SLOVENIJA NA PREHITEVALNEM PASU … V KOLONI

Ujetniki štiriletnih ciklov
Slovenija je majhna, a ponosna država. Na zemljevidu Evrope nas komajda opaziš, a v sebi nosimo ambicijo, da smo enakovredni najboljšim. Imamo znanje, vire in ljudi. Kar nam manjka, je sposobnost, da bi svoje ambicije prevedli v trajne, premišljene odločitve. Naša težava ni pomanjkanje idej, temveč pomanjkanje časa, ne zato, ker bi ga imeli premalo, ampak zato, ker ga merimo narobe.

Pri nas se ura vrti od volitev do volitev. Čas ni neprekinjena reka, ampak razdrobljen niz štiriletnih bazenov. V vsakem se politika najprej prilagaja, nato improvizira in proti koncu krčevito išče “uspehe”, ki jih bo lahko pokazala volivcem. Strateški projekti, tisti, ki zahtevajo vztrajnost in vizijo čez več mandatov, se v takem ciklu počutijo kot tujci.

Prometne zgodbe, ki so se ustavile
Tretji pas na avtocesti je šolski primer. O njem se govori več kot desetletje. Prometne študije so jasne, gospodarstvo kliče po pretočnosti, ljudje vsakodnevno izgubljajo ure v kolonah. A projekt ostaja v fazi “priprave dokumentacije” in “usklajevanja”. Politika se boji lastnih soglasodajalcev, boji se javnih razprav in protestnih naslovnic, kot da argumentirana odločitev ne bi bila dovolj močna, da prestane preizkus demokracije. Medtem tretji pas, namesto da bi povezal Slovenijo, postaja simbol njene paralize, država, ki je na prehitevalnem pasu, a stoji.

Podobna zgodba je predor Karavanke. Začeli smo pri eni ceni, končali bomo pri trikrat višji. Drugi narodi bi se temu morda čudili, mi pa smo se navadili. Razpisi, pritožbe, ponovna ocenjevanja, birokratski rituali, ki jih izvajamo skoraj s spoštljivo predanostjo, kot da so sami sebi namen.

Hrvaška, Plenkovič in Bruselj
Spomnim se, kako smo se pred dvajsetimi leti z družino vsakoletno vozili do Splita. Pot je trajala osem, včasih celo enajst ur. Vozili smo se skozi majhna mesta, po ozkih cestah, kolone so se vile skozi vsako naselje, kjer je promet upočasnila vsaka semaforizirana križiščna točka. Takrat je bil Split oddaljen kot pol Evrope.

Danes je zgodba povsem drugačna. Hrvaška je v tem času zgradila avtocestno hrbtenico, povezala prestolnico z obalo in otoke z mostovi, ki so še pred nekaj leti veljali za sanje. Most na Pelješac, nova povezovalna infrastruktura in posodobljena avtocestna mreža so v nekaj letih bistveno skrajšali razdalje, spodbudili turizem in gospodarstvo ter povezali regije.

Gradili so hitro in odločno, ker so razumeli, da to niso zgolj gradbeni projekti, ampak povezovalna tkiva naroda. To je verjetno tudi posledica boljše kohezijske politike in močnih diplomatskih odnosov premierja Plenkovića z Brusljem. Ne idealiziram tujine, tudi tam poznajo politične kalkulacije, projekte, ki se vlečejo, in pritiske interesnih skupin. A pri njih je občutek, da je svet večji od njihove notranje politike. Pri nas pa se pogosto zdi, da živimo v majhnem, samozadostnem balončku, iz katerega redko pogledamo ven.

Štajerska kot prometna brv
In potem je tu štajerska avtocesta. Danes vožnja po njej spominja na tesno brv, kjer en napačen korak ustavi vse. Kolone se vijejo kilometre pred zaporami, tovornjaki stojijo, vozniki v kabinah računajo zamujene ure in izgubljene posle. In medtem ko gospodarstvo šteje škodo, birokracija postavlja … novo vmesno ograjo. Kot da bi gasilci ob požaru začeli barvati gasilski dom.

Energetski obljubi je sledila tišina
A promet ni edino področje, kjer se ujamejo naše strateške slabosti. Spomnimo se zadnjih volitev, koliko je bilo govora o energetski neodvisnosti, o drugem bloku jedrske elektrarne. Tema je polnila naslove, bila predmet soočenj, obljube so letele z vseh strani. Zdaj pa? Tišina. Vse, kar se je medtem zgodilo, je, da so se na čudovitih zelenih površinah, kot tujki v prostoru, začeli pojavljati črni madeži sončnih elektrarn, pogosto brez strateškega premisleka o umeščanju v prostor in brez resne razprave, kako se vklapljajo v celovit energetski sistem države.

Strateška kultura in pokrajine
Toda resnični problem ni v posameznih cestah, predorih, tirih ali elektrarnah. Resnični problem je naša strateška kultura, ali bolje rečeno, njeno pomanjkanje. Na Poljskem so prioritetni projekti zapisani v pogodbah, ki preživijo vlade. Regije se povezujejo v razvojne osi, lokalni in državni nivo sta partnerja. Njihovi mostovi, železnice in energetske mreže so zgrajeni ne le za sedanje volivce, ampak za njihove vnuke.

Tudi Slovenija bi lahko. Lahko bi regije skupaj načrtovale prometne povezave, energetske sisteme, digitalno infrastrukturo. Lahko bi se dogovorili za dolgoročne pogodbe, ki preživijo menjave oblasti. Lahko bi rekli: to bo naša dediščina čez 20 let. K temu bi zagotovo pripomogla tudi ustanovitev pokrajin, ki nam jih narekuje že ustava, ne kot nova birokratska plast, ampak kot mehanizem povezovanja in usklajevanja regijskih interesov v enotne razvojne projekte.

Odgovornost državljanov
A ob tem ne smemo pozabiti, za rezultate vsake politike smo soodgovorni tudi državljani. Vsakič znova dovolimo, da nam izvoljeni brez slabe vesti servirajo ideološke razkole. In ti razkoli, kot preizkušeno orožje, vsakič zasenčijo vprašanja o operativnih rezultatih. Kadar kdo preglasno vpraša, kaj smo v resnici naredili, se kopja naših družb lomijo na frontah, ki jih nekdo drug izbere namesto nas.

Čas za odločitve za stoletja
Državna samozadostnost, v prometu, energiji in prehrani, ni naključje, ampak rezultat nekaj premislekov in odločnih odločitev. Odločitev, ki zahtevajo pogum, da se jih sprejme in nato izvede ne glede na politične vetrove.

Dokler bomo gradili politike namesto mostov, bomo ostali na prehitevalnem pasu, v koloni. Čas je, da prepoznamo, da mostovi in ceste, železnice in elektrarne niso samo objekti iz betona in jekla. So odločitve, ki določajo, ali bo narod rasel ali stagniral. In čas je, da te odločitve sprejemamo z mislijo na stoletja, ne na volilno nedeljo.

Narodi, ki gradijo za stoletja, premagajo narode, ki gradijo za štiri leta. Slovenija ima vse, da postane prva. Le volje mora biti toliko, da si upa iz kolone.

David Klobasa, državni svetnik in župan Svete Trojice v Slovenskih goricah