Ljudmila Novak: Jezik je pomemben za ohranitev nacionalne identitete

Predsednica NSi in podpredsednica Državnega zbora RS Ljudmila Novak
je bila v soboto, 21. decembra slavnostna govornica na 42. novoletnem
srečanju Slovencev v Videmski pokrajini in v Posočju. Ljudmila Novak je
poudarila, da je kljub težki zgodovini prve in druge svetovne vojne
slovenska beseda v različnih narečjih v Videmski pokrajini živela naprej
in se ohranila do danes.

V nadaljevanju je dejala, da »z
odprtjem meja, še bolj pa z vstopom Slovenije v Evropsko unijo, je meja
postala le črta na zemljevidu, ki jo zlahka prestopamo. Obmejno
sodelovanje, skupni projekti, izmenjava izkušenj, kulturno, politično in
gospodarsko povezovanje, predvsem pa mirno sožitje so dobrine, ki se
jih moramo veseliti.«

V celoti objavljamo govor predsednice NSi Ljudmile Novak:

Spoštovani gospod župan, spoštovani Slovenci in Slovenke Videmske pokrajine in Posočja, dragi gostje!

Vsakič,
ko se peljem v Tolmin po mnogih ovinkih, razmišljam o tem, da bi morali
narediti predor, ki bi te kraje povezal s središčem države. Hkrati pa
daje ta odmaknjenost  in ujetost doline Soče med mogočne vršace tej
pokrajini  poseben čar, obiskovalcu pa možnost za odkrivanje naravnih
lepot in zgodovinskih dogodkov.  Prav zaradi te oddaljenosti od središča
države je še toliko bolj pomembno, da se ljudje iz Posočja povezujete
tudi z rojaki onstran meje in tako uresničujete besede pesnika Toneta
Kuntnerja, ki pravi, da

 »Je vsako srečanje majhno rojstvo,
rojstvo lučke, ki tajno sveti,
rojstvo niti, ki tajno zveže.«

Naj
nas tudi danes poveže nit veselja, da se lahko družimo na 42.
novoletnem srečanju Slovencev Videmske pokrajine in Posočja. Mir,
čezmejno sodelovanje in praznovanje se  nam zdijo kot samoumevna
dejstva. Ko pa pogledamo v zgodovino, se zavemo, da vedno ni bilo tako.
Najhujši boji prve svetovne vojne so se odvijali prav na teh pobočjih,
ko se je izpolnila prerokba o Soči našega Slavčka Simona Gregorčiča:

»Tod sekla bridka bodo jekla
 in ti mi boš krvava tekla.«

Boj
za ohranitev slovenskega jezika v času italijanske okupacije širša
slovenska javnost najbolj pozna iz Bevkove povesti Kaplan Martin
Čedermac, ki je svojevrsten spomenik vsem duhovnikom in vsem tistim
Slovencem, ki so bili ponosni na svoje slovenske korenine in so se
zavedali, kako pomemben je jezik za ohranitev narodne identitete. Še
ptički lahko pojejo vsak s svojim glasom, zakaj ne bi smel Slovenec
uporabljati svoje milozvočne govorice, se sprašuje Bevkov Čedermac.

Kljub
težkim izkušnjam iz prve  in druge svetovne vojne ter  povojnih časov,
ko je bila meja zaprta, je slovenska beseda v različnih narečjih
videmske pokrajine živela naprej in se ohranila do današnjega časa.

Z
odprtjem meja, še bolj pa z vstopom Slovenije v EU, je meja postala
črta na zemljevidu, ki jo zlahka prestopamo. Obmejno sodelovanje, skupni
projekti, izmenjava izkušenj, kulturno, politično in gospodarsko
povezovanje, predvsem pa mirno sožitje, so dobrine, ki se jih moramo
veseliti.

Očetje Evrope, Schuman, De Gasperi in Adenauer, so na
ruševinah druge svetovne vojne začeli graditi novo skupnost. Najprej
gospodarsko, potem pa tudi politično, ki danes povezuje 27 držav članic,
nekaj kandidatk pa čaka na vstop. Prav to nedeljo se o članstvu na
referendumu izrekajo državljani Hrvaške.

EU je danes na veliki
preizkušnji. Evro, ki je veljal za eno od najbolj stabilnih valut in nam
je zelo olajšal poslovanje s tujino, se je zaradi finančne krize znašel
na robu prepada.  Krizo so povzročili pohlep, neupravičeno bogatenje
posameznikov in pretirano zadolževanje. EU se bolj ali manj uspešno
spopada z reševanjem tega velikega problema.

Tako smo se po letih
hitrega napredka, blagostanja in povezovanja v Evropi znova znašli na
preizkušnji in pred vprašanjem, kako naprej.  Evropski voditelji
zasedajo in iščejo rešitve, ki niso odvisne samo od njih, pač pa tudi od
posameznih držav članic in od dogajanja v globaliziranem svetu.

Ta
kriza nas znova opozarja, da na svetu ni nič stalnega in večnega. Vsak
dan je nov izziv in priložnost za graditev mostov, ki se pa lahko tudi
hitro porušijo.

S krizo se vsaka po svoje spopadata tako Italija
kot tudi Slovenija. Medtem ko italijanska tehnična vlada izvaja resne
ukrepe za zmanjševanje dolga, v Sloveniji po volitvah iščemo mandatarja,
ki bi sestavil vlado. Po neuspelem poskusu izvolitve mandatarja v prvem
krogu, se sedaj zdi, da bomo vendarle dobili vlado, ki se bo morala
takoj spopasti z reševanjem finančne in gospodarske krize. Naloga je
zelo zahtevna in kompleksna.
 
Slovenski državni zbor bo v
kratkem obravnaval vrsto nujnih finančnih ukrepov. Med drugim so se
predsedniki vseh strank sporazumeli, da bomo v ustavo zapisali zlato
pravilo, ki omejuje višino zadolževanja države. V preteklih letih smo
trošili veliko več, kot smo pridelali, zato se je naša zadolženost močno
povečala. Zaradi poslabšanja bonitetnih ocen Slovenije, pa je
zadolževanje tudi vedno dražje.

Ker je današnji dan namenjen
praznovanju in povezovanju, naj bo dovolj besed o krizi in vsakdanjih
problemih naših držav. Kriza je tudi priložnost za očiščenje in novo
ovrednotenje vsega, kar nas obdaja. Samo od sebe se ponuja vprašanje,
katere so tiste vrednote, ki so za življenje najbolj potrebne in
pomembne. Kaj osrečuje človeka in nam daje pogum za prihodnost?

Prepričana
sem, da nam ta pogum in veselje daje tudi današnje srečanje. Imamo
priložnost, da se spoznamo ali poglobimo naše prijateljstvo in
sodelovanje. Zbor naše vasi nam je pričaral domačnost slovenske pesmi.
Ko se ozremo po naši pokrajini na obeh straneh meje, lahko ugotovimo,
koliko lepote je raztresene po teh gorah in dolinah, rekah in tolmunih.
Ko se povzpnemo na Matajur ali na kateri drugi bližnji vrh, nam pogled
seže na ravnice videmske pokrajine in na razgibano domače hribovje.
Toliko lepote na tako malem koščku zemlje.

Naj zaključim z vašim rojakom in našim velikim pesnikom Simonom Gregorčičem, ki pravi:

»Za vse je svet dovolj bogat,
in srečni vsi bi bili,
ko kruh delil bi z bratom brat
s prav srčnimi čutili!

Organizatorjem
iskreno čestitam za izpeljavo 42. novoletnega srečanja. Vsem zbranim pa
želim, da bi se rojaki z obeh strani meje še naprej radi srečevali,
povezovali in skupaj gradili mirno prihodnost. Še posebej to želim vsem
prisotnim županom z obeh strani meje, saj imate največ možnosti, da
prijateljstvo uresničujete tudi s konkretnimi projekti.

Ljudmila Novak,                                                            
podpredsednica DZ