Zbora za vrednote v Šentvidu pri Lukovici

Kulturni dom Antona Martina
Slomška v Šentvidu pri Lukovici je v petek, 11. oktobra 2013, od 20:00 dalje,
gostil Zbor za vrednote z naslovom Uveljavljanje
in sprejemanje vrednot v družbi. Udeležila se ga je tudi predsednica Nove
Slovenije, Ljudmila Novak, ki je imela pozdravni nagovor. V njem je omenila
krizo slovenske družbe, ki je v prvi vrsti moralna, in opozorila na 10 Božjih
Zapovedi kot na temelj etike in vrednot, od katerega smo se oddaljili. Slovenija
ni osamljeni primer, še veliko težje razmere so bile npr. po drugi svetovni
vojni v Nemčiji, Avstriji in Italiji, kjer je bilo poleg gmotnega razdejanja
tudi strahotno moralno in vrednotno opustošenje zaradi totalitarnih režimov –
nacizma in fašizma. Toda v tistih težkih časih so se kljub vsemu našli možje in
žene, ki so v okviru krščanske demokracije bistveno prispevali k vrednotni in
moralni obnovi teh družb. Tako ostaja tudi upanje za Slovenijo, čeprav se nam
trenutno morda zdi, da Slovenci iz krize nikoli več ne bomo izšli

Zatem je Ivanka Učakar kot moderatorka
napovedala vsebino tokratnega Zbora za vrednote. Dejala je, da bo govora
predvsem o vrednotah, glede katerih bodo nastopajoči občinstvo skušali
prepričati, da so temeljno vodilo in opora v življenju posameznika, čeprav so
pri vsakomer edinstvene.

I. Prof. dr. Janek Musek

S predavanjem Integracija vrednot v vzgojo in
izobraževanje je nadaljeval dr. Janek Musek z Inštituta SAZU za etiko in
vrednote.

Predavanje je bilo razdeljeno na
naslednje poglavitne vsebinske sklope:

• družba znanja in vrednot kot družba modrosti in
  blagostanja;
• odstopanje od etičnih standardov in vrednot –
  glavna ovira pri oblikovanju stabilne družbe prihodnosti;
• potreba po večji integraciji vrednot v vzgojo in
  izobraževanje;
• katere vrednote integrirati v vzgojo in
  izobraževanje;
• kako integrirati vrednote v vzgojo in
  izobraževanje;
• zaključki.

Muskovo glavno sporočilo je bilo,
da za stabilno družbo prihodnosti ne zadošča samo znanje, pač pa potrebujemo tudi
etične standarde in vrednote; poleg tega pa je celo znanje vrednota. Potrebujemo
torej oba stebra, ne samo enega.

I. steber torej predstavlja znanje. Toda v informacijski družbi
nekako že od 70. let prejšnjega stoletja opažamo, da z naraščanjem količine
informacij, ki jih otroci prejmejo med izobraževanjem, pada kakovost znanja.
Včasih so ljudje manj vedeli, a bolje znali.

II. steber pa so vrednote. Tukaj pa se poraja temeljno vprašanje,
kako jih integrirati v družbo. Musek je predstavil koncept družbe znanja in
vrednot kot družbe modrosti in blagostanja ter izpostavil splošno znano
spoznanje, da odstopanje od etičnih standardov in vrednot predstavlja glavno
oviro pri oblikovanju stabilne družbe prihodnosti. Spoznanja raziskovalcev na
tem področju so pokazala, da je za integracijo vrednot v družbo potrebno
vrednote integrirati v vzgojo in izobraževanje, saj se tam formirajo nove
generacije, na katere je mogoče še največ vplivati. Toda pojavi se vprašanje,
katere vrednote integrirati v vzgojo in izobraževanje ter kako to storiti, pri
čemer gre tudi za preudarno razreševanje konfliktov vrednot (npr. med
nenasiljem in miroljubnostjo na eni ter domoljubjem s potrebo po uporabi sile
za samoobrambo države na drugi strani). Nesporno
pa velja: če naj bo družba res družba modrosti in blagostanja, potem mora to
biti družba vrednot.

Sodobna družba žal ne funkcionira
dobro, kar zadeva integracijo vrednot in etike. O tem tako v znanosti kot v
javnosti in politiki obstaja splošno soglasje. Toda velika razhajanja se
pojavijo glede tega, katere vrednote in znanje manjkajo in kako problem konkretno
reševati.

Vsi pojavi, ki najbolj pestijo
človeštvo, imajo skupno točko, da se povezujejo z obnašanjem, ki odstopa od
vrednot in etičnih standardov. Obnašanje, ki odstopa od temeljnih
civilizacijsko sprejetih etičnih standardov in vrednot, je skupni imenovalec
najhujših tegob in problemov, ki tarejo svet in človeštvo: vojne, nasilje,
kriminal, korupcija, neznanje, revščina, lakota in bolezni, torej vse tisto,
kar je znak nestabilne, kaotične ter anomične družbe.

Od tod izhaja teza: če bi bilo naše ravnanje, obnašanje in
odločanje bolj usklajeno z vrednotami in etičnimi standardi, potem bi bilo teh
pojavov manj. Te problematike se je potrebno lotiti tako pri konkretnih
problemih kot na načelni ravni.

Zatem se je predavatelj osredotočil
na težave staršev pri vzgoji danes ter na napake v preteklosti. Poudaril je
tudi, da je delo vzgojiteljev in učiteljev v sistemu vzgoje in izobraževanja
(šolstvo) v številnih družbah – tudi in še zlasti pri nas – okrnjeno v smislu
vzgoje, saj je na Slovenskem v zadnjih nekaj desetletjih prevladala doktrina,
da je šolstvo namenjeno izključno izobraževanju, ne pa vzgoji. S tem se je
zanemarilo najbolj naraven del poslanstva učiteljev in vzgojiteljev, da pri
svojem delu z otroki posredujejo vzgojo – s tem pa vrednote in etične standarde.
(Škodljive posledice takega mišljenja vsekakor niso izostale, op. P.Z.)

Če vzamemo za primer elitno,
svetovno priznano Univerzo v Oxfordu, ugotovimo, da se elitnost univerz ne kaže
toliko po znanju, ki ga posredujejo študentom – to je vsekakor vrhunsko zaradi
vrhunskih sodelavcev, saj je konkurenca v globalnem visokošolskem prostoru
precejšnja – ampak veliko bolj v vzgoji, oblikovanju osebnosti. Zato npr.
omenjena univerza zelo poudarja vzgojo svojih študentov, saj se zaveda, da
ustvarja bodoče pripadnike angleške elite, tako da oxfordska univerza vzgaja
gentlemanske in damske (lady) osebnosti. Prav tega pa pri nas zelo manjka v
celotnem šolstvu.

Da družba postane družba
modrosti, mora biti znanje cepljeno na trdno osnovo vrednot. Pri nas stanje na
tem področju nikakor ni zadovoljivo, in to ne zaradi učiteljev in vzgojiteljev,
ampak zaradi prenatrpanosti učnih načrtov z učnimi vsebinami ter informacijami.

Zato (še zlasti pri nas, op.
P.Z.) obstaja potreba po okrepljeni in učinkovitejši integraciji ključnih
etičnih standardov ter vrednot v vzgojno in izobraževalno delo z otroki, učenci
in s študenti. Glede na raziskovalne podatke in ocene strokovnjakov
vzgojno-izobraževalni sistemi ter ustanove ne spodbujajo in ne vključujejo
etičnih in vrednotnih vsebin v zadostni meri. To pa pomeni, da bi z bolj
učinkovito vzgojo in izobraževanjem, torej z boljšo ter intenzivnejšo
integracijo etičnih standardov in vrednot v vzgojo ter izobraževanje lahko
bistveno prispevali k zmanjševanju negativnih družbenih pojavov in k stabilni
družbi prihodnosti.

Toda, ali je integracijo vrednot
mogoče doseči z več vrednotnimi vsebinami v učnih načrtih? Muskova primerjalna
študija učnih načrtov srednjih šol izpred nekaj let kaže zelo nizko zastopanost
teh vsebin. Vendar je Musek poudaril, da problem ni v nepoznavanju vrednot,
marveč v svobodni odločitvi ljudi, da ravnajo v nasprotju z vrednotami, da
počenjajo tisto, kar ni prav, čeprav vedo, da ni prav, pogosto z izgovorom, da
vsi delajo tako.

Zahtevano večjo in učinkovitejšo
integracijo etičnih standardov in vrednot v vzgojo ter izobraževanje pa je
mogoče doseči z metodami, ki vzpostavljajo in krepijo vedenjske namere, skladne
s ključnimi vrednotami ter z etičnimi standardi. Zgolj poznavanje vrednot
namreč ne zadošča, da se pojavi etično in vrednotno usklajeno obnašanje; za to
je potrebno oblikovanje ti. vedenjskih namer. Usklajenost posameznikovega
ravnanja z vrednotami je namreč odvisna od oblikovanja trdnih in trajnih vedenjskih namer, slediti vrednotam v vsakdanjem ravnanju.
Učinkovita vrednotna vzgoja je torej usmerjena v oblikovanje vedenjskih
namer (doslej v tem ni bila dovolj uspešna), na njih pa temelji ne le prehodno,
marveč tudi trajno obnašanje, ki se kaže v obliki razvitih pozitivnih
značajskih lastnosti, vrlin in kreposti. Gre torej za uspešnejšo etično,
vrednotno in značajsko vzgojo. Zdi se, da so v preteklosti starši, vzgojitelji
in učitelji to znali in zmogli opraviti bolje kot danes.

Vedenjska namera je torej trdna odločenost posameznika, da bo sledil
vrednotam in etičnim standardom, da ne bo popustil skušnjavi ter da bo za dosledno
ravnanje tudi kaj žrtvoval. Tako torej potrebujemo poznavanje vrednot,
oblikovanje trdnih stališč in zavest, da ravnanje v skladu z vrednotami in
etičnimi standardi zahtevajo ter pričakujejo meritorne osebnosti (trdni vzori
oz. vzorniki), po katerih se zgledujemo.

Nato se je prof. dr. Musek
dotaknil Dekaloga, torej 10 Božjih Zapovedi, ki jih je v svojem uvodnem
nagovoru omenila že predsednica NSi, Ljudmila Novak. Dejal je, da gre za
najosnovnejše zapovedi in prepovedi, ki uravnavajo človekovo moralno življenje.
Poudaril je, da nobena druga civilizacija poleg zahodne – pa četudi je stara najmanj
toliko ali pa še starejša – ni uspela doseči tega, da bi v novem veku na
temeljih antične krščanske civilizacije uspela zgraditi vrednotni okvir
sedanjega sveta, zlasti človekove pravice ter temeljne svoboščine.

Po vzoru Dekaloga pa so delavci
in sodelavci Inštituta za etiko oblikovali koncept
EOEV oz. Evropsko ogrodje etike in
vrednot. Ta dobro povzema vrednote, ki naj bi se v večji meri integrirale v
vzgojo in izobraževanje.

EOEV predpostavlja, da stabilna družba temelji na obnašanju, lastnostih
in vrlinah, ki ustrezajo desetim velikim vrednotnim področjem ali vrednotnim
domenam:

• življenje/narava/zdravje,
• humanost,
• socialna
  skrb,
• integriteta/poštenost,
• pravičnost,
• univerzalizem,
• kultura,
• tradicija,
• delo/ustvarjalnost,
• znanje
  ter modrost.

Zatem je Musek predstavil osnovno
tipologijo vrednot, ki temelji že na dognanjih Aristotela in njegovih učencev
(gl. Tabelo 1). Vrednote se sicer integrira v družbo z vplivanjem na
oblikovanje človekove osebnosti v procesu vzgoje in izobraževanja.

Tabela 1: Tipologija vrednot

Vir: Predstavitev predavanja
prof. dr. Janeka Muska na Zboru za vrednote z naslovom Uveljavljanje in sprejemanje vrednot v družbi.

Ob koncu svojih izvajanj pa je
Janek Musek predavanje strnil v glavne zaključke.

Po Muskovem gledanju lahko pričakujemo,
da bo imela intenzivnejša ter učinkovitejša integracija etike in vrednot v
vzgojo ter izobraževanje dolgoročni vpliv na porast skladnosti med vrednotami
in obnašanjem ter na zmanjševanje negativnih družbenih pojavov. S tem pa bo
izpolnjen zelo pomemben pogoj za stabilnost in napredek družbe, njenega blagostanja
ter blagostanja posameznikov.

Musek je nato podal še zaključne teze, ki zahtevajo ukrepanje in
ustrezne spremembe v naši družbi, če naj bo Slovenija organski del stabilne
družbe prihodnosti, družbe znanja in vrednot.

1. Temeljne in
   civilizacijske vrednote so poleg znanja nujno vodilo stabilne družbe
   prihodnosti.
2. Brez njih ni
   zagotovila, da bo znanje uporabljeno v korist človeštva.
3. Zato morajo
   delovati mehanizmi učinkovite vrednotne vzgoje in medgeneracijskega
   prenosa vrednot.
4. Slovenija
   trenutno ni na dobri poti v stabilno družbo prihodnosti.
5. Na nekaterih
   področjih znanja izgubljamo pozicije v odnosu do (za nas referenčnih)
   držav EU in drugega razvitega sveta. Zato je potrebna še bolj kakovostna
   strukturacija informacij in znanj v naših šolah ter izobraževalnih
   institucijah.
6. Na področju
   vrednot je situacija še slabša, v družbi je resnično kritična.
7. Vrednotna in
   značajska vzgoja ter upoštevanje visokih etičnih standardov niso dovolj
   organsko integrirani v vzgojno–izobraževalni proces in tudi ne v delovanje
   drugih profesionalnih okolij.
8. Potrebna je
   bolj poglobljena in učinkovitejša integracija vrednotnih, moralnih in
   etičnih vsebin v vzgojo in izobraževanje na vseh ravneh.
9. EOEV lahko
   predstavlja ogrodje vrednot, vrednotnih usmeritev in vrednostnih domen, ki
   jih je prioritetno treba integrirati v vzgojo in izobraževanje.
10. Učinkovita
    integracija vrednot v vzgojo in izobraževanje pomeni predvsem spodbujanje,
    razvijanje ter krepitev ustreznih vedenjskih namer na področju vrednotam
    ustreznega obnašanja.
11. Učinkovita
    integracija etičnih standardov in vrednot v vzgojo in izobraževanje
    omogoča Program Etika in vrednote v
    vzgoji in izobraževanju z izobraževalnimi moduli, ki vzgojiteljem in
    učiteljem zagotavljajo kompetence za uspešno pomoč ter usmerjanje otrok in
    mladostnikov pri vzpostavljanju vedenjskih namer, skladnih z desetimi
    vrednotnimi domenami EOEV.
12. V nadaljnjem
    bodo otroci in mladostniki s tem deležni pomembnih in sistematičnih
    spodbud ter krepitve poznavanja vrednot, spodbud in krepitve ustreznih
    subjektivnih norm, bolj bodo motivirani za spoštovanje in upoštevanje
    subjektivnih norm ter bodo oblikovali občutje usposobljenosti za etično in
    vrednotno ocenjevanje in izvajanje lastnega obnašanja ter odločanja.
13. Integracija
    etičnih standardov in vrednot v vzgojo in izobraževanje ne terja bistvenih
    dodatnih stroškov in zahtev niti za družbo niti za vzgojitelje ter
    učitelje, ampak pomeni pomemben in zaželen premik v delovnih ciljih in
    poudarkih – pomeni modro in odgovorno poklicno okrepitev, ki bo bolj v
    skladu z naravo, s poslanstvom ter z ugledom vzgojiteljskega in
    učiteljskega dela.

II. Andreja Šuštar

Za prof. Muskom je nastopila Andreja Šuštar iz Preserij pri
Domžalah, že 2 leti mlada profesorica razrednega pouka, in že 5 let katehetinja
(poučuje verouk v župnijah). Izhaja iz
družine z 8 otroki, ki ji je dala trdno vrednotno osnovo za življenje. Z
navzočimi je predvsem delila svoje izkušnje z vzgojo in izobraževanjem pri nas
ter z integracijo vrednot v njeno lastno osebnost skozi dosedanje življenje.

Vzgoja je bila zanjo vedno
pomembna, saj je ob 6 preostalih sestrah ter enem bratu v času odraščanja bila
bolj soudeležena pri vzgoji in si je s tem nabrala precej dragocenih izkušenj
za poklic in siceršnje življenje. Dejala je, da je staršema hvaležna za
posredovane vrednote in vzgojo. Vzor primarne družine ter njene matere, ki je
prav tako učiteljica, jo je vodil k učiteljskemu poklicu, v katerem je predvsem
želela otrokom posredovati doma privzgojene vrednote. A po začetnem navdušenju
je v učiteljski praksi hitro naletela na veliko razočaranje, saj je vzgajanje v
slovenskem šolstvu skorajda »prepovedano«.

Andreja Šuštar vrednote razume
kot neprecenljivo duhovno stvarnost, ki je ni mogoče ne prodajati in ne kupiti,
ki pa se je zavedamo. Po njenem mnenju je problem naše družbe, da so ljudje
duhovne vrednote v veliki meri zamenjali z material(-istič-)nimi vrednotami.
Toda materialistične vrednote si je potrebno prislužiti in so poleg tega
minljive, njihova vrednost pa se spreminja, tako da tudi človekova vrednost z
njimi raste in pade. Duhovne vrednote pa so po drugi strani zastonjski dar, pri
njih pa veljata dve bistveni načeli:

1. Če je Bog na
   prvem mestu, potem je vse na pravem mestu.
2. Duhovne
   vrednote nas nagibajo k temu, da sebe vrednotimo tako, kot nas vrednoti
   Bog; tedaj je naša vrednost neskončna, ker nas Bog neskončno ljubi, in ni
   odvisna od minljivih dobrin ter sodb drugih.

Z vrednotami in vzgojo je v svoji
dveletni učiteljski karieri že pridobila tako nekaj pozitivnih kot nekaj
negativnih izkušenj. V začetku svojega poučevanja, ko je delala še kot
študentka, jo je kolegica učiteljica npr. vprašala, če je verna, ker je bilo
njeno delo kakovostno in vestno, njena osebnost pa urejena ter dostojanstvena –
čeprav o svoji veri na delovnem mestu prej ni z nikomer govorila.

Druga izkušnja, ko je poučevala
na OŠ Prule v Ljubljani, pa je bila, da so se starši pritožili – vsaj tako ji
je dejala kolegica, ki jo je »posvarila« – češ da otroke uči »verske pesmi«;
pri svojem vzgojnem delu v razredu, kjer je poučevala, je namreč uporabila
didaktične metode, ki so vključevale pesem, nekakšno razredno himno, v kateri
so otroci peli o zavezi k marljivost pri učenju in domačih nalogah, spoštovanju
do učiteljev in vzgojiteljev ter razveseljevanju staršev. V pesmi so otroci
prepevali, da bodo otroci kot sončni žarki, vsak izmed otrok pa je na velikem
plakatu imel narisan svoj sončni žarek, ki se je podaljševal z vestnim delom v
šoli in olikanim vedenjem. Pesem Boga sploh ni omenjala, toda starši so
verjetno odkrili, da je bila navedena v otroškem katekizmu. Odtod so sklepali,
da učiteljica vsiljuje vero njihovim otrokom.

Nato je izpostavila problem
vljudnosti pri današnjih otrocih. V njeni primarni družini so starši z zgledom,
vsakdanjo izkušnjo in opomini, kadar otroci niso pozdravljali mimoidočih, ko so
npr. hiteli k nedeljski sv. maši, njej, njenim sestram in bratu omogočili, da
so se zavedali, kaj je vljudnost in kaj nevljudnost ter kako svoje vedenje
popraviti, in tako so sčasoma ponotranjili obzirnost ter spoštljivost do ljudi,
ki so jih srečevali vsak dan. Na ta način so se navadili pozdravljati ljudi –
še zlasti starejše.  Pri današnjih
otrocih pa je med svojim delom opazila, da so številni nezmožni prijaznosti,
vljudnosti ali spoštovanja do svojih bližnjih, ampak želijo svoj prav, svojo
voljo, svoje interese uresničevati s prepirom, z nasiljem, z vpitjem, s čustvenim
izsiljevanjem. Opazna je tudi močno razširjena neobčutljivost staršev na
prostaško govorjenje in preklinjanje njihovih otrok, saj se jim to sploh ne zdi
poseben problem, odgovornost za to pa pripisujejo vrtcu; seveda pa preklinjajo
tudi sami, kar prav tako velja za učiteljice, ki so se ji večkrat opravičevale,
češ preklinjati se v njeni bližini ne sme, ker je verna – sicer pa lahko.
Zanimiva je tudi izkušnja ene od sester Andreje Šuštar, ki je vzgojiteljica v
vrtcu. Tako npr. opaža, da že nekateri zelo majhni otroci, stari komaj dve
leti, kot svoje prve besede pričnejo ponavljati in zlogovati surove kletvice,
ki jih slišijo od odraslih v domačem okolju, kar seveda pri vzgoji sovrstnikov
povzroča težavo, toda staršem takšnih otrok se to ne zdi posebej problematično.

Česar nimaš, tudi sam ne moreš
dati, kar prav tako velja za učiteljski poklic. Andreja Šuštar je med svojimi
sodelavkami že iz njihovih vsakdanjih pogovorov lahko izkusila precejšnjo
plehkost in bankrot družinskih vrednot. Tako je npr. mogoče razbrati
razumevanje zakona ne kot trajne zaveze, ampak kot začasne postaje v življenju,
otroke kot nekaj, kar jih priklepa na moža in jim otežuje ločitev ter iskanje
novega partnerja itn.

Ljudje danes, tako Šuštarjeva,
začutijo, kako je vrednostno kreposten človek poseben, drugačen, in nekateri
imajo do njih posebno spoštovanje, morda celo željo, da bi jih posnemali, ali
pa se pred njimi pričnejo opravičevati za svojo neotesanost.

Posameznikove vrednote po mnenju Andreje
Šuštar odsevajo iz vse njegove osebnosti: iz vseh misli, besed in dejanj. Dejala
je, da v razvrednotenem svetu, v katerem danes živimo, ne smemo obupati, ampak
moramo prave, pristne vrednote, ki jih gojimo, širiti med ljudi. Priznala je,
da je nad učiteljskim poklicem, kakršen je danes, razočarana, ker v posvetnem
šolstvu ni dovoljena vzgoja otrok, ampak samo njihovo izobraževanje,
poučevanje, kar pa ni dovolj, da bi lahko bilo cilj njenega življenja, zato je
vesela, da lahko prostovoljno poučuje tudi verouk kot katehetinja, saj je tam
za razliko od posvetnega šolstva poleg poučevanja dovoljeno tudi vzgajanje,
torej lahko opravlja obe dejavnosti in je njeno delo celovito. Meni, da je
izobraževanje pravzaprav enostavnejše od vzgajanja ter da je slednje za otroke
veliko pomembnejše. In če si človek res prizadeva živeti po pravih vrednotah,
jih posredovati in dosledno vzgajati, tedaj tisto, česar nimaš, pri vrednotah
in vzgoji dopolni Bog, je prepričana Andreja Šuštar.

III. Alojzij Štefan

Zadnji izmed gostov je bil
Alojzij Štefan, defektolog, oče 6 otrok, sodelavec Karitas, Zavoda Pelikan in
programa Srečanje za delo z najstniki odvisniki, sicer pa tudi politično
dejaven v Novi Sloveniji. Svoje predavanje je namenil pojmu solidarnosti.

Solidarnost je po Štefanovo
vzajemna pozornost ljudi na potrebe in stiske drug drugega, ki temelji na
ljubezni do bližnjega. Pomeni deliti skrbi ter stiske drug z drugim – nositi
bremena drug drugega in pomagati tem, ki si ne morejo pomagati sami, da bi
zopet lahko samostojno živeli. Solidarnost je ena temeljnih nalog vsakega
človeka, ki želi živeti kot kristjan po Jezusovih Naukih. Jezusovo javno
delovanje je vzor solidarnostnega ravnanja: ko je pomagal ljudem, jim je vedno
najprej dovolil prositi, jim dal možnost, da so bili slišani v svoji stiski, v
potrebah, tako da so izrazili, kaj hočejo, za kaj prosijo, česa si želijo, dovolil
jim je prositi, tako da so sodelovali pri reševanju svojih stisk; s tem jim je
Jezus priznaval spoštovanje in neodtujljivo človeško dostojanstvo. Hkrati pa je
bila dosledno uveljavljena njihova osebna odgovornost za sodelovanje z
Njegovimi Milostmi, kajti zahteval je njihovo vero in svobodno privolitev v
Svoje delovanje ter jim zapovedal, kaj naj storijo ter kako naj živijo odtlej. Gospod Jezus jih ni napravil za odvisne
od Svoje pomoči, niti jih ni puščal v nevednosti glede tega, kar je zanje
storil.

Štefan je poudaril, da so
egoizem, individualizem, brezbrižnost do drugih, zaprtost v svoj krog in želja
po nasilni revolucionarni spremembi družbe, katere stanje povzroča stisko, nasprotje
solidarnosti, ta pa predpostavlja tudi dialog oz. medsebojno poslušanje.

Solidarnost se po mnenju Alojzija
Štefana meri tako po količini kot kakovosti: gre za to, koliko dajemo, kaj in
kakšno je tisto, kar dajemo, ter koliko to učinkuje. Učinek pomoči pa se mora
določati po tem, koliko in v kolikšnem času s tem pomagamo pomoči potrebnim, da
sami rešijo svoje probleme in zmorejo zopet živeti v miru, samostojno, v
blaginji.

Revščina človeku preprečuje, da
bi živel v miru – šalomu, kot je hebrejski izraz za stanje miru, blaginje,
varnosti, sreče – in sicer z Bogom, z bližnjimi ter s samim seboj. Revščina
pahne človeka v območje socialne izključenosti, kjer človekove temeljne potrebe
niso zadovoljene. Ljudje so s socialno izključenostjo vrženi v socialno smrt,
tako rekoč jih socialno evtanaziramo. Ločimo jih od družbenega življenja. Ko
človek pade v pomanjkanje, se oddaljuje od možnosti uživanja nujno potrebnih
dobrin in virov, civilizacijskih dosežkov ter javnih storitev – znanja,
zdravstvenega varstva, socialnih stikov itn. Revščina in socialna izključenost
sta vzajemno učinkujoči stvarnosti: druga na drugo vplivata in se medsebojno
sodoločata.

Socialna izključenost ima danes
zelo veliko obrazov; zaznavati jo je npr. mogoče s pomočjo javnomnenjskih raziskav,
zlasti z indikatorji v obliki odgovorov na vprašanje, koga anketiranec ne bi
želel imeti za soseda. Kategorije so v različnih družbah različne, velikokrat
so to odvisniki od prepovedanih drog, priseljenci, bolniki z AIDS-om, nekdanji
zaporniki, istospolno usmerjeni, vendar pa čedalje bolj tudi velike družine.
Da, celo družine z več otroki v sedanji družbi zaradi lastnega egocentrizma
odrivamo na rob, odbijajo pa nas njihove stiske in problematično stanje.

Po Štefanovem mnenju obstaja več vidikov revščine:

• Sistemski problemi oz. socialni
  problemi – gre za učinke nepopolnosti družbenega, socialnega reda ter
  sistemov socialne varnosti in blaginje. Te probleme se rešuje sistemsko,
  na ravni političnega odločanja in socialnega dialoga.
• Raven posameznikovih socialnih težav
  oz. osebnih problemov – nastanejo zaradi posameznikovih osebnih
  okoliščin, za katere je bodisi odgovoren sam bodisi ga doletijo: lenoba,
  zanikrnost, bolezen, delovna nesreča itd. Te probleme se velikokrat rešuje
  z organizirano in neorganizirano dobrodelnostjo oz. s karitativnostjo
  (Karitas, Rdeči križ ipd.).
• Nato pa obstaja še problem stiske;
  ta se najbolj rešuje v okviru družbene solidarnosti. Navadno gre za
  ambivalentno situacijo, kajti stiske so za različne ljudi lahko zelo
  različne, takšne razmere pa imajo tako pozitivne kot negativne komponente.
  Za nekoga je stiska namreč lahko tudi izziv in spodbuda, da življenje
  vzame v svoje roke in prične reševati svoje težave. Danes je po Štefanovih
  izkušnjah vse več duševnih ter duhovnih stisk, ki izvirajo tako iz
  pomanjkanja dela kot duševnih motenj in so jim pridružene razne
  zasvojenosti.

Človeka lahko vrnemo v krog sprejetosti in blaginje – miru – šalom – le
tako, da smo mu blizu. Osamljenost je daleč največja stiska večine
prosilcev za pomoč pri Karitas. Zelo veliko ljudi, ki prihajajo po pomoč, nima
nikogar, ki bi jim lahko kaj posodil ali jim pomagal. Slovenci smo po več
raziskavah v samem evropskem vrhu po individualizmu in sebičnosti, po nazoru,
da moram najprej poskrbeti zase, drugi pa naj prav tako poskrbijo le zase; da
naj probleme v družbi rešujejo tisti, ki so za to pristojni in ki so za
nastanek problemov odgovorni (tudi v iskanju krivcev smo Slovenci precej učinkoviti,
op. P.Z.). Zaradi vsega tega je socialna izključenost pri nas še toliko težja
kot v marsikateri drugi evropski državi.

Solidarnost pa je mogoče prav tako razdeliti na:

• družbeno ali
  distributivno solidarnost – ta temelji na prerazdelitvi dobrin in
  priložnosti v celotni družbi (od tam, kjer je virov več, tja, kjer je virov
  manj, op. P.Z.); ta solidarnost pogosto poraja brezbrižnost posameznika,
  češ saj imamo institucije, saj družba poskrbi, saj moramo vsi prispevati
  itn.; družbeni solidarnosti pri nas zelo zaupamo in od nje veliko
  pričakujemo;
• osebno
  solidarnost – v njej pride človek z lastno dejavnostjo sočloveku
  osebno naproti, sploh pa je ta vrsta solidarnosti izziv v slovenski
  družbi, ker je pri nas (še) zelo šibka;
• ljudsko
  solidarnost – to so predvsem različni vidiki dobrodelnosti; pri tej je
  zaradi preteklih slabih izkušenj in razočaranj na Slovenskem kar nekaj
  nezaupanja in sumničavosti, namreč glede tega, ali bodo zbrana sredstva
  res prišla do pomoči potrebnim ali pa jih bodo porabili kar organizatorji
  dobrodelnosti oz. bodo kako drugače izgubljena.

Izziv je torej osebna solidarnost, ki pomeni prizadevanje za ohranjanje
pristnih medčloveških vezi po načelih pristnega krščanskega bratstva, da bi
iztrgali ljudi iz stiske ter pomanjkanja in jim vrnili oz. ponovno vzpostavili
njihovo človeško dostojanstvo. Osebna solidarnost pomeni tudi hoditi z
ljudmi njihovo pot, vživeti se vanje (in vsem postati vse, če sklenemo z
Apostolom Pavlom, op. P.Z.). Hkrati osebna solidarnost jasno razkriva, da tudi
v solidarnosti velja subsidiarnost – da je najprej potrebno ukrepati na najnižji
ravni, najbliže ljudem v stiski in potrebah, šele nato na višjih, sistemskih
ravneh oz. da različne oblike revščine, socialne izključenost in stisk
zahtevajo različne ravni ter metode reševanja.

Alojzij Štefan je dejal, da je v
svojem dosedanjem delu že bil deležen opazk, da so ljudje, ki so solidarni,
sanjači, in celo perverznih obtožb, da z lajšanjem bede in stiske ljudi
preprečujejo »nujne« družbene spremembe, ker ljudje potem občutijo manjšo težo
strukturnih, sistemskih nepravilnosti. Toda predavatelju za te obtožbe ni mar,
da le njegovo in naše delovanje izboljša življenje naših bližnjih ter prispeva
k zmanjševanju revščine in socialne izključenosti, pa tudi k dejanskemu
ustvarjanju pravičnejše družbe.

Da bi ljudem najbolj pomagali,
moramo, kot je dejal že Fran Ramovš, v
družbi spodbujati njene naravne imunske sisteme, zlasti samopomoč in
dobrodelnost (slednja je v bistvu samopomoč vsega človeštva).

Najpomembnejše strategije reševanja težke, krizne družbene situacije na
Slovenskem bi morale po mnenju Alojzija Štefana biti naslednje:

1. izobraževanje je pot iz revščine;
2. vložiti največje možne napore v
   spodbujanje solidarnosti ter pomoči za samopomoč – da si lahko ljudje in
   družbene skupine v stiski pomagajo sami oz. same;
3. zagovorništvo, svetovanje in
   spremljanje revnih ter izkoriščanih.

Na koncu pa je Štefan zaključil z jasnim poudarkom, da mora solidarnost
vselej meriti na izgradnjo pravičnejše ter humanejše družbe. Ne sme torej
biti zgolj dobrodelnost, ki se je ne dotakne vztrajanje oz. ohranjanje
krivičnih in težkih družbenih razmer in pri kateri bi se zadovoljili le s tem,
da bi jo pač opravljali, ne meneč se za širše družbene razmere, ki prispevajo k
pojavom družbenih krivic, revščine in socialne izključenosti.

Ob koncu predavanj je moderatorka
večera, Ivanka Učakar, povabila navzoče h klepetu z gosti ob pogostitvi, uradni
del srečanja pa se je končal izrazito duhovno – navzoči so namreč na njeno
pobudo ubrano zapeli tradicionalno krščansko večerno pesem Angelček, varuh moj.