NSi sprožila proces dehegemonizacije slovenskega političnega prostora

Za politični komentar je ta teden na voljo vrsta obveznih tematik. Naj začnemo z boleznijo Boruta Pahorja med katero je bil zelo delaven. Z vsem tem je tesno povezan spor na levici, ki bi ga lahko imenovali utrjevanje notranje discipline oziroma politične slepe pokorščine nekomu v vedno skrivnostnih ozadjih. Nekako v istem ozračju se je gibala velika javnomnenjska hajka sovražnega govora, ki naj bi Janeza Janšo in njegovo SDS v lisicah popeljal naravnost na sodišče, kjer naj bi že bila napisana obsodba. Nadaljnjim trem dogodkom smo bili priče v sredo v templju slovenske demokracije med ustanovno sejo Državnega zbora po predčasnih volitvah 4. decembra. Najprej smo videli napenjanje mišic med SD Boruta Pahorja in PS Zorana Jankovića v boju za predsednika Državnega zbora. To je dejansko bila javna predstava, kako se hegemonizira politični prostor na levici. Sporočilo vsem petim strankam v Državnem zboru je bilo jasno; namreč, kako je treba razumeti in se obnašati v duhu slepe politične pokorščine v koaliciji v nastajanju. Po neuspelem ključnem prizoru na odru slovenske politike je nastopil nepričakovan, genialno slovenski preobrat, ki je dobil tudi izvirno ime: koalicija za deblokado Državnega zbora. Izvolitev Gregorja Viranta za predsednika Državnega zbora, Jakoba Presečnika in Ljudmile Novak za dva od treh po ustavi predvidenih podpredsednikov ni bilo le presenečenje, ampak je nakazalo možno novo vladno koalicijo.
Na tem mestu se postavlja vprašanje, kaj se je zgodilo v slovenskem političnem prostoru po predčasnih volitvah? Kako to, da hegemonizacija slovenskega političnega prostora po delni zmagi na ravni števila poslancev in veliki propagandni zmagi na predčasnih volitvah, slovenski levici ne uspeva? Če vprašanje postavimo bolj opisno in v več smereh, bi se lahko glasilo: »Kako to, da gospod Janković po vsej sili hoče imeti popolno oblast na levici in nato še v koaliciji, ko pa je prejšnja vladna koalicija razpadla, ker ni našla skupnega cilja in rešitev, ker je bila v sebi vsebinsko dokončno razdeljena? Na programski ravni PS v bistvu predlaga le gospodarsko že propadlo strategijo, da je izhod iz naše gospodarske in finančne krize mogoč le z najemanjem novih kreditov, ko pa vsi vemo, da je Pahorjeva vlada doživela največji polom prav zaradi ogromnega dolga dobrih osem milijard evrov v treh letih vladanja. Ali bo Jankovićeva koalicija uspešna, če bo sploh uspela najeti še dražja posojila? In zakaj bi Pahor moral žrtvovati delno in tako ali tako prepozno demokratizacijo svoje stranke in se tako izbrisati iz slovenskega političnega prostora?« Vse to kaže na ključni problem slovenske levice, da je namreč v sebi nedemokratična in v svojem bistvu teži po popolni nadvladi ali politični hegemoniji. V tem je v svojem bistvu še vedno leninistična in totalitarna. To pa je v svojem bistvu politični problem.
V ozadju dogajanja v Državnem zboru v sredo je bilo vprašanje, ali bo naš Državni zbor še naprej zakonodajna veja oblasti totalitarnega tipa ali ne. Scenarij, da Državni zbor ostane glasovalni stroj za odločitve, ki se sprejemajo drugje, je bil skrbno pripravljen. Levica je najprej uprizorila veliko predstavo notranjega »demokratičnega« discipliniranja in ni izvolila predsednika Državnega zbora. V tretjem krogu nedisciplinirani tekmec sam, ne stranka, izstopi iz volilne tekme in slovesno razglasi svojo lojalnost levici v upanju, da bo njegov tekmec, ki je tako postal edini kandidat, sedaj že hegemonizirane levice, gotovo izvoljen. To pa toliko bolj, ker so v prvih dveh krogih vse sredinske stranke, razen SDS, glasovale za »discipliniranega« kandidata, ki pa je medtem odstopil. Ko bi sredinske stranke v tretjem krogu glasovala za edinega kandidata, v tem primeru je bila kandidatka levice, bi na politični ravni sprejele hegemonizacijo levice. In to je bila politična ter moralna past. Če bi se to zgodilo, bi se vsaka stranka, ki bi glasovala za kandidata levice, težko izmikala vstopu v koalicijo, kjer bi že vnaprej bila v podrejenem položaju. V tem primeru bi namreč stranka preklicala stik z lastnimi volivci in bi se prepustila brezusmiljenemu »obdelovanju« medijev, ki bi to delo po potrebi zlahka opravili.
Tisti dobri dve uri med drugim in tretjim krogom volitev predsednika Državnega zbora sta bili odločilni za demokracijo v Državnem zboru. In tu je treba dati priznanje vsem poslancem petih desnosredinskih strank v novem Državnem zboru. Najprej je tukaj SDS, ki je prišla v Državni zbor ožigosana kot »nedemokratična stranka, ki jo je treba zaustaviti« in, ki je do prvega zasedanja Državnega zbora že bila odpisana. Nova Slovenija je sama od dneva, ko je prišla ponovno v Državni zbor, jasno povedala, da ne bo šla v koalicijo, ki bi jo sestavljala levica zaradi svojih političnih prepričanj in volilnega programa. In mediji so to skoraj s posmehom oznanili širni javnosti, v prepričanju, da najmanjša stranka v državnem zboru ne bo problem. Bolj ko se je bližala prejšnja sreda, bolj so mediji »že videli« SLS v Jankovičevi koaliciji, ker so pravilno predvideli, da bi enoten pomladni trojček v Državnem zboru lahko predstavljal problem. Lista Gregorja Viranta je bila v zadregi zaradi svojega programa in prihodnje uveljavitve klasičnega liberalizma na Slovenskem. Predsednika in poslance DESUS-a pa je najbolj motil svež zgodovinski spomin. Ko bi podprli edinega levega kandidata za predsednika Državnega zbora, bi si tudi vnaprej podpisali možne obravnave na katerem od slovenskih sodišč, zaradi banalnih ali izmišljenih hudodelstev, v bistvu pa zaradi takšne ali drugačne slepe ali očitne politične nepokorščine. Sami pa iz lastne izkušnje vedo, da je med sodno obsodbo in politično smrtjo neposredna vzročna povezava.
Ker pa je politika tudi umetnost nemogočega in mogočega, je politična domišljija v glavah za demokracijo zavzetih poslancev izjemno delovala. V dobri uri in pol so našli rešitev iz zanke demokratične smrti, v globokem prepričanju, da je življenje možno samo v svobodi in demokraciji.
Janševa SDS je s privolitvijo v uspešno opravljen podvig izničila obsodbo na smrt, hkrati pa ima ogromno zaslugo za svobodo in demokracijo na Slovenskem.
NSi je prišla v Državni zbor, ker je v celi predvolilni borbi jasno govorila, da bo v Državnem zboru zastopala krščanske vrednote, si prizadevala za uveljavitev ključnih vsebin družbenega nauka Cerkve, vsak izvoljeni poslanec pa bo v Državnem zboru in sploh v politiki deloval v duh veljavne zakonodaje in osebnega pričevanja. Svojo podporo je stranka dobila pri tistih katoličanih in ljudeh dobre volje, ki verjamejo, da je takšno delovanje možno in nujno potrebno v Sloveniji, kjer smo kristjani v absolutni večini. V ozadju delovanja NSi je torej globoka zaveza svobodi in demokraciji v krščanskem smislu, kar se že kaže v svežem nastopanju v prvih bitkah v Državnem zboru. To pa je dobra popotnica za lepšo skupno prihodnost.

p. Janez Sraka