V soju varčevanja

Obrambni resor, resor, ki ga vodim, je
bil v preteklosti deležen velikih finančnih rezov. V zadnjih nekaj letih smo
znižali proračunska sredstva za več kot 250 milijonov evrov. Pas, ki si ga
zategujemo, je na zadnji luknji in večina investicij se je že ustavila. Kljub
temu ugotavljam, da je sistem obrambe in zaščite še vedno v dobri kondiciji, za
kar se je treba zahvaliti predvsem izredno požrtvovalnim sodelavcem in vsem
prostovoljcem, ki sistem vzdržujejo na ustreznem nivoju.

Krize so bile in bodo tudi v prihodnje.
S skupnimi močmi lahko poskrbimo, da bodo njihovi vplivi čim manjši. Sindikati,
ki se zelo uspešno borijo za svoje pravice, pozabljajo, da smo na isti barki.
Če bo slovenska barka potonila, bodo z njo potonili tudi sindikati. Kdo bo
takrat reševal državljane in jim pomagal? Menim, da je čas, da stopimo skupaj
in se v dobro vseh nas, vsaj začasno odpovemo nekaterim že pridobljenim
socialnim pravicam – bolje danes nekaj odstotkov pri plačah, prevozu, nadomestilu
za prehrano, nekaterih  socialnih
transferjih kot čez eno leto rez, ki bo pomenil odpuščanje tisočih zaposlenih v
javnem sektorju. Pa ne le da se nečemu odpovemo, ampak  ukinemo vse tisto kar je neupravičeno –
najvišje pokojnine, ki nimajo realne osnove v plačanih prispevkih, plače v
nekaterih državnih bankah in podjetjih, neupravičene privilegije in podobno.

V tednu ki se končuje sem v  Vipavi obiskal  slovesno prisego kandidatov za poklicne
vojake in prostovoljce na prostovoljnem služenju vojaškega roka v Slovenski vojski.
Razgovor z novimi vojaki in vojakinjami me je prepričal, da je domoljubje,
poštenost, pripadnost še vedno tisto kar šteje! Med pogovorom z njihovimi
starši pa je bilo povsem jasno, da si želijo poštene in ekonomsko uspešne
družbe. Vojaško metanje kape v zrak in vzkliki »za Slovenijo« pa me je spomnilo
na čase, ko smo Slovenci enotni in složni zmogli osamosvojitev. Prav takšno
enotnost bi potrebovali danes, da skupaj popeljemo našo domovino v lepše čase.
A kaj, ko se zopet kaže da so pri nekaterih bolj pomembne lastne koristi kot
skupno dobro.

Le kako si sicer lahko razlagamo, da je
opozicija še pred mesecem v en glas zagotavlja, da bo zlato pravilo podprla,
danes pa pravi, da to ni več njihovo mnenje. Le kako si lahko razlagamo
dejstvo, da se sindikati do danes niti z enim predlogom vlade glede plačne
reforme niso strinjali, oziroma da bodo zaradi znižanja regresa vložili predlog
za referendum? Le tako kot pravijo sami: to ni stavka proti državljanom ampak
proti vladi! In ravno to je tisto kar skrbi – ne gre za ukrepe, ne gre za
boljšo prihodnost, za naše otroke – gre za to, da se ruši vlada.

A kljub temu lahko rečem, da bo vlada
v imenu vseh tistih, ki so pripravljeni na boljši jutri, v imenu naših
zanamcev, predvsem pa za to, da bomo že kmalu zopet lahko delili več,
nadaljevala s svojo politiko.

Del ministrstva, ki ga vodim
»predstavlja« množica prostovoljcev organiziranih v gasilskih, reševalnih,
humanitarnih  društvih, ki v času debelih
ali suhih krav nesebično opravljajo svoje delo. Nekatere od njih sem srečal na
slavnostni akademiji domačega gasilskega društva Vič, ob 140 letnici obstoja
društva. In prav taka srečanja  in
izražena mnenja prostovoljcev me prepričujejo, da smo na pravi poti.