VOJNA, KI NI TAM NEKJE DALEČ

DELI:
17. 4. 2025, NSi

Ura je točno polnoči. Do Kijeva navigacija pravi, da imamo še dve uri in pol vožnje. Priznam, da sem malce na trnih. Na telefon smo pred pol ure dobili opozorilo za zračni napad v regiji, v kateri se nahajamo. Ko smo petnajst minut za tem s ceste videli goreče objekte in razbitine, občutek ni bil najboljši. Voznik pravi, da naj bi šlo za balistične rakete. Vseeno je drugače to gledati s televizije, kot pa na lastne oči. Da se malce zamotim in da ne razmišljam o vseh možnih črnih scenariji, sem vzel v roke računalnik in začel pisati tale tekst, ki je pred vami.


Ponedeljek,14. april 2025, ob polnoči.

Vikend je bil intenziven. Soboto smo z družino začeli v Portorožu, na kongresu Mlade Slovenije – podmladka NSi, končali pa na smučišču Krvavec na prijateljevi 50. letnici. Noč je bila kratka. Ko smo se zjutraj zbudil, sem na hitro spakiral za pot v Ukrajino, potem pa smo z družino odšli k maši. Cvetna nedelja z butaricami je vedno drugačna nedelja, še posebej za otroke. Današnja je bila res lepa. Mlade dame z naše fare so pripravile pogostitev in kar veliko ljudi se je zadržalo po maši. Prav prijetno je bilo.

Po maši me je že čakal sodelavec Tomaž, ki me je odpeljal na letališče. LOT je letel z Brnika direktno v Varšavo. Tam sta me že čakala Litvanec Paulius Saudargas in Nemec Oliver Schenk. Pred letališčem pa nas je čakal ukrajinski voznik Andrei. Vkrcali smo se v kombi in začeli našo pot proti vzhodu. Razpoloženje je bilo dobro. Malo smo premlevali aktualno domačo in evropsko politiko. Pa še malo pregledovali socialna omrežja. Pred poljsko-ukrajinsko mejo smo naredili še hiter postanek. Spili kavo in dotočili gorivo ter se odpeljali proti mejnemu prehodu.

Ko smo se peljali proti mejnemu prehodu Dorohusk-Jagodzin smo že 10 km pred mejnim prehodom naleteli na stoječo kolono tovornih vozil. Nepregledna kača tovornjakov. Menda čakajo več dni za prehod meje. Morda je bila tudi takšna gneča zaradi vikenda. Kakorkoli – za diplomatska vozila je bil prehod hiter. Dobili smo zgolj žig v potni list in to je bilo to.

Ker je bila ura že 21.00 (nedelja), želodci pa že malo lačni, smo se odločili, da naredimo postanek v eni izmed ukrajinskih gostiln. Naleteli smo na gostilno, v kateri so mladi praznovali rojstni dan, mi pa smo si privoščili “ukrajinski bograč” – borsch. Prvi stik z Ukrajino se je zdel zelo obetaven. Res lepo je bilo videti mlade, ki na zelo umirjen in dostojen način praznujejo rojstni dan, kljub vsem tegobam in tragedijam, ki jih spremljajo vsak dan. Ukrajinka Nadia je dopolnila 18 let. Vse najboljše!

Pot smo nadaljevali. V telefonskih aplikacijah, ki opozarjajo na nevarnost zračnih napadov, smo opazili, da so se po 22.00 alarmi za zračne napade začeli pomikati vedno bolj proti zahodu. Vmes smo prišli še do dveh kontrolnih točk, kjer so nas ustavili ukrajinski vojaki. Voznik Andrei je situacijo vedno hitro rešil, ko je rekel, da vozi “europejske komisarje”. Malce smo se spogledali, kdaj smo postali komisarji. Vojaki so nas osvetlili in pogledali skozi okno. Nato pa smo pot lahko nadaljevali.

Malo smo se še hecali na račun povišanja v komisarje, vse dokler se nebo nad nami ni začelo oranžno svetlikati, nato pa smo kmalu zagledali goreče razbitine. Vzdušje je postalo precej resno. Vsi smo pregledovali opozorilne aplikacije, kaj se dogaja. Voznik Andrei pa je vozil mirno kot špricer in nas samo razsvetlil, da so to verjetno balistične rakete. Mirno je še rekel, da se to pri njih pač dogaja in da ni nič takega. Ravnokar smo dobili novo obvestilo na telefone, da gre za konec alarma. Do Kijeva kaže še dve uri vožnje. Upamo, da bo preostanek noči miren.

Tu sem v ponedeljek zaključil svoje pisanje. Vse, kar je napisano v nadaljevanju, sem pisal na poti domov, v torek popoldne.


Kakšno uro po tistem, ko sem v ponedeljek nehal pisati, smo prišli do resnih »check pointov« na obrobju Kijeva. Tu je bila kontrola zelo natančna. Nič več nismo prišli skozi z “evropejskimi komisarji”. Natančno so nas pregledali in preverili tudi potne liste. Stali smo kar nekaj časa. Da je situacija resna, smo videli tudi po tem, ko so vojaki zavrnili vstop v Kijev avtobusu, ki je bil pred nami.

Ko smo v ponedeljek okrog 2.00 zjutraj vstopili v Kijev, so bile ceste prazne, mesto pa spokojno. Prav nenavaden občutek spokojnosti glede na vojno stanje. Prispeli smo do City Hotela, ki je nekaj metrov stran od slovenskega veleposlaništva. Hitro smo uredili vse prijavne formalnosti. Receptorka nam je dala tudi posebna varnostna navodila, kako ravnati v primeru alarmov za nevarnost. Takrat tega nisem jemal preveč resno, saj sem bil prepričan, da sem z alarmi za to noč opravil. Hitro sem se umil in se spravil spat.

Ravno sem dobro zaspal, ko me je zbudilo neprijetno oglašanje telefona, ki je opozarjalo na začetek alarma za zračni napad. Bilo je 5.00 zjutraj. Ko sem ugasnil telefon, sem lahko slišal še pravi alarm, ki je zavijal po kijevskih ulicah. Razmišljal sem kaj narediti; spati naprej ali oditi v zaklonišče. S hotelskega hodnika sem slišal, kako se odpirajo vrata in kako so ljudje začeli odhajati v zaklonišče. Pod vtisom nedeljskih tragičnih podob ruskega brutalnega napada na civiliste v mestu Sumy sem se odločil, da odidem v zaklonišče. Vse je bilo dobro označeno že po hotelskih hodnikih, tako da poti do zaklonišča ni bilo težko najti. Zaklonišče je bilo zelo lepo urejeno. Sedeži, voda in odeje. Skupaj z ostalimi hotelskimi gosti sem v zaklonišču odsedel dobre pol ure, dokler ni bilo obvestila o koncu nevarnosti. Šel sem nazaj v hotelsko sobo in odspal še slabi dve uri.

Ponedeljkovo jutro je bilo v Kijevu res lepo. Sončno in modro nebo brez oblačka. Ravno sem se uredil in pripravil za srečanja, ki so sledila, ko je nekaj pred 8.00 sledil nov alarm, ki je znova zarezal v spokojni Kijev. Pisal sem kolegom v delegaciji, kaj bomo naredili: gremo v zaklonišče ali na sestanke po planu? Dogovorili smo se, da gremo na sestanke po planu.

Razmišljal sem, kako Ukrajinci vsak dan živijo s tem. Imaš samo dve možnosti. Ali zaradi vseh teh alarmov, dnevnih in zlasti nočnih, znoriš ali na neki točki enostavno začneš ignorirati alarme. Se pač sprijazniš s tem, da boš poskušal čim bolj normalno živeti (seveda kolikor normalno se v vojnih okoliščinah da) in pač zavestno sprejmeš tveganje, da boš morda ob napačnem času na napačnem kraju. Eni bi rekli, da je stvar usode. Jaz pravim, da je vse v Božjih rokah.

Ukrajina bo Evropsko unijo naredila močnejšo
Malo je bilo tistih, ki so v začetku leta 2022 verjeli, da je v 21. stoletju vojna na evropskih tleh mogoča. Zgodila se je. Putinova vojska je neizzvano napadla Ukrajino. Vsaka vojna je tragedija in vsaka vojna zahteva visoko ceno. Zato je v našem interesu, da storimo, kar je v naši moči, da morebitno novo vojno na evropskih tleh preprečimo. To je naša odgovornost do naših otrok in prihodnjih generacij.

Naš obisk Ukrajine je bil razdeljen v tri dele. Uradni pogovor s predstavniki Verkhovne rade – ukrajinskega parlamenta in predstavniki ukrajinske vlade. Predpripravo na srečanja smo naredili z ukrajinskimi novinarji in analitiki. Srečali pa smo se tudi s predstavniki ekonomskih inštitutov, za boljše razumevanje ekonomske situacije v državi.

V Verkhovni radi nas je sprejel prvi podpredsednik Oleksandr Korniienko, skupaj z ostalimi poslanci, predstavniki različnih političnih skupin. Izhajajoč iz razprave je bilo jasno, da Ukrajinci močno podpirajo članstvo Ukrajine v EU. Unijo vidijo kot garancijo za gmotni napredek in hkrati varnostno zagotovilo za mirno prihodnost.

V pristopnih pogajanjih lepo napredujejo, intenzivno delajo reforme za še večjo povezanost z EU. Ruska agresija jih je naravno potisnila v naročje EU. V našem skupnem interesu je, da najdemo sinergijske učinke, zaradi katerih lahko vsi napredujemo. Ključno sporočilo ukrajinskih poslancev je, da Ukrajina ne želi biti breme za EU, ampak želi aktivno prispevati k skupnemu napredku. Prepričani so, da Ukrajina lahko prispeva k večji fizični varnosti EU, k prehranski samozadostnosti EU in zmanjša energetsko odvisnost od Rusije.

Ukrajinska vojska je zaustavila imperialistične težnje Rusije. Če jih ne bi Ukrajina, bi se z njimi soočile države članice EU. Po treh letih vojskovanja Putin ni dosegel svojih strateških ciljev, celo nasprotno. Ukrajino je potisnil še bolj na Zahod. Po končani vojni bo imela Ukrajina eno najbolj izkušenih in v boju preizkušenih vojska. Njihove izkušnje bodo zelo dragocene pri izgradnji kredibilnega odvračanja.

Za Ukrajino je že dolgo znano, da je žitnica Evrope. Njihova rodovitna zemlja je ključna za prehransko samozadostnost Evrope. Njihove naravne danosti so izjemne. Seveda pa te danosti pomenijo tudi konkurenčno prednost pri kmetijskih produktih. Nekatere članice EU (npr. Poljska) že izražajo nezadovoljstvo, kajti ukrajinski kmetijski sektor jim predstavlja resno konkurenco. V začetku junija se izteče ATM (Autonomous Trade Measures), s katerim je EU ukinila ukrajinskemu gospodarstvu uvozne carine in kvote ter tako pomembno spodbudila ukrajinsko gospodarstvo. Brez podaljšanja veljavnosti ATM bi to pomenilo zmanjšanje ukrajinskega BDPja za 2,5%. Če resno mislimo s pomočjo Ukrajini, potem imamo tu krasno priložnost, da to tudi dokažemo.

Zame najzanimivejši del pa je bil pogovor s predstavniki ukrajinske vlade. Nekoliko bolj smo se poglobili v ukrajinska naravna bogastva in redke rudnine. Še zlasti v luči Trumpovih pritiskov, da mora Ukrajina plačati za ameriško vojaško pomoč. Neverjetne so ukrajinske zaloge plina. Te so primerljive z norveškimi, s pomembno razliko, da Ukrajinci nimajo sredstev za investicije, ki bi zagotovile njihovo izkoriščanje. Ukrajinska vlada je zainteresirana za tuje investitorje, še posebej evropske, ki bi jim pomagali trajnostno izkoriščati njihove naravne danosti. Niso pripravljeni naravnih bogastev enostavno dati tujcem, ampak so pripravljeni na soupravljanje, s čimer naj bi zagotovili obojestransko korist. Ukrajinske zaloge plina bi lahko zmanjšale evropsko odvisnost od ruskih energentov. To je zgolj eden izmed primerov. Možnosti za evropsko-ukrajinsko sodelovanje je veliko. Nenazadnje je Ukrajina 30-milijonski trg. Nezanemarljivo je tudi dejstvo, da 20 milijonov Ukrajincev živi izven meja Ukrajine. Članstvo Ukrajine v EU bi bilo koristno za vse – Ukrajino in obstoječe članice. Vsi lahko od tega zgolj pridobimo, če se pošteno in strateško lotimo izzivov.

Vsi si želimo mir. Zdi pa se, da je pot do miru žal še dolga. Ukrajinci so prepričani, da Putin ne bo nikoli pristal na mirovna pogajanja, dokler se bo zdelo, da Zahod lahko utrudi in premaga Ukrajino. Vsi sogovorniki so poudarjali, da izhajajoč iz njihovih izkušenj, nobena Putinova obljuba ne zdrži. Laž je zgolj taktični manever za doseganje njegovih ciljev. Edini jezik, ki ga Putin razume, je moč in odločnost.

Surovo izživljanje v Dmytrivki in Buchi
Zagotovo se vsi spominjamo tragičnih prizorov iz Buche, ki so obšli svet. Surovost Putinovih vojakov je bila nepredstavljiva. S kolegi smo tokrat obiskali Dmytrivko, ki je malo mestece od Buche oddaljeno zgolj 15 km. Medijsko Dmytrivka ni bila tako izpostavljena, vendar deležna iste surovosti kot Bucha. V mestu nas je sprejel župan s svojo delegacijo. Skupaj smo se poklonili žrtvam Putinove surovosti. Zgodbe so tragične; neselektivno uničevanje imovine, pobijanje civilistov, posiljevanje, plenjenje.

Danes se skupnost počasi pobira. Osnovno šolo in vrtec so že obnovili, srednjo šolo še obnavljajo. Čaka jih še obnova porodnišnice, ki so jo ruski tanki izmaličili. S skupnimi močmi so začeli obnavljati porušene hiše. Neverjeten je njihov optimizem po vseh grozotah, ki so jih doživeli v tritedenski ruski okupaciji. Ne želijo pozabiti na grozote, ki so se jim zgodile. Padlim žrtvam v agresiji so postavili obeležje, kjer smo skupaj položili cvetje. Kot opomin na grozote so oblikovali tudi spominski park z uničenimi ruskimi tanki. Pravijo, da ne želijo pozabiti. Se pa trudijo živeti dalje in si medsebojno pomagati.

Dobri ljudje iz Dmytrivke še danes nimajo miru. V povprečju trikrat dnevno slišijo alarm za zračni napad. V času alarma se šola in vrtec preselita v zaklonišče. Neprijetno, vendar nujno potrebno, da najmlajšim zagotovijo osnovno varnost. Zagotovo pa to pušča trajne posledice pri mladih. Ravnateljica vrtca in šole sta nas prosila, da bi jim pomagali najti partnerske vrtce in šole, s katerimi bi vzpostavili projektno sodelovanje in mladim tako pokazali, da obstaja tudi svet brez vojne.

 

PREBERITE ŠE

PREDLAGAJ DONIRAJ VČLANI SE