ŽIVLJENJE

Naša civilizacija se ni zgradila čez noč, nekateri pa jo želijo (skoraj) čez noč odpraviti. Odpraviti civilizacijske in družbene norme v odnosu do življenja, ki smo jih pridobili že v antični Grčiji. Vrednost človeškega življenja in diskusija o vprašanju, ali je dopustno smrt povzročiti iz usmiljenja, sega v same začetke človeštva.

Zagovorniki zakona o asistiranem samomoru nas te dni prepričujejo, da je asistiran samomor civilizacijski napredek. Ne! S tem zakonom naša civilizacija dela velike korake nazaj, pred Hipokrata in temelj medicinske etike.

V antiki so Grki razmišljali o tem, ali je življenje vedno vredno živeti in kdo ima pravico odločati o njegovem koncu. Hipokratova doktrina je nedvomno pomenila ključen prelom v odnosu do tega vprašanja in postavila novo normo, da je spoštovanje življenja temeljna moralna dolžnost. Pred Hipokratom so se mestne države različno odzivale na trpljenje in smrt. V Šparti je tako prevladovala ideja družbene koristnosti in življenje posameznika je bilo podrejeno moči skupnosti. Zato je bila “dobra smrt” šibkih in bolnih celo zaželena.

Hipokrat je pred 2500 leti kot utemeljitelj racionalne medicine vpeljal novo etično držo in v znameniti Hipokratovi prisegi zapisal: “Ne bom nikomur dal smrtonosnega sredstva, četudi bi to zahteval, niti ne bom svetoval ničesar, kar bi povzročilo smrt.”

S tem je postavil zdravnika v vlogo varuha življenja in ne vlogo razsodnika o smrti. Njegovo razumevanje medicine temelji na spoštovanju narave in življenja kot samostojne vrednote. Bolnikovo trpljenje je bilo mogoče lajšati, vendar ne z namernim uničenjem njegovega življenja. Ta načela so pomenila civilizacijski prelom: od “zastarelega” pojmovanja človeka kot sredstva za družbeni red, do etike, v kateri je življenje nedotakljivo in neskončno moralno vredno samo po sebi.

Podoben pogled na življenje se je razvil tudi v judovski tradiciji. V Stari zavezi je življenje razumljeno kot dar Boga, ki ga človek ne sme samovoljno odvzeti – ne sebi ne drugemu. »Ne ubijaj!« je jasna peta božja zapoved. Brez izjeme glede okoliščin ali namena.

Tudi v Rimu je bilo nesprejemljivo, da bi zdravnik povzročil smrt, zdravniška dolžnost je bila varovati zdravje in življenje.

V stoletjih po Hipokratu so torej ta stališča postopoma prešla v krščansko filozofijo, ki je združila grško racionalno etiko z verskim pojmovanjem svetosti življenja. Krščanstvo je življenje razumelo kot dar Boga, nad katerim človek nima popolne oblasti. Samomor in vsakršno namerno končanje življenja sta bila razumljena kot prelom z Božjo voljo, kar je povzelo in poglobilo Hipokratovo načelo zdravniške dolžnosti do življenja. Tako je antični preobrat v medicinski in filozofski etiki postal trajna osnova za poznejše evropske pravne in moralne sisteme.

Zakaj torej spreminjamo nekaj, kar je bil dosežek civilizacije? Zakaj delamo neracionalne korake nazaj? Država mora stremeti k nadgradnji odnosa do človekovega dostojanstva. Spodbujati napredek, da se to dostojanstvo vedno bolj ščiti. Zato imamo prave odgovore: za trpeče ljudi, ki se poslavljajo s tega sveta, moramo poskrbeti. Tako osebno kot preko družbenih institucij. Smo dovolj bogata družba, da poskrbimo za paliativno oskrbo, za Hospice in dostopno zdravstvo, ki podpira življenje.

Glasovanje PROTI na referendumu je torej naša civilizacijska dolžnost, da ubranimo tisto, kar velja že 2500 let in ni veljalo pred tem.

Jernej Vrtovec, predsednik NSi

Se strinjate z našimi prizadevanji? Pridružite se nam TUKAJ.