Jožef Horvat, predsednik OZEU, na 25. slovenskih politoloških dnevih

Na uvodnem panelu 25. slovenskih politoloških dnevov z naslovom”Slovenija v Evropski uniji, Slovenija in Evropska unija: 10 let pozneje” je sodeloval tudi poslanec NSi in predsednik Odbora za zadeve EU Jožef Horvat. Svojo razpravo, ki jo je strukturiral v štiri sklope, je začel z mislijo: ”Evropska unija je s svojim nastankom in s svojim obstojem uresničila preroško napoved, ki jo je v Parizu na mirovnem kongresu leta 1849 izrekel Victor Hugo: ”Prišel bo dan, ko bo orožje padalo iz rok tudi vam! Prišel bo dan, ko sebodo vsi narodi kontinenta, ne da bi pri tem izgubili svoje značilnelastnosti tesno povezali v višji skupnosti in ustanovili evropsko bratstvo…“

I.

Deseta obletnica članstva Republike Slovenije v Evropski uniji je priložnost, da presodimo odločitve, sprejete v preteklosti, ocenimo trenutni položaj Slovenije ter svoje delovanje usmerimo v dinamično prihodnost. Predvsem primerjave med »novimi« pristopnicami kažejo razlike v gospodarskem razvoju in političnih uspehih. Slovenija je leta 2007 kot prva med novinkami uvedla evro, vstopila v schengensko območje ter leta 2008 prva predsedovala Svetu EU, je pa tudi edina med desetimi državami, v kateri je BDP na prebivalca po kupni moči glede na povprečje EU nižji kot ob vstopu v Unijo.

Zdi se, da je imela Slovenija, pred vstopom v Unijo, jasno zastavljene cilje. Ključne cilje, kot je članstvo neodvisne, samostojne in demokratične Slovenije v različne organizacije, je uspešno uresničila. Ti cilji so bili zapisani v Deklaraciji o zunanji politiki, ki je bila sprejeta leta 1999. Po tem obdobju Slovenija ni sprejela nobene celovite strategije več. Dejstvo je, da se geopolitična slika sodobnega sveta spreminja, finančna nestabilnost in nepredvidljivost postajata stalnici, zato je nujno, da se sprejme strateški dokument (ali nov zakon), ki bo presegal vse omenjene situacije in bo vseboval premišljene usmeritve države. Tu so ključnega pomena analitične službe Ministrstva za zunanje zadeve, ki podajajo analize in definirajo odnose z največjimi svetovnimi silami. Manjkajo zlasti usmeritve za aktivnejšo zunanjo politiko znotraj mednarodnih organizacij in skupin. Izkušnje za oblikovanje strategije bi lahko črpala tudi na podlagi dokumentov, ko je predsedovala Organizaciji za varnost in sodelovanje v Evropi (OVSE), sodelovala v organizaciji NATO in predsedovala Svetu EU. Državni zbor (OZP) je lani obravnaval le izhodišča za pripravo Deklaracije o zunanji politiki, samega dokumenta pa (še) nismo sprejeli. Ne nazadnje pa je od same strategije pomembnejše njenoudejanjanje. Pri tem bi opozoril na pomen gospodarske in parlamentarne diplomacije, ki pa se ne more uspešno razvijati, če se sredstva zanjo neprestano krčijo.

Republika Slovenija je uspešno predsedovala Svetu EU. Priprave so terjale precej finančnega in kadrovskega vložka. Dinamika pogajanj in delovanja v institucijah EU se spreminja. Bojim se, damladih, ki so se izobraževali in v tem predsedovanju nabrali dragocene izkušnje, ki bi koristile Sloveniji danes, ni uspela obdržati.

II.

Izkušnje Slovenije, iz obdobja približevanja EU, so pozitivne. Kljub zahtevnim in zapletenim postopkom je celoten proces približevanja potekal pregledno, odbori Državnega zbora so bila celovito vključena v obravnavo pogajalskih izhodišč, javnost se je z vsebino zasedanj redno seznanjala in bila tudi naklonjena evropskemu približevanju.

Pet let po vstopu Slovenije v Unijo, je v veljavo stopila Lizbonska pogodba, ki je nacionalne parlamente prvič vključila v proces evropskega odločanja, v postopek formalnega sprejemanja odločitev na ravni Unije. Državni zbor je zato prilagodil notranje postopke in vključuje v predhodno obravnavo evropskih osnutkov zakonodajnih aktov. Vendar praksa kaže, da interesa za obravnavo evropskih zadev med poslanci ni.

Možnosti približevanja evropskih politik državljanom Slovenije vidim v več elementih, in sicer:

• Zavestna premostitev splošno uveljavljenega mnenja, da se vse odločitve sprejemajo le v Bruslju, nacionalne vlade pa so odločitve prisiljene sprejeti. V primeru slabih odločitev se običajno vedno okrivi Bruselj, medtem ko se vsaka posamezna odločitev v prid državi ocenjuje kot nacionalni uspeh. To je zmotno, zato je naloga in odgovornost politikov, da evropske politike ljudem približajo z jasnimi pojasnili.

• Odgovornejša vloga politikov, ki delujejo na vseh ravneh sprejemanja zakonodaje. Vloga parlamentarcev je, da skušamo kompleksno strukturo sprejemanja odločitev tako na evropski kot na nacionalni ravni jasno razložiti in pri tem podajati realistična in pozitivna dejstva. Pri tem bi moral Državni zbor odločneje sooblikovati odločitve vlade ter budno spremljati končni sprejem Stališč Republike Slovenije v institucijah EU.

• Dragoceno vrzel med Brusljem in Ljubljano vidim tudi v sodelovanju slovenskih poslancev v Evropskem parlamentu na sejah v Državnem zboru in obratno. Menim, da je takšnega povezovanja premalo. Tako z evroposlanci kot vsemi ostalimi izvoljenimi slovenskimi predstavniki v institucijah EU bi se morali redno sestajati.

III.

Spoštovanje načela subsidiarnosti nacionalnim parlamentom predstavlja varovalko državne suverenosti pred širjenjem pristojnosti Unije. Nacionalni parlamenti so z uveljavitvijo mehanizma zgodnjega opozarjanja pridobili pristojnost, da v omenjenem postopku sprejemajo odločitve glede vprašanja preseganja Unije v nacionalno pristojnost.

Pri tem poudarjamo, da morajo v procesu oblikovanja ekonomske in monetarne unije in tudi po njenem nastanku ključne pristojnosti na tem področju ohraniti nacionalni parlamenti, še posebej ker proračunska politika pomeni enega od njihovih ključnih dejavnikov moči. Zato je pomembna večja vključenost Državnega zbora pri oblikovanju poglobljene in prave ekonomske in monetarne unije kot tudi obravnava vseh relevantnih dokumentov na parlamentarnih odborih v okviru postopka Evropskega semestra.

IV.

Zadeva, na katero bi želel posebej opozoriti je, strateško povezovanje Republike Slovenije s skupinami držav članic in iskanje novih priložnosti sodelovanja tako na gospodarskem kot političnem področju. Pri tem se Slovenija ne sme izolirati, ampak se aktivno in živahno povezovati s političnimi grupacijami, regijami in skupinami ter zasledovati lastne interese v okviru teh povezovanj. Tu bi posebej izpostavil umestitev Slovenije v Višegrajsko skupino, v povezave Sredozemlja, kot povezovanje v skupino držav Srednje Evrope. Po drugi strani pa bi morala Slovenija obdržati strateški položaj in okrepiti gospodarsko in parlamentarno diplomacijo v državah Zahodnega Balkana.

Odbor za zadeve Evropske unije in Odbor za evropske zadeve Hrvaškega sabora sta se 6. maja letos prvič sestala na skupni seji. Člani obeh odborov so se v razpravi o vlogi parlamentov Evropske unije pri približevanju evropskih politik državljanom Evropske unije, dogovorili, da se bosta Odbora na tovrstnih sejah v prihodnje srečevala dvakrat letno ter sprejete posredovali Konferenci odborov parlamentov EU za evropske zadeve (COSAC), ki bo zasedala junija v Atenah.