Kakšna je prihodnost slovenskega kmeta ali polje kdo bo tebe ljubil?

To vprašanje si zastavljam vsak dan, kot tudi vprašanje kaj moram oz. kaj naj naredim in kaj lahko predlagam, da bo prihodnost, obstoj in razvoj slovenskega kmetijstva boljši.

Kmet ne meri in ocenjuje svojega dela v urah, minutah, mesecih, letih, ampak ga meri po letini, po pridelkih in po osebnem zadovoljstvu. Ko se mu pogled ustavi na njivi pšenice in je vesel, ker se dela lepo klasje. Ko pogleda njivo krompirja in je ponosen, da so brazde polne, kar pomeni, da je krompir lepo zelen in da lahko pričakuje dobro letino. Tako je že stoletja in upam, da bo tako tudi v prihodnje.

V prvi vrsti zemlja ni nikoli bila in tudi ne sme biti stvar računice, ampak srca. Slovenski kmet ima še vedno veliko srce in veliko ljubezni do zemlje.

V teh toplih dneh, ki pomenijo začetek košnje ter spravilo sena in krme, tudi sama pogosto držim rokah grablje in motiko. Kmečko delo mi ni tuje, ljubezen do slovenske zemlje pa je vsako leto večja in močnejša.

Ko sem bila te dni na njivi pri ročni pletvi ekološke koruze skupaj s svojo mamo, je rekla: “Poglej, vsi kosijo, vse je zaraščeno v ledino. Malo je preoranega, 30 let nazaj pa skoraj ni bilo ledine”. Tam, sredi ravnega polja sem vsako njeno besedo ponotranjila in iskala odgovore, zakaj je temu tako? Pogled se mi je ustavil na bližnjem hribu Slivnici, kjer so 50 let nazaj pasli živino, danes pa je tako zaraščena, da je videti sanacije žledoloma, ki je lani močno prizadel Notranjske gozdove.

Moj pogled se je večkrat ustavil na polju, kjer razen nekaj njiv krompirja in zelenjave, skoraj ni videti žita, koruze, da o krmni pesi niti ne govorim.

Zakaj tako? Je  kriva napačna kmetijska politika? Morda, delno tudi to, predvsem pa je globalizacija, pritisk velikih proizvajalcev, predvsem iz tujine z poceni in nekvalitetno zelenjavo, mesom, mlekom je v 20-ih letih naredil svoje. Vse  od časa ministrovanja ministra Osterca, ki je postavil temelje slovenskemu kmetijstvu, se strategije razvoja slovenskega kmetijstva spreminjajo. Žal premnogokrat tudi preko političnih strank, ki jih zastopa vsakokratni kmetijski minister.

Že več kot 10 let se trudimo dvigniti samooskrbo, preprečiti zaraščanje, želimo ponovno zagnati lesno industrijo, spodbuditi kmete, da bi mladi videli perspektivo v kmetijstvu, pa v zadnjih 5-ih letih nismo naredili bistvenega koraka naprej. Stanje sicer se izboljšuje, vendar prepočasi. Vsi pa na račun tega izgubljamo. Tako proizvodnja hrane, kot zaposlitve kot možnosti uvajanja novih znanj in praks.

Smo v novi finančni perspektivi 2014-2020. Pretekli mesec se je zaključilo oddajanje vlog za subvencije, število oddanih vlog je nižje kot pretekla leta, kar je bilo tudi za pričakovati, saj so ukrepi za kmete nespodbudni in predstavljajo prevelike  birokratske ovire.

Iz medijev slišimo, da je odziv po pričakovanjih, sama pa sem pri tem zadržana. V teh časih, ko ima slovensko kmetijstvo v novi finančni perspektivi na voljo za izvajanje ukrepov Skupne kmetijske politike 1,1 miljarde evrov do leta 2020, govoriti o pričakovanjih, ki so slabša od preteklih let, ni pravilno in je zavajajoče.

Uspeh politike bi se moral odražati v povečanem številu vlog, večji vključenosti kmetov, večjem številu ukrepov, ki bi kmete spodbudil, da se odločajo za kmetovanje. Tako pa se bo denar v veliki meri prenesel na velika podjetja, ki bi jih v Slovenji našteli lahko na prste ene roke.

Po sedanjih podatkih je na slabšem t.i. »mali kmet« , zato gre prizadevanje Nove Slovenije v smer spoštovanje in zaščite malega kmeta. Predelava oz. pridelava moke ali kislega zelja na kmetiji mora postati osnovna kmetijska dejavnost in ne dopolnilna dejavnost. Le na ta način bomo omogočili, da bodo kmetje polja obdelovali.

Sama vedno ponavljam, da če želimo kmete spodbuditi, jih je potrebno razbremeniti, pa ni potrebno odkrivati tople vode, poglejmo sosednje države, kjer je kmetom omogočeno, da so podjetni, da lahko proizvajajo in prodajajo svoje izdelke brez davčnih blagajn, vezanih računov in brez pretiranih inšpekcijskih nadzorov.

V Novi Sloveniji še vedno zagovarjamo razbremenitev kmetij z pavšalno obdavčitvijo (po oceni dohodka), na podlagi obstoječega katastrskega dohodka, ki mora dejansko oceniti dohodek za vsako kulturo in območje posebej ali obdavčitev po dejanskem dohodku za kmete s specifično proizvodnjo.

Slovenski kmet potrebuje stabilno in spodbudno okolje, ki ne bo odvisno od dnevne politike. Le tako bo Slovenski kmet lahko preživel in bomo kot narod napredovali.

Sama verjamem v razvoj Slovenskega kmetijstva, zato sem podpirala odločitev enega izmed mojih otrok, da se odloči za nadaljevanje šolanja na kmetijski šoli. Prepričana sem, da le ljubezen do slovenske zemlje in nova znanja  ne bodo klonila pod političnimi pritiski in zemljo bodo ljubil tudi zanamci, le poskrbeti moramo, da jo bomo zapustili v dobri kondiciji.

Zato živim in si vsakodnevno prizadevam, da bi kmečko delo postalo spoštovano in cenjeno.