SLOVENIJA, MOJA DOMOVINA

Slovenija, moja domovina: Med dediščino in prihodnostjo
Na dan, ko obeležujemo razglasitev samostojne države, se ne spominjamo le političnega dogodka. Spominjamo se trenutka zgodovinske zrelosti naroda, ki je – po stoletjih tujega gospostva in negotovih kompromisov – prvič jasno in nepreklicno izrazil svojo voljo: postati gospodar na svoji zemlji.

Državnost ni samoumevna. Ni darilo zgodovine, ampak njena najvišja nagrada – dana le tistim, ki znajo sanjati in delati obenem. Slovenci smo v tistem ključnem trenutku pokazali, da znamo oboje. Zato je dan državnosti praznik poguma, vendar tudi praznik odgovornosti. Kajti domovina ni abstrakt – je prostor vrednot, ki jih vsak dan udejanjamo v politiki, gospodarstvu, šolstvu, kulturi, jeziku, in – najprej – v medčloveških odnosih.

Slovenija danes: izziv politične kulture
Slovenija danes ni ogrožena od zunaj. Naša največja nevarnost je notranja apatija in izguba političnega smisla. Spori niso več stvar načel, ampak strategij. Vrednote so pogosto reducirane na govorico pripadnosti, ne pa vsebine. V takšnem okolju politika ni več orodje skupnega dobrega, ampak igra sumničenj in blokad.

Zato si moramo drzniti znova misliti državo. Ne kot birokratski aparat, ampak kot moralno skupnost. Kot je zapisal francoski filozof Jacques Maritain: »Država ni cilj – je sredstvo, da človek postane bolj človek.« Brez etičnih temeljev demokracija izgubi notranjo moč in se izrodi v cinizem ali tehnokracijo.

Kakšno Slovenijo vidim?
Vidim Slovenijo, ki zna združiti svojo kulturno dediščino s sodobno odprtostjo. Ki razume, da ni narod tisti, ki izključuje, temveč tisti, ki varuje in oblikuje skupni svet. Domoljubje ne sme biti bojna drža – mora biti duhovna drža: ponosna, a ne naduta. Skromna, a ne ponižna.

Vidim Slovenijo, kjer človek ni številka. Kjer učitelj vzgaja za razmišljanje, ne za servilnost. Kjer je podjetnik cenjen, ne sumničen. Kjer je kmet spoštovan, ne odrinjen. Kjer se v politiki znova sprašujemo, kako služiti, ne kako obstati.

Vidim državo, ki razume, da prihodnost ni nekaj, kar čakamo – je nekaj, kar ustvarjamo. Z znanjem, z zrelim dialogom in z jasno vizijo.

Države ne nosimo samo v listinah in ustavi – nosimo jo v tem, kako govorimo drug z drugim, kako gledamo drug drugega in kako skupaj mislimo skupno dobro.

Ob dnevu državnosti se poklanjam tistim, ki so ustvarili državo. In hkrati kličem: bodimo vredni njihovega poguma. Ne tako, da slavimo preteklost, ampak da odgovorno gradimo prihodnost.

Srečno, Slovenija!