Prispevek Lojzeta Peterleta in Andreja Bajuka v tedniku Družina

Pogovor z Lojzetom Peterletom, predsednikom prve slovenske vlade

Pred 20 leti je demokrščanska politična opcija zagotavljala najboljšo politično legitimacijo za priznanje Slovenije v tujini Prvi predsednik prve demokratične slovenske vlade Lojze Peterle (r. 1948) je na evropskem političnem parketu veliko bolj priljubljen kot doma. O tem pričajo tako njegov ugled med evropsko politično elito kot tudi niz pomembnih funkcij in nagrad. Na sončni strani Alp se zdi, kot da vse to nima nobenega pomena. V Sloveniji imajo nizko raven priljubljenosti tudi stranke, ki imajo v programu krščanstvo. Pred dvajsetimi leti je bilo povsem drugače, saj sta krščanska in ljudska stranka skupaj dosegali 30 odstotkov volilnega telesa. Peterle je prepričan, da bi ste ti časi lahko ponovili.

Neodvisna Slovenija se je še pred četrt stoletja zdela kot sanje. Kot utopija, ki si je glasno še za šankom nihče ni upal zagovarjati. Kako se tega spominjate?
Naj grem še malce bolj nazaj. Ko smo leta 1967 študentje zgodovine na brucovanju profesorje spraševali o ideji samostojne Slovenije, so nas zavrnili z besedami: To ni realno. Ne sanjajte. Profesorje razumem, malce manj pa tiste, ki so podobno govorili tudi leta 1990. Med njimi niso bili samo tuji politiki.

Če bi pred 20 leti, ko ste kot premier vodili državo, napovedali, da se bo Slovenija osamosvojila, zmagala v vojni, dosegla polno mednarodno priznanje, postala članica EU, Nata in slednjič kluba najbogatejših OECD, bi se Vam najmanj posmehovali …
Res je šlo komu na smeh, kakšen nam je celo svetoval, naj si ogledamo Žale. Bistveno je, da smo storili to, kar smo obljubili. Spominjam se srečanja z vodilnimi evropskimi politiki v Muenchnu, ko je takratni predsednik gaullistov Jacques Chirac dejal, da se Evropa integrira, Jugoslavija pa razpada. Odgovoril sem mu, da se lahko združujejo samo svobodni in suvereni narodi, ki živijo v demokraciji. Naša svoboda ne more biti grožnja komurkoli. Tistega večera je Chirac spremenil mnenje.

Slovenija danes gospodarsko, moralno in politično pada. Tudi temu bi pred nekaj leti lahko rekli sanje, a v obliki nočne more?
Veliko razliko vidim med današnjo Slovenijo in tisto pred 20 leti. Takrat je bil v zraku poseben naboj in pričakovanje. Na volitvah je zmagala sila, ki je hotela narediti epohalno spremembo, in za to imela tudi pogum. Ljudje so vedeli, da smo na zgodovinski preizkušnji in da je treba tvegati. Doživeli smo tudi velike svetle trenutke narodne enotnosti, kakršnih slovenska zgodovina ne pozna. Delali smo v dobro vseh. Vojaki in policisti niso služili ideologiji ali partiji, marveč domovini in skupnemu dobremu. Danes tega naboja ne vidim. Na oblasti so nekdanji mlajši komunisti, prvič ne sodeluje v vladi kakšna pomladna stranka. Delajo po starih političnih vzorcih, ki Slovenije ne morejo pripeljati ne k večji konkurenčnosti ne k večjemu mednarodnemu ugledu. Padli smo po mnogih kriterijih. Vlada se ukvarja predvsem z odhodkovno stranjo javnih financ. Morali pa bi se ukvarjati veliko bolj z vprašanjem, kako ustvariti več, da bomo nato lahko pravično delili. Tako je delovala ranjka Jugoslavija. To je rezultat nedokončane tranzicije, dogovorne ekonomije, ki je zlasti z menedžersko privatizacijo ustavila gospodarsko rast. Ne bi rekel, da je treba začeti ponovno sanjati, pač pa se je treba zbuditi in začeti ukrepati. Sanj izpred 20 let še nismo uresničili. Takrat smo se osamosvojili, nismo pa se še osvobodili. Osvobodili se bomo, ko bomo končno opustili obrazce, ki jih je uveljavila stara oblast v odnosu do preteklosti, sedanjosti in prihodnosti.

Venomer poudarjate evropske vrednote. Evropska zveza, ki je po stoletjih prinesla v Evropo mir, je nastala zaradi krščanskih politikov. Ko pa pogledamo evropske politike danes, vidimo veliko povsem liberalnih in nekrščanskih vrednot. Mala kapela evropskega parlamenta se težko napolni. Se oče Evrope, svetniški kandidat Robert Schuman, obrača v grobu?
Schumanu danes ne bi bilo lahko. Če pogledamo razvoj od prve evropske pogodbe o skupnosti premoga in jekla do sedanje lizbonske pogodbe, vendarle vidimo kontinuiteto temeljnih vrednot, ki so jih postavili očetje Evrope; ti so bili res skoraj brez izjem krščanski demokrati. Vmes je resda prišlo do mnogih sprememb, vključno z okrepljeno sekularizacijo. A vendar je temeljna vrednotna podlaga ostala jasno zapisana tudi v sedaj veljavni lizbonski pogodbi. Spomnim se časa, ko so papeža Janeza Pavla II. vprašali, kaj meni o evropski ustavni pogodbi. Čeprav ta v preambuli ni omenjala krščanstva, je sprejem pogodbe podprl. Sam ne vidim toliko problema v zunanjih znakih, ampak bolj v bistvu. Očetje Evrope so v središče postavili človeka. Tudi lizbonska pogodba med človekovimi pravicami na prvo mesto postavlja nedotakljivost človekovega dostojanstva. Zapisano je torej prav, vprašanje je le, ali se tega držimo. Da je krščanska demokracija še vedno najmočnejša politična opcija, so pokazale tudi zadnje evropske volitve, čeprav je levica nastopila z močno socialno demagogijo.

Desna sredina je državo demokratizirala, osamosvojila in ubranila v vojni, potem pa se je morala za dolgo posloviti z oblasti. Krščanska demokracija je bila takrat vodilna, danes pa je obrobna politična stranka. Ali imate kdaj občutek, da se je zgodila zgodovinska krivica?
To je paradoksalno in za državo slabo. V Sloveniji smo pred 20 leti imeli veliko bolj evropsko politično sliko kot danes. Takrat je prav demokrščanska politična opcija zagotavljala najboljšo politično legitimacijo, da smo v tujini dosegli priznanje. Bila je najmočnejši porok za evropsko smer Slovenije. V Evropi je bila takrat, tako kot tudi danes, najmočnejša prav ta politična sila. V njej smo najprej dobili zaveznike. Pri levici je to trajalo veliko dlje. Italijanski šef diplomacije Gianni de Michelis, socialist, je priznanju nasprotoval skoraj do zadnjega. Ivan Oman je nekoč dejal, da se je razpadanje Demosa začelo tisti trenutek, ko smo izvedeli, da so na volitvah zmagali krščanski demokrati (SKD), ki jim je za malenkost sledila Slovenska kmečka zveza. To je šlo delu Demosa, zlasti v Slovenski demokratični zvezi (SDZ), zelo na živce. Demos je začela razjedati alergija na presenetljive zmagovalce. In to ne glede na to (ali pa celo prav zato), ker so svoje politične zveze uporabili, da je Slovenija dosegla hitro mednarodno priznanje. Mi namreč nismo imeli težav z razumevanjem evropskih načel in standardov. Še pred osamosvojitvijo so se v Demosu pojavljale ideje, da bi me zamenjali, levi del SDZ je govoril o nevarnosti neoklerikalizma. Takoj po mednarodnem priznanju države (sredi januarja 1992) se je začel v parlamentu val nezaupnic, ki je aprila 1992 tudi uspel. Storjena je bila škoda. Krščanskodemokratska opcija je namreč prinašala evropeizacijo. Storjena je bila najmanj politična napaka. Jože Pučnik je to kasneje obžaloval. Ob razpustu Demosa smo mislili, da gremo na volitve, a se je del Demosa povezal s staro politiko. To je sicer na volitvah plačal, a škoda je bila že storjena. Bivšim komunistom je levi del Demosa omogočil, da so zavladali za 12 let. Ne čudi me, da je najvišje državno odlikovanje že med prvimi dobil prav nasprotnik osamosvojitve De Michelis. Meni pa so jo prisodili bolj zaradi uravnoteženja. Član predsedstva države Oman je namreč rekel, da bi odlikovanje morali dati tudi meni, če ga že dajejo De Michelisu. Danes mi gre ob tem sicer na smeh. Levica se je bala, da bi krščanska demokracija postala simbol osamosvojitve, zato je kolikor mogoče zrelativizirala pomen njene vloge. Zameglila je dejstva do neprepoznavnosti. In to počne še danes. V šoli se danes ne učijo prave resnice. Videti je, kot da se je vse zgodilo leta 1945, leta 1991 pa smo naredili samo majhen korak naprej. Pozablja se, da je samo Demos šel na volitve s programom za osamosvojitev. Danes stara politika mitično govori o narodni enotnosti. Močno smo jo čutili na ljudski ravni, na politični ravni pa še po plebiscitu le v redkih trenutkih. V politiki se rado zgodi, da sadov ne pobere tisti, ki sadi in zaliva. A vendarle sem vesel, da smo tisti čas izkoristili in dali vse od sebe. Čas bo, upam, prinesel več objektivnosti.

A vendar so za polom krščanske demokracije krivci tudi drugod. Kaj pravite kot zgodovinar na to, da je bil med slovenskimi velikani vedno problem vzgojiti naslednika?
Tudi danes je veliko politikov, ki ne znajo razdeljevati dela na sodelavce in hočejo vse narediti sami, potem pa ob njih ni prostora za nove politike.To vprašanje se upravičeno večkrat postavlja. Ko sem vodil krščanske demokrate, pri starosti 40 do 50 let, o nasledniku tudi jaz nisem veliko razmišljal. Tudi v stranko kar nekaj let ni bilo posebnega priliva. Ali pa mogoče nismo imeli pravega prijema za nove ljudi. Res je sicer, da smo bili večinoma v opoziciji, a vendar. Ne pozabimo tudi na izdajo Cirila Pucka. Ni nam bilo lahko, ker smo jih dobivali po glavi z desne in leve. Skratka, morali bi se bolj temeljito lotiti tudi kadrovskega vprašanja. Za dobro nasledstvo mora biti izpolnjenih več pogojev. Mi pri tem, žal, nismo uspeli. Zadnjih deset let sam sicer nisem bil ne v združeni stranki SLS- SKD ne v Novi Sloveniji na položaju, ko bi lahko bolj vplival na kadrovski razvoj. Drugih politikov ne bi ocenjeval. Janez Janša je tudi razmeroma mlad politik, v letih, ko se naslednika običajno ne išče.

Znani slovenski rek, vodilo je, naj sosedu krava crkne. V slovenski zgodovini vidimo ogromno primerov neenotnosti, tako v tujini med Slovenci (spomnimo, da so slovenski liberalci pomagali Srbom pri sprejetju prve centralistične ustave v Jugoslaviji) kot tudi med kristjani v Sloveniji (pomislimo na spore med SLS in SKD oziroma NSi). Ali je sektaštvo med kristjani potemtakem tudi vzrok za sedanjo politično sliko? 

O sektaštvu bi najprej lahko govorili pri SDZ, kjer se je kmalu po volitvah pojavila govorica o neoklerikalizmu. Alergija na krščanske demokrate je razbila SDZ. Pri Pučniku tega nisem čutil. Z Ivanom Omanom sva že po prvih volitvah napovedala združitev SKD in Slovenske kmečke zveze, pri čemer bi se prva razvila v stranko, podobno zgodovinski SLS, SKZ pa bi ostala kmečki sindikat. V kmečki zvezi so se potem odločili drugače. A temu ne bi rekel sektaštvo, ampak vrtičkarstvo. Danes vse tri demokrščanske stranke, SLS, NSi in KDS, skupaj ne zberejo toliko, kolikor je imela SKD v najslabšem času, ko je dosegla slabih deset odstotkov. Ozkost pogledov ne zmore strateškega pogleda na sedanji položaj in na to, kar bi bilo treba narediti v prihodnje.

Nekateri politiki desne sredine tudi Vam očitajo vrtičkarstvo. Bili ste med ustanovitelji NSi, ki je nastala tako rekoč nekaj tednov po združitvi SLS in SKD, na kar se je čakalo celo desetletje. Danes se zdi, da je bila ustanovitev NSi napaka, saj se je obdržala v parlamentu le dva mandata. Ali ne bi bilo bolje, da bi Vi ali Andrej Bajuk počakali na ugoden trenutek in prevzeli združeno stranko?
Leta 2000 smo na ločenih in na združitvenem kongresu sprejeli sklep, da bomo upoštevali ljudsko voljo, kot se je glede volilnih sistemov izkazala na referendumu, ob tem, da je še ustavno sodišče ugotovilo zmago večinskega sistema. Obiti ljudsko voljo z ustavnim zakonom se nam ni zdelo pošteno. Volivcem smo hoteli ponuditi verodostojno alternativo. Vzrok za zgolj dva mandata NSi je drugje.

Pogost očitek je, da ste bili v ozadju ustanovitve KDS. Prav KDS je namreč vsaj vplivala, če ne celo prevagala, da je NSi izpadla iz parlamenta. Kaj menite o KDS?
NSi je izpadla zaradi političnih napak vodstva, ki ni skrbelo za jasen profil stranke. Volivci so jo prepoznavali kot rezervno stranko SDS in raje volili original kot kopijo. Na ustanovitev KDS nisem bil povabljen, sem pa z Ljudmilo Novak in Klemenom Žumrom v pismu pozval Bajuka, naj prepreči odhod njemu nekoč najbližjih ljudi.« 

Kaj bi bilo treba narediti v prihodnje?
Nuja, ki jo, zanimivo, vidi tudi del levice, je obnoviti demokrščansko stranko. Ne zato, ker je to danes najmočnejša politična sila v Evropi, ampak zato, ker jo potrebuje Slovenija. Brez nje velik del slovenskih volivcev nima naravne politične izbire. Mnogi so se spraševali, kako to, da je zmagala SKD. Očitno je bila takrat prav ta stranka najbolj zaželena. Žeja po taki stranki je bila velika in je velika tudi danes. Del njenih volivcev pa je bil tudi razočaran, saj v prvih letih nismo mogli popraviti krivic, ki so se kristjanom zgodile v pol stoletja. Tudi enakih možnosti nismo mogli zagotoviti. Krščanske demokrate potrebujemo, da bomo dokončali tranzicijo in uveljavili temeljne evropske standarde. To je pomembno za nov razvojni zagon države. Če se bodo tri omenjene stranke še naprej tako borile za tiste male odstotke, s katerimi bodo prestopile parlamentarni prag, in če ne bodo imele boljšega nastopa, se položaj ne bo spremenil. Morale bi se povezati in nastopiti s programom, ki bo del rešitve za preživetje naše države. Pred 20 leti smo vedeli, kaj je treba narediti.

Kaj konkretno predlagate? Novi Demos? 

Že lani sem dejal, da ne vidim boljše možnosti, kot je navdih slovenske pomladi. Brez njenega neslavnega zaključka, seveda, ki se je končal s klicem »ustavite desnico«. Izvirna slovenska pomlad je bila demokratična pahljača in je kljub šestim strankam delovala boljše kot katerakoli kasnejša vladna koalicija. Najprej se moramo začeti pogovarjati. V tem trenutku se o tem niti ne pogovarjamo. Poslušamo samo javne pozive: eni k vnovičemu zagonu, drugi k modrim ljudem, v zraku je ideja velike koalicije. Z javnimi debatami pred kamerami ne bomo prišli daleč. Moramo se začeti pogovarjati s skupnim ciljem, ki je dobro Slovenije in postaviti v središče človeka, pred dobičkom. Če se bomo uspeli dogovoriti o temeljnih izhodiščih, bomo našli tudi pot v novo politično organiziranost in nov nastop slovenske pomladi. V zadnjih letih smo videli, kako ne gre. Zdaj moramo poiskati drugo pot in predstaviti alternativo.

Kaj pa koalicija krščanske trojke? Ali boste ustanovili stranko, kar nekateri napovedujejo?
Toliko strank, kot jih imamo, po mojem ni smiselno imeti. Že nekaj časa se ne opredeljujem za metodo, ali je to ustanovitev nove stranke, združitev vseh ali kaj tretjega. Najprej bi se morali začeti pogovarjati o ciljih, potem o poti do njih. V veliko koalicijo SDS in SD ne verjamem. Katere vrednote in načela pa lahko res delimo, potem ko smo doživeli fiasko enobarvne vlade. Načelno nimam težav s širino, če obstaja soglasje o ciljih. Tako je delovala moja vlada, v kateri niso bili samo ljudje iz Demosovih strank. Če bo veliko taktiziranja, ne bo veliko sprememb.

V Sloveniji ste politično dosegli najvišji vrh. Bili ste na položaju, ki ga noben slovenski politik v naslednjem stoletju ne more preseči: predsednik vlade, ki je državo demokratizirala in osamosvojila. Sedaj ste v EP, kjer imate še veliko možnosti, verjetno več kot katerikoli slovenski politik doslej. Malce nerazumljivo je zato, da se ozirate nazaj v slovensko politiko, ali ne?
Glejte, lahko bi se čez mesec dni upokojil (smeh). Zakaj ne bi bil povsem običajen Slovenec, ki komaj čaka na upokojitev (smeh)? No, čutim se zdravega in polnega energije, zato o upokojitvi resno še ne razmišljam. Priznam pa, da čutim to kot osebni moralni problem. Država gre očitno navzdol. Že lani sem rekel, da vidim na obzorju grške otoke. Danes nas pred njimi svari guverner Banke Slovenije. Cena neodločanja je vsak dan višja, politična zadrega pa bo na koncu večja, kot je bila pred 20 leti. Nismo odpravili notranjih razlogov za krizo. S starimi koncepti se jih ne moremo znebiti. Zato govorim o potrebi po krščanski demokraciji, ki zastopa načela trajne rasti, hoče delati vključevalno in odklanja ekstremizem. Včasih mi kdo reče, da tega morem opazovati s toplega sedeža v Bruslju. Mislim, da je moje delo v Evropskem parlamentu za Slovenijo in za celtno EZ koristno, zelo pa me skrbi, kaj bo s prihodnostjo Slovenije. Sam ne potrebujem ne funkcij ne časti, tudi dela imam dovolj. Vsekakor želim prispevati k preobratu, da bi se Slovenija zopet postavila na noge, najprej z okrepitvijo svojega gospodarstva. Najbolj pa bi bil vesel, če bi imeli več veselja drug z drugim in bi postali bolj vzajemno odgovorni za skupno prihodnost. Da smo različni, je lepo in prav, razdeljenost pa nam škoduje. 

Tino Mamić
***************************************************************************
Prihodnost se še ni zgodila – Andrej Bajuk

Z upanjem in odločnostjo se moramo zazreti v narodov spomin – tam so naš pravi obraz, naš ponos in naš navdih za prihodnost

V teh dneh praznujemo dvajsetletnico naše svobodne, suverene in svetovno priznane samostojne države Slovenije. Dobro se zavedamo, da vse to ne bi bilo mogoče brez včasih na videz nepomembnih prispevkov neštetih Slovenk in Slovencev, ki so skozi stoletja, velikokrat v silno neprijaznih okoliščinah, ohranjali in gojili slovensko zavest, naš jezik in našo kulturo nasploh. Vendar pa moramo tudi priznati in brez dvoma izpovedati, da smo imeli pred dvajsetimi leti tako kot v drugih trenutkih naše zgodovine ljudi z dovolj poguma in razsodnosti, ki so pravilno razumeli svoj čas, se pravočasno zavedali trenutka in tudi dosledno in odločno ukrepali. Praznujemo torej, pod znamenjem hvaležnega spomina in v opomin nam vsem, da ohranitev tega neizmerno dragocenega daru naše suverene države, ki smo ga prejeli in o katerem so naši dedje le upali in sanjali, zahteva od nas nič manj poguma, odločnosti, zvestobe in ljubezni, kot so jih oni izkazali skozi stoletja naše skupne zgodovine. Hvaležnost, spomin in opomin!

Ko smo praznovali prvo desetletnico naše osamosvojitve, sem imel izredno priložnost, da sem nagovoril veliko množico na Kongresnem trgu. Misli, ki sem jih takrat izrekel, so bile spodbuda in so danes še kako aktualne. Zato jih hočem ob tej izjemni priložnosti zavestno ponoviti:
V teh dneh se spominjamo tistega izjemnega časa, ko smo Slovenci jasno zaslišali klic zgodovine: »Slovenija, vstan´!«
V tistih velikih dneh so stopili na čelo ljudje, ki so imeli srčnost in odločnost, prisebnost in znanje, da so nas privedli k tisočletnemu cilju. Imeli smo tudi ljudi, ki so žrtvovali za rojstvo Slovenije največ, kar človek lahko žrtvuje: svoje lastno življenje. Obnovimo danes – in ne le danes – našo trajno zavezo: vedno boste živeli v hvaležnem spominu naroda!
A tedaj je prišlo do izraza še nekaj, brez česar bi sanje stoletij nikoli ne postale resničnost: ljubezen do svojega lastnega naroda in ponos, da smo Slovenci. Vedeli smo, kdo smo in kaj hočemo, zato smo znali prisluhniti času, razumeti okoliščine in končno, delovati v svoje resnično skupno dobro; zato smo prepoznali edinstvenost trenutka in edinstveno priložnost; zato smo znali – od spodaj navzgor – ustvariti složnost kakor nikoli prej; zato smo bili zmožni zgraditi najlepšo stavbo v naši zgodovini, hišo narodove svobode – slovensko državo. Temelj, na katerega smo jo postavili, je globok in trden: to je plodovito hrepenenje, povezano s trdim delom neštetih rodov, ki so razvili, ohranili in obogatili našo kulturo in narodno zavest. 

Naš temelj pa je trden tudi zato, ker nam ni bilo lahko – ne v preteklosti in prav gotovo tudi ne v času rojstva naše samostojne države. Slovenstvo je skozi stoletja raslo kakor borovec na negostoljubnih skalnatih tleh, v pokrajini, kjer pogosto pustošijo viharji. A vendar – ne politični in kulturni imperializem številnejših narodov, ne vojne vihre, ne pogoste delitve in razprtije med našimi predniki, in ne krvava revolucija, ki je terjala toliko slovenskih življenj, niso preprečili rasti: drevo slovenstva se je skozi stoletja preizkušenj krepilo in pognalo v najvišji vrh. 

Danes sedimo za isto mizo z drugimi narodi sveta, tudi z najštevilčnejšimi in najmogočnejšimi, in vsakomur lahko mirno pogledamo v oči, saj naša kultura in naša blaginja nista plačani s tujimi žulji in tujo krvjo. Ponosni smo lahko za svoj miroljubni odnos do vseh ostalih narodov. Ne pozabimo tega, ko se sprašujemo, kaj lahko nudimo mednarodni skupnosti, ko išče pot do miroljubnega sožitja. 

Naša mlada država stoji pred novimi, usodnimi izzivi. Čas, v katerem živimo, je čas neizbežnega svetovnega procesa globalizacije, in čas integracijskih tokov. Slovenci po svojih koreninah pripadamo evropski kulturi, ki je mnogo več kakor zgolj oblika političnoupravne povezave. Evropa je svet vrednot, iz katerega se napaja vsakdanje življenje družbe. Zato zgodovina Slovencem danes kliče: utrdite in bogatite Evropo na svojih tleh!

Vsi Slovenci in vsi državljani moramo biti sposobni preživeti in napredovati v teh novih pogojih: to pa pomeni ustvariti visoko razvito družbo in ohraniti svojo samobitnost. Velika naloga slovenske politike in slovenske kulture je izoblikovati notranjo povezanost naše družbe, ki nam bo vsem, ne samo nekaterim, omogočila, da bomo kos zahtevnemu procesu vključevanja v globalizirani, razviti svet in da bomo ostali to, kar želimo biti: Slovenci.

Slovenska družba mora stopiti na višjo raven, utemeljeno na pravičnosti, enakosti v možnostih, osebni odgovornosti in solidarnosti. Pred dvajsetimi leti smo Slovenci doživeli čas milosti, rekli smo veliki »da« življenju in s tem pritrdili vrednotam prihodnje družbe. Ohranimo tudi danes zvestobo tej svoji odločitvi!

Staro reklo pravi: »Globlje ko pogledaš v preteklost, dlje v prihodnost vidiš.« Ko iščemo odgovore na izzive našega časa, se moramo zato z upanjem in odločnostjo zazreti v narodov spomin, saj bomo tam našli svoj pravi obraz, svoj ponos in navdih za prihodnost. Prisluhnimo zgodovini in prepoznali bomo to, kar je resnično dobro za nas!

Pred dvajsetimi leti smo Slovenci doživeli čas milosti! Sedaj – kot tedaj – ponovno slišimo klic iz globine naših korenin: Slovenija, vstan´! 

Slovenija, vstan´! Proč od malodušja in cinizma, ki zastruplja našo vsakdanjost! 

Slovenija, vstan´ Proč od brezpravja, ki jemlje voljo do poštenega dela, v družbo, kjer bosta enakost pred zakonom in pravičnost najvišji merili!

Slovenija, vstan´! Proč od sebičnega individualizma, ki uničuje družbo, ki poraja medsebojni prezir in sovraštvo, v ozračje vzajemne družbe, kjer bo spoštovano in cenjeno vsako pošteno delo!

Slovenija, vstan´! Proč z zaprtostjo, ki duši ustvarjalnost in postavlja na prestol povprečnost!

Slovenija, vstan´! Proč od razdvojenosti, ki nam zapira oči in zavest o skupni prihodnosti, k resnični, iskreni spravi v složnem sožitju vseh narodovih moči. Recimo s Prešernom, vsak pri sebi in vsi skupaj: »Edinost, sreča, sprava, k nam naj nazaj se vrnejo …«

Ko ni verjel nihče razen nas, smo verjeli in čas je potrdil našo vero. Verjemimo tudi danes v svoj skupni jutri; zaupajmo v to, da je obzorje pred nami neskončno; zakličimo si, da se prihodnost še ni zgodila in čaka na nas. Tukaj in zdaj. Ne izpustimo je, saj je naša … Prisluhnimo glasu, ki nam govori iz globin zgodovine, in zgodilo se bo, kar pravi naš Alojz Gradnik:»vse bo mogoče, kar bo neverjetno, in še v omahovanju sebe svest se zdramil rod bo v siju novih zvezd.«

Izkušnje iz naše zgodovine, še posebej tiste iz minulega stoletja, nas učijo, da se lahko država povsem odtuji človeku, se povzpne nadenj, ga napravi v ničvredno blago in izkorišča njegovo energijo kot pogonsko sredstvo za svoje nečloveško in celo protičloveško delovanje. Res pa je tudi, kot pravi veliki evropski mislec sv. Avguštin: mi sami – ljudje – smo časi. Ali so ti časi dobri ali slabi, je torej odvisno v veliki meri od nas samih, od našega delovanja ali nehanja. Ali je država oblika civilizirane človeške skupnosti, v kateri ljudje lahko prosto in ustvarjalno živijo, ali pa je moloh, družbeni organizem, ki uničuje ljudi, je tudi predvsem stvar naše odločitve. Na razmere, v katerih živimo, lahko sami vplivamo veliko bolj, kot smo se navadili misliti ali verjeti. To misel si moramo nenehno ponavljati, da jo v nepreglednem vrvežu političnih in družbenih dogodkov ne bi zgubili izpred oči. Samo tako bo lahko več kot zgolj misel in bo postala spoznanje in prepričanje, ki bo prebudilo naše najboljše sile in nas v resnici – ne zgolj na videz – privedla k ciljem, ki si jih kot družba zastavljamo. 
Prav zato in v zavesti, da se prihodnost še ni zgodila, prisluhnimo ponovnemu »Slovenija, vstan´!« – v prepričanju, da bo obrodilo tako zaželene kot nujne sadove. 

Andrej Bajuk