Varčevati da ali ne

V zadnji mesecih, zlasti pa v zadnjih dneh so vroče
razprave o tem ali je varčevanje potrebno ali 
celo škodljivo. Zdrava kmečka pamet nam od vekomaj govori, da moramo varčevati,
da je varčevanje nekaj dobrega, odpoved za jutri, za slabe čase in nenazadnje imamo
celo mednarodni dan varčevanja. Kje bi se zadolževali, če ne bi nihče varčeval?

Zdaj pa je varčevanje za del politike in javnosti postalo
nekaj odvečnega, nepotrebnega, nazadnjaškega in škodljivega. Zapravljanje je
prava drža, neomejeno trošenje, ne sme nas skrbeti kdo bo plačal našo porabo,
bo že nekdo in nekoč. Danes to ni naša skrb.

Povečana potrošnja naj bi vzpodbudila tudi  gospodarsko rast, ta bo dala več služb,
zaslužka in kolo se bo vrtelo naprej do neskončnosti. Lahko vzamemo za prispodobo
hrčka, ki poganja svoj mrežasti krog, vrtiljak, poganja in poganja, v resnici
pa ne pride nikamor in na koncu omaga.

Če bi bilo zadolževanje in potrošnja res ključni pogoj za
rast gospodarstva potem bi morale najbolj zadolžene države cveteti. Pa poglejmo
Španijo, Portugalsko ali Grčijo. Kmalu ugotovimo, da temu ni tako.

Da, trošenje je sestavni del gospodarstva, ob proizvodnji
je tudi poraba njena zrcalna slika. Pa tudi zadolževanje je način, da lahko
uresničimo ideje, načrte. Včasih imamo ideje in projekte, a nimamo sredstev. Drugi
pa sredstva imajo in so nam jih pripravljeni posoditi, ker verjamejo v naš projekt,
podjetje ali državo.

Če bi samo zadolževanje pomagalo premagati krizo in
povečati gospodarsko rast in tako ustvarjati delovna mesta bi se nam to moralo
v zadnjih treh letih že zgoditi. Investicije, rast in delovna mesta bi bila že
zagotovljena.

A žal vidimo, da temu ni tako. Vse zadolževanje skoraj 10
milijard evrov je v pretežni meri le povečalo državni dolg, delavna mesta smo
izgubili. Nezaposlenost je rekordna, volje za investicije ni, podjetja pa so
previdna, če niso v vse večjih težavah. Rast družbenega produkta je negativna
in spirala navzdol je odprta.

Povečal se je dolg in obveznosti za obresti, ki jih je že
za neverjetnih 700 milijonov evrov. Zmanjšalo se je zaupanje v državo, plačujemo
vse dražja posojila in investitorji domači in tuji se nas vse bolj izogibajo.

Napaka pri teh zadolževanjih je seveda ta, da posojila
dobesedno »pojemo«, denar gre v osebno potrošnjo, ne pa v investicijsko, ki bi
dolgoročno zagotavljala zaposlenost in prihodke.

Zato je najprej nujno doseči relativno stabilnost javnih
financ, sebi in svetu pokazati, da imamo voljo in sposobnost, da uredimo
razmere, spravimo porabo postopoma v sprejemljive okvire, da izpolnimo obljube
že davno dane EU, da bo naš deficit na nivoju 3% BDP ali manj.

Šele s tem zaupanjem tujine bomo lahko stopili na
mednarodni trg kapitala in se zadolževali še naprej, saj bo naš deficit še
vedno, ob vseh predlaganih vladnih ukrepih znašal 1 milijardo ali več evrov.
Sprejeti ukrepi bodo pomenili, da se bomo sploh lahko zadolžili.

Upamo, da bo  to ustvarilo
zaupanje pri investitorjih ter investicije v realni sektor, industrijo,
prometnice, energetiko bodo dali pogoje za novo zaposlovanje in rast BDP.
Dokler pa ne dosežemo tega se bomo morali zadolževati tudi za našo javno
porabo. Upajmo, da vse manj in da bo nova gospodarska rast pomenila, da bomo
uravnotežili porabo in prihodke, da bomo porabili samo toliko kot bomo
ustvarili. Za to bo potrebno veliko truda, dobre volje, odpovedi,
ustvarjalnosti  in seveda tudi še nekaj
časa, nekaj let.

Predpogoj pa je, da se bomo vsi zavedali stanja v
kakršnem smo, da ne bomo mižali. Sprejeti namreč moramo dejstvo, da zdravljenje
ne bo lahko, ampak boleče. Težko se je odpovedati pridobljenim pravicam, a te pravice
nismo pokrivali z našim dohodkom ampak so nam ga posojali tujci.

Veliko govorimo o samostojnosti in neodvisnosti, te pa ni
tudi brez gospodarske neodvisnosti.  Vse
to je naših rokah, rokah slovenskih politikov, gospodarstva, sindikatov,
zaposlenih, potrošnikov in vse javnosti. Dokažimo, da smo sposobni biti dobri
in učinkoviti upravljavci naše države.

Za to prosimo za zdravo pamet in močno voljo.