Komisija za Preprečevanje Slovenske korupcije (KPS) in politična pripadnost
Skoraj dvajset let nazaj, tam nekje v prvih letih vlade LDS po padcu Peterletove – Demosove vlade, smo pisana druščina v dolenjski zidanici, po popoldanskem delu, ki smo ga opravili kot »sosedsko pomoč«, razpravljali o političnem kadrovanju. Bili smo zbrani iz vseh vetrov – levi, desni, stari komunisti in novi demokrati – morda je bil tudi kak udbovec med nami. Razprava je tekla o tem, ali politični kadri res ne morejo biti strokovni in kako nesprejemljivo je kadroval Demos. Med nami je bil tudi sposoben gospodarstvenik, krščanski demokrat, ki je zasedal visoko mesto v državni upravi. Ko ga je eden izmed prisotnih povprašal ali ni pravzaprav tudi on eden tistih »neprimernih« Demosovih kadrov mu je le ta hudomušno odvrnil: »Ja, ja, res sem bil Peterletov kader in politično nastavljen, a sem danes neodvisen strokovnjak in naravnost nenadomestljiv v državni upravi«.
Podobne obtožbe (politično kadrovanje) in odgovore (neodvisnost in strokovnost) smo poslušali celotno našo samostojnost. Spomnite se samo samooklicane sposobnosti takratnega direktorja Mercatorja in sedanjega župana Ljubljane Zorana Jankovića in njegovega »zabodlega» izraza, ko mu je predsednik vlade Anton Rop javno povedal, da ga je on politično nastavil. Ali pa besed sedanje predsednice vlade Alenke Bratušek v nastopnem govoru, ko je govorila o povsem novi paradigmi kadrovanja, ki naj bi jo uveljavila njena vlada. Ta se je kmalu izkazala za res nekaj povsem novega. Vsi poznamo človeka, ki je z mesta poslanca presedlal na mesto državnega sekretarja v kabinet predsednice vlade in nato do direktorja velike gospodarske družbe. Pa gospo, ki je od trenerke Jankovičeve mestne družine prišla na mesto ambasadorke naše države. In vodjo volilnega štaba Viktorije Potočnik in Zorana Jankovića, ki je nato šel za nadzornika državnega premoženja in direktorja mestnega javnega podjetja. Torej v vseh dvajsetih letih, ki smo jih pretežno preživeli pod vladami bivših komunistično šolanih politikov ali njihovih naslednikov, imamo opraviti z enakimi vzorci kadrovanja.
Ob zadnjem imenovanju predsednika komisije za preprečevanje korupcije Borisa Štefaneca pa je kar naenkrat postalo pomembno to, da je bil član neke stranke (kot kaže ne samo ene, ampak že tudi tiste enopartijske), kar posledično lahko vzbuja vtis nepristranskosti. Gospoda Štefaneca nikakor ne zagovarjam, a to, da je njegov največji »greh« članstvo v neki politični stranki nikakor ne more držati – prej je sporno to, da je dan pred imenovanjem iz stranke izstopil. Zato je nekaj dejstev vseeno potrebno osvetliti:
Kdor trdi, da dosedanji predsednik KPK gospod Goran Klemenčič ni bil politično nastavljen, je v globoki zmoti. Državni sekretar ali bolj natančno, namestnik ministra, je politična funkcija. Čeprav gospod Klemenčič formalno nikoli ni bil v stranki, je bil v času, ko je stranka LDS vodila ministrstvo za notranje zadeve, politično imenovan za državnega sekretarja. Lahko da je po aferah znotraj ministrstva (najem NPU, Bulmastifi,…) spoznal, da je prišel čas, da postane »neodvisni strokovnjak«, s čimer je pravzaprav dal jasen zgled vsem, ki bi se potegovali za kakšno funkcijo. In prav to je storil tudi Boris Štefanec – ko je dobil dovolj verodostojne namige, da bi lahko postal predsednik KPK, se je iz državljana z izkaznico politične stranke prelevil v neodvisnega strokovnjaka.
Še večji strokovnjak, pa ne samo za nakup letalskih kart, je gotovo aktualni minister za notranje zadeve Gregor Virant. Verjetno se spomnite časov, ko je bil minister v prvi Janševi vladi in takrat ni nikoli izpustil priložnosti, da ne bi poudaril, da ni član stranke, ampak je strokovnjak. In to za vse čase in vse politične opcije – kariero je začel v kabinetu ministra Rada Bohinca iz stranke bivših komunistov, jo nadaljeval kot veliki up desnice, vodil Zbor za republiko kot pomembno civilno-družbeno gibanje, preko stranke javnih uslužbencev pa se počasi bliža svojim koreninam, t.j. demokratičnemu socializmu. Ravno on je bil tisti, ki je v državni upravi uvedel uradniške svete, kjer so člani sicer lahko politično opredeljeni oziroma so lahko člani strank (torej ne nujno strokovnjaki), hkrati pa odločajo o izboru »strokovnjakov«, ki bodo zasedli pomembna mesta v državni upravi. Tudi v izbirni komisiji za izbor predsednika KPK so sedeli strankarsko opredeljeni ljudje, strankarsko so lahko opredeljeni tudi sodniki in tožilci, ustavni sodniki pa imajo prav tako omogočeno svoje politično prepričanje. Zanimivo pri tem je, da je bivši predsednik stranke naslednice komunistične partije in nekdanji ustavni sodnik eden večjih kritikov izbora predsednika KPK prav zaradi njegove strankarske opredeljenosti.
Zato je skrajno neprimerno, da se ob zadnjem primeru vse obrača v smeri kot da je politična pripadnost nekaj slabega. Če je članstvo v strankah totalitarnih sistemov (fašizmu, nacizmu in komunizmu) pomenilo personifikacijo totalitarizma, pa v demokratičnih družbah politično delovanje (in posledično članstvo v strankah) prinaša ljudem možnost izbire, pluralizem mnenj, tekmovanje idej in ne nazadnje skrb za boljši jutri. V Sloveniji smo bili na lokalnem nivoju že priča popolnemu demoniziranju političnih strank. Kot »protiutež« strankam so se pojavile tako imenovane liste. Za to, da volivci ne bi imeli občutka, da volijo politike, so se politiki – posebej tisti prekaljeni kadri bivšega sistema in strank kontinuitete – predstavili kot strokovnjaki in borci za lokalne interese na »nestrankarskih» listah. Vzorec je znan in preizkušen, a očitno še vedno aktualen tudi na najvišjem, državnem nivoju.
Prav tako je neprimerno, da se kar povprek, vse poslance, ministre in državne uradnike meče v isti koš, češ da so koruptivni. Četudi je nekaj slabih posameznikov močno očrnilo ugled poslancev in ministrov je treba reči, da večina njih dela pošteno, odgovorno in z namenom, da bo državljanom v naši domovini bolje. Neprestano poudarjanje poslanstva komisije za preprečevanje korupcije kot velikega brata funkcionarjem, je več kot očitno mana za ljudstvo. Mana za to, da se ne govori o izginulih milijardah v bankah, o stotinah milijonov ki izginjajo v TEŠ 6, o stotinah milijonov zdravstvenega denarja, ki poniknejo v mrežah lobistov, ali o novih davkih, ki bodo praznili naše žepe. Namesto, da bi se s korupcijo spopadli tam, kjer le ta sisteme v popolnosti obvladuje, je vedno bolj jasno, da gre za boj s političnimi nasprotniki ali bolje rečeno za boj med političnimi zavezniki.
Pred nami je torej novo poglavje »strokovnih« izborov. Za direktorja RTV bo gotovo imenovan »nepolitičen« kader, ki javno poudarja, da je za imenovanje potrebna politična podpora. Na ambasadorska mesta bodo imenovani »karierni diplomati« iz Desus diplomacije, na ministrskih mestih pa bodo ostali strokovnjaki za letalske karte in najem parkirnih mest. Senat komisije za preprečevanje korupcije pa bo tudi kmalu popolnjen, tako da se bo gospod Štefanec v kakšnih bolj neprijetnih zadevah lahko izločil.
Najvažneje pa je, da nam je pilotka sporočila, da letalo ni strmoglavilo, da smo v pravi smeri, da pospešujemo k boljšim časom in da za te aktivnosti potrebujemo nove milijarde evrov kreditov. Aviacija je bila vedno draga…
Aleš Hojs
Podpredsednik NSi