SVOBODA KRISTJANOM SE OMEJUJE V 50 DRŽAVAH SVETA

Več kot 388 milijonov kristjanov trpi zaradi preganjanja in diskriminacije, samo lani je bilo zaradi svoje vere ubitih 4.849 kristjanov. Kristjani smo najbolj preganjana verska skupnost na svetu.

»Ko sem prišel v Evropski parlament, sem sploh prvič slišal zgodbe o preganjanju kristjanov. Storiti moramo vse, da se te tragične usode preprečijo. Hkrati pa želim, da bi tudi javnost v Sloveniji izvedela za zgodbe kristjanov, ki so preganjani ali celo ubiti zaradi svoje vere,« je razloge za organizacijo konference opisal Tonin. Po njegovem mnenju ima javnost moč, da s pritiskom na politične odločevalce spreminja situacijo na terenu. »Naš cilj mora biti preprost, da ustavimo ubijanje in trpljenje.«

Svoboda kristjanom se omejuje v petdesetih držav sveta

Mikka Auvinen, direktor razvojnih priložnosti pri nevladni organizaciji OpenDoors Int je predstavil delovanje organizacije, ki služi preganjanim kristjanom v 70 državah sveta. Leta 1993 so začeli z izdajanjem World Watch List, ki je najbolj celovito poročilo o preganjanju kristjanov na svetu. Danes je na svetu približno petdeset držav, kjer kristjani nimajo enakih svoboščin kot člani drugih religij. Eden od sedmih kristjanov na svetu je žrtev preganjanja. Večina umorov kristjanov se zgodi v Nigeriji, posebej dramatične so razmere na severu države.

Opisal je dva svetovna trenda, ki prispevata k preganjanju: ekstremni islam in državni nacionalizem. Ekstremni islam posredno vpliva na islamske družbe, saj spodbuja muslimane k nasilju in predsodkom proti pripadnikom drugih religij. Na drugi strani so države kot npr. Kitajska in Indija, kjer se vzpostavlja močna povezava med nacionalno državo in prevladujočo religijo (hinduizmom) oz. državno ideologijo (komunizem). »Če en del telesa trpi, trpi celotno telo. Kot kristjani smo poklicani, da ljubimo in ukrepamo. Pomembno je, da smo o nasilju nad kristjani informirani, to vodi naša dejanja in vsak od nas lahko pomaga na svoj način,« je zbrane pozval Auvinen.

Zgodbe preganjanih kristjanov iz Bližnjega vzhoda in Podsaharske Afrike

Farid*, po rodu iz Irana, danes z družino živi v Evropi. Opisal je svojo zgodbo, kako je v tradicionalni muslimanski družini pri trinajstih ali štirinajstih letih, ko je oče izgubil skoraj vse, začutil praznino, ki je pozneje vodila v odvisnost in globoko depresijo. Prelom je prišel, ko so se njegovi najbližji prijatelji spreobrnili v krščanstvo. Opisal je noč, ko ga je obdala osebna ljubezen, ki jo povezuje z Jezusom Kristusom: »Kristus mi ni uničil življenja. Kristus mi je življenje vrnil.« Kmalu zatem se je pridružil cerkvi, ki je zaradi varnosti morala delovati v tajnosti. Skrivna srečanja so potekala na domovih članov. Opisal je, s kakšnimi omejitvami in nevarnostmi se v Iranu srečujejo tisti, ki niso pripadniki islamske veroizpovedi. »Naših imen se ni smelo razkriti, telefonskih klicev nismo mogli opravljati brez tveganja, skupnih fotografij nismo smeli delati, molitev in petje pri bogoslužju sta morala ostati tiha. Nekateri so izgubili službo, drugi so bili zaslišani, nadzorovani ali celo aretirani, če so pri njih našli izvod Sv. Pisma. Drugi so bili zaradi strahu izobčeni iz lastnih družin ali so morali zapustiti dom, delo in državo ter začeti znova.« Farid je poudaril, da preganjana cerkev ne potrebuje le pomoči, ampak ima pomembno sporočilo upanja za vse vernike: »Cerkev ni stavba, vera ni odvisna od tega, ali jo kdo vidi, pogum je včasih tiha zvestoba.« Obiskovalce je povabil k molitvi in k temu, da postanejo glas preganjanih kristjanov v Iranu.

Mussie*, kristjan iz Eritreje je vero v Kristusa sprejel pri dvanajstih letih. Odločitev je hitro prinesla resne posledice: družina je bila izločena iz skupnosti, nanj so metali kamne, nedeljska bogoslužja pa so prekinjali kamni, ki so udarjali ob pločevinasto streho. Po bogoslužju so kristjane pogosto napadali pred cerkvijo, ne da bi jim kdo priskočil na pomoč. Leta 2002 je eritrejska vlada uradno priznala le štiri verske skupnosti. Številni kristjani so od takrat v zaporu brez sojenja; glavni voditelji in pastorji so zaprti že vsaj dvajset let, brez obtožbe, sojenja ali pravnega zastopanja. Tudi njihova cerkev se je zaprla, srečanja so morali izvajati na skrivaj.

Decembra 2008 se je odločil zapustiti državo. Vendar njegov beg ni končal preganjanja njegove družine. Vojska je vdrla v njihovo hišo, zahtevala njegovo vrnitev in zasegla krščanske knjige. Njegova mačeha je bila zaradi vere dvakrat zaprta; zdravje ji je oslabelo, leta 2022 je umrla. Očeta so zaprli v oddaljeni puščavski zapor. Ob prvem klicu po izpustivi je sina popolnoma presunil z besedami: »Sem Jezusov učenec in sem ponosen na to, da sem bil zaprt zaradi moje poti za Kristusom«. Mussie je pozval k molitvi za zapornike in ločene družine ter tiste z javnim glasom prosil, naj o tem govorijo, da preganjani kristjani v Eritreji ne bi bili pozabljeni.

Slovenska Karitas pomaga kristjanom v številnih državah

Jana Lampe, vodja pomoči pri slovenski Karitas je predstavila programe pomoči za preganjane kristjane. Karitas deluje v 200 državah sveta, njihov namen je pomagati vsem, ki trpijo in še posebej preganjanim kristjanom. Predstavila je različne izvedene akcije pomoči. Po potresu v Turčiji se je s prošnjo po pomoči tamkajšnji krščanski skupnosti obrnil nadškof v Izmarju, Slovenec Martin Kmetec z besedami: »Če ne bomo pomagali sedaj, bo tukajšnja krščanska skupnost izginila.« V sodelovanju z duhovnikom Markom Čižmanom iz župnije Podutik so pomagali kristjanom v Pakistanu, še posebej krščanskim ženskam. Na pobudo Jožeta Pluta, duhovnika v župniji Poljane nad Škofjo Loko, so organizirali pomoč za žrtve bombnega napada na krščansko cerkev v Damasku. Sedaj pripravljajo akcijo za pomoč kristjanom v Nigeriji in Gazi. »Preganjanim kristjanom lahko pomagamo s podporo za dostojno življenje in s humanitarno pomočjo, najbolj pomembno pa je, da jim zagotovimo sredstva za preživetje. V Borundiju smo na primer kupili mlin za moko za tamkajšnjo krščansko skupnost, kar jim je omogočilo preživetje.« Za konec je Jana Lampe opozorila še na krepitev miru, sprave in medverskega dialoga.

Pred blagoslovom in skupno molitvijo, ki sta jo izvedla pomožni škof dr. Franc Šuštar in evangeličanski škof Aleksander Erniša je evropski poslanec Tonin povzel sklepe konference: »Poleg molitve za preganjane kristjane je ključno, da smo glasni in da opozarjamo na grozote, ki se dogajajo. S tem vršimo javni pritisk na politike, vlade in EU, da uporabimo predvsem gospodarske vzvode (npr. trgovinski sporazumi), ki jih imamo na voljo.« Kot tretjo možno je Tonin izpostavil še finančno pomoč organizacijam kot je Karitas, ki lahko fizično pomagajo preganjanim krščanskim skupnostim na terenu.

*Oba gosta sta v programu zaščite s strani organizacije OpenDoors, zato njuna prava identiteta ne sme biti razkrita.