bi pokrila del preteklega dolga, teh obveznic zaradi visoke
tveganosti ne bo nihče pripravljen kupiti. V tistem trenutku se bomo znašli v
scenariju, v katerem je danes Grčija.
PS NSi bo podprla rebalans proračuna RS za leto 2012.
Varčevalni ukrepi, ki so neizbežni za uravnoteženje javnih
financ, niso enostavni. Vendar upamo vsem pogledati v oči in razložiti njihovo
nujnost. Standard, ki smo ga bili vajeni, trenutno in upamo, da začasno, ni več
možen. Ne moremo več trošiti kot pridelamo. S treznostjo in kančkom
potrpežljivosti se to najbrž da razumeti. Prav za potrpežljivost s tega mesta
prosim tudi državljanke in državljane. Ni enostavno in vsakega imamo v mislih,
ki odločamo o t.im. varčevalnih ukrepih.
Vse to pa zaradi tega, da bomo zagotovili boljšo in stabilno
prihodnost vsem, predvsem mladim generacijam.
Hvala za pozornost!”
Svoje stališče je predstavil tudi vodja PS NSi mag. Matej Tonin:
Spoštovana podpredsednica, hvala lepa za besedo. Drage kolegice in kolegi, ministrski zbor, lepo pozdravljeni.
Pred današnjo razpravo o rebalansu proračuna so me novinarji na hodnikih spraševali, kaj pa to sploh je rebalans. Po domače po slovensko bi rekel, da je to popravek obstoječega proračuna. Vsak dober gospodar ve, da toliko, kot čez leto ustvari, toliko na nek način tudi lahko porabi. In na takšen način bi se morala obnašati tudi država. Vsi si želimo več, vsi si želimo več za vrtce, več za šole, več za razvoj, več za gospodarske spodbude, vsi si to želimo, tudi v koaliciji. Dejstvo pa je, da bomo lahko enostavno toliko dali, kot bomo zbrali. Na kakšen način pa lahko država zbira denar v svoj proračun. Ena opcija je, o kateri zelo veliko govori opozicija dvig davkov, na primer dvig DDV-ja, ta je relativno enostavna, tudi hitra. Druga možnost pa je, da povečamo naše prihodke v proračun, da ustvarimo nova delovna mesta. Seveda pa se teh novih delovnih mest ne da ustvariti z besedami. Ne živimo več v času socializma, ko je rekel nek sekretar partije: Od jutri naprej bo, na primer v kamniški tovarni Titan sto delovnih mest več. Pa so bila, pa ni bilo pomembno ali so bila ta delovna mesta potrebna, ali ne. Na takšen način se je delalo. In v teh časih ne živimo več. Logika je takšna, več kot bo delovnih mest, več bo vplačil v proračun. Danes pa so stvari ravno obratne. Namesto, da bi ljudje, ko bi bili zaposleni, vplačevali v proračun, jim država še daje socialno podporo.
Če se dotaknem na primer prve opcije o kateri govori opozicija, to je zvišanje davkov in zvišanje DDV-ja. V preteklih letih smo porabili 2 milijardi evrov več. Letos bomo celo eno milijardo evrov še vedno več porabili, kot jih bomo v proračunu zbrali. Izračuni obstajajo, da če bi za eno odstotno točko dvignili davek na dodano vrednost bi to pomenilo 120 milijonov evrov več. In če mi sledite, eno milijardo 120 milijonov, to bi pomenilo, da bi to luknjo zapolnili z dvigom DDV-ja, da bi morali ta davek dvigniti za 8%. Si predstavljate, iz zdajšnjih 20 na 28 odstotnih točk. Ne vem, kdo bi to lahko zmogel.
In še ena stvar, na katero je pri tej stvari treba opozoriti je tako imenovana Lafferjeva krivulja. Ekonomisti boste zelo dobro vedeli. Za moje kolege poslance sem pripravil graf, kjer se zelo lepo vidi, da dvig davkov ne pomeni nujno tudi več prihodkov v proračun. Ker ko dosežemo mi neko mejno stopnjo, tudi če mi davke povečujemo se prihodki v proračun zmanjšujejo. Veste, višji kot so davki, bolj se ljudje izogibajo plačevanju davkov. V tem primeru ne gre zgolj za neko ekonomsko teorijo lahko to moje izvajanje podkrepim z današnjim člankom iz Financ, ki ima naslov, mogoče to leti na opozicijo, predvsem njim namenjeno, Ne lomite ga z dvigom DDV-ja. Imamo konkreten primer v Španiji, ko so dvignili DDV, pa so se prihodki v proračun zmanjšali. Z dvigom DDV-ja na nek način lahko kratkoročno blažimo simptome bolezni. Žal pa ne odpravimo vzroka bolezni. In na konec koncev pomeni, da bo to naše gospodarstvo še vedno bolno, če ga bomo samo obremenjevali in obremenjevali z novimi davki. Kaj se je ta koalicija odločila? Tu gre za konceptualno razliko. Opozicija je bolj naklonjena dvigu davkov, mi poskušamo ustvariti boljše gospodarske pogoje. In kaj je potrebno narediti? To je splošno znano, jaz samo še enkrat poudarjam. Prvič, treba je davčno razbremeniti in pa tudi administrativno razbremeniti celoten slovenski gospodarski sistem. Predvsem pa je treba imeti jasna pravila igre. Kaj to pomeni? Pravna država. Ne da se danes dogaja, da nekateri ne plačujejo računov in se enostavno nič ne zgodi. In še ena ključna stvar, ki se jo ta koalicija loteva prav s tem rebalansom pa je dostop do virov financiranja. Na kakšen način lahko slovenska podjetja pridejo do denarja, s katerim financirajo projekte. Ker spet logika je takšna: če ni denarja, ni projektov, če ni projektov, ni novih delovnih mest, če ni novih delovnih mest, ni vplačil v proračun. Vsi ekonomisti jasno poudarjajo, da prvi korak za sprostitev kreditnega krča, kot se moderno reče, oziroma za lažjo dostopnost do virov financiranja je ureditev javnih financ. In to s tem rebalansom delamo. Ker če imamo neurejene javne finance imamo slabe bonitetne ocene. Slabe bonitetne ocene pomenijo višji in dražji denar, ki ga najemamo na tujih trgih. Konec koncev je to tudi dražji denar za komercialne banke. In ko pridemo do posameznih podjetij pomeni to višje obrestne mere in zahtevnejši pogoji za izdajo kreditov. To so dejstva, ki jih lahko vsakdo vidi, če jih hoče videti. Razumem pa, da se je v teh trenutkih koalicija naložila težko breme, ko je pač potrebno storiti tisto, kar moramo storiti in da je opozicija v mnogo lažji poziciji, ko vedno lahko reče mi bi pa to naredili še boljše, mi bi pa to lahko naredili drugače.
Mi bomo to odgovornost prevzeli, ta rebalans podprli in prepričan sem, da se bo v nekem doglednem času tudi razmere v Sloveniji začele izboljševati.
Pred današnjo razpravo o rebalansu proračuna so me novinarji na
hodnikih spraševali, kaj pa to sploh je rebalans. Po domače po slovensko
bi rekel, da je to popravek obstoječega proračuna. Vsak dober gospodar
ve, da toliko, kot čez leto ustvari, toliko na nek način tudi lahko
porabi. In na takšen način bi se morala obnašati tudi država. Vsi si
želimo več, vsi si želimo več za vrtce, več za šole, več za razvoj, več
za gospodarske spodbude, vsi si to želimo, tudi v koaliciji. Dejstvo pa
je, da bomo lahko enostavno toliko dali, kot bomo zbrali. Na kakšen
način pa lahko država zbira denar v svoj proračun. Ena opcija je, o
kateri zelo veliko govori opozicija dvig davkov, na primer dvig DDV-ja,
ta je relativno enostavna, tudi hitra. Druga možnost pa je, da povečamo
naše prihodke v proračun, da ustvarimo nova delovna mesta. Seveda pa se
teh novih delovnih mest ne da ustvariti z besedami. Ne živimo več v času
socializma, ko je rekel
Odsek številka 46 – (VI) 12.42
(nadaljevanje) nek sekretar partije: Od jutri naprej bo, na primer v
kamniški tovarni Titan sto delovnih mest več. Pa so bila, pa ni bilo
pomembno ali so bila ta delovna mesta potrebna, ali ne. Na takšen način
se je delalo. In v teh časih ne živimo več. Logika je takšna, več kot bo
delovnih mest, več bo vplačil v proračun. Danes pa so stvari ravno
obratne. Namesto, da bi ljudje, ko bi bili zaposleni, vplačevali v
proračun, jim država še daje socialno podporo.
Če se dotaknem na primer prve opcije o kateri govori opozicija, to je
zvišanje davkov in zvišanje DDV-ja. V preteklih letih smo porabili 2
milijardi evrov več. Letos bomo celo eno milijardo evrov še vedno več
porabili, kot jih bomo v proračunu zbrali. Izračuni obstajajo, da če bi
za eno odstotno točko dvignili davek na dodano vrednost bi to pomenilo
120 milijonov evrov več. In če mi sledite, eno milijardo 120 milijonov,
to bi pomenilo, da bi to luknjo zapolnili z dvigom DDV-ja, da bi morali
ta davek dvigniti za 8%. Si predstavljate, iz zdajšnjih 20 na 28
odstotnih točk. Ne vem, kdo bi to lahko zmogel.
In še ena stvar, na katero je pri tej stvari treba opozoriti je tako
imenovana Lafferjeva krivulja. Ekonomisti boste zelo dobro vedeli. Za
moje kolege poslance sem pripravil graf, kjer se zelo lepo vidi, da dvig
davkov ne pomeni nujno tudi več prihodkov v proračun. Ker ko dosežemo
mi neko mejno stopnjo, tudi če mi davke povečujemo se prihodki v
proračun zmanjšujejo. Veste, višji kot so davki, bolj se ljudje
izogibajo plačevanju davkov. V tem primeru ne gre zgolj za neko
ekonomsko teorijo lahko to moje izvajanje podkrepim z današnjim člankom
iz Financ, ki ima naslov, mogoče to leti na opozicijo, predvsem njim
namenjeno, Ne lomite ga z dvigom DDV-ja. Imamo konkreten primer v
Španiji, ko so dvignili DDV, pa so se prihodki v proračun zmanjšali. Z
dvigom DDV-ja na nek način lahko kratkoročno blažimo simptome bolezni.
Žal pa ne odpravimo vzroka bolezni. In na konec koncev pomeni, da bo to
naše gospodarstvo še vedno bolno, če ga bomo samo obremenjevali in
obremenjevali z novimi davki. Kaj se je ta koalicija odločila? Tu gre za
konceptualno razliko. Opozicija je bolj naklonjena dvigu davkov, mi
poskušamo ustvariti boljše gospodarske pogoje. In kaj je potrebno
narediti? To je splošno znano, jaz samo še enkrat poudarjam. Prvič,
treba je davčno razbremeniti in pa tudi administrativno razbremeniti
celoten slovenski gospodarski sistem. Predvsem pa je treba imeti jasna
pravila igre. Kaj to pomeni? Pravna država. Ne da se danes dogaja, da
nekateri ne plačujejo računov in se enostavno nič ne zgodi. In še ena
ključna stvar, ki se jo ta koalicija loteva prav s tem rebalansom pa je
dostop do virov financiranja. Na kakšen način lahko slovenska podjetja
pridejo do denarja, s katerim financirajo projekte. Ker spet logika je
takšna: če ni denarja, ni projektov, če ni projektov, ni novih delovnih
mest, če ni novih delovnih mest, ni vplačil v proračun. Vsi ekonomisti
jasno poudarjajo, da prvi korak za sprostitev kreditnega krča, kot se
moderno reče, oziroma za lažjo dostopnost do virov financiranja je
ureditev javnih financ. In to s tem rebalansom delamo. Ker če imamo
neurejene javne finance imamo slabe bonitetne ocene. Slabe bonitetne
ocene pomenijo višji in dražji denar, ki ga najemamo na tujih trgih.
Konec koncev je to tudi dražji denar za komercialne banke. In ko pridemo
do posameznih podjetij pomeni to višje obrestne mere in zahtevnejši
pogoji za izdajo kreditov. To so dejstva, ki jih lahko vsakdo vidi, če
jih hoče videti. Razumem pa, da se je v teh trenutkih koalicija
Odsek številka 47 (SD): 12.47
(Nadaljevanje) naložila težko breme, ko je pač potrebno storiti tisto,
kar moramo storiti in da je opozicija v mnogo lažji poziciji, ko vedno
lahko reče mi bi pa to naredili še boljše, mi bi pa to lahko naredili
drugače.
Mi bomo to odgovornost prevzeli, ta
rebalans podprli in prepričan sem, da se bo v nekem doglednem času tudi
razmere v Sloveniji začele izboljševati.