PRAVICA OTROKA ALI PRAVICA DO OTROKA?

Nova Slovenija v zakonodajnem postopku nasprotuje koalicijski noveli zakona o zdravljenju neplodnosti in postopkih oploditve z biomedicinsko pomočjo. Novela namreč vzbuja številne pomisleke in nasprotovanja z etičnega, pravnega in družbenega vidika. Ne gre za tehnično odpravo neustavnosti, ampak za korenit poseg v razumevanje starševstva, družine, medicine in otrokovih pravic.

»Ustavno sodišče je v svoji odločbi žal prezrlo otrokovo največjo korist. Namesto tega se je osredotočilo na pravico odrasle ženske do otroka, s čimer je otrok postal sredstvo za odpravo diskriminacije, ne pa središče etične in pravne presoje. Ruši se ravnovesje med pravicami odraslih in interesi otroka ter med zdravstveno stroko in družbenimi pritiski,« je v parlamentarni razpravi o zakonski noveli poudarila poslanka Iva Dimic in opozorila: »Normalizira se praksa naročanja otrok, kjer želja posameznika postane osrednje merilo, otrok pa sredstvo za dosego te želje. Takšna ustavna odločba dejansko priznava pravico do otroka, kar pomeni, da človeka reducira na objekt, kar pa je v nasprotju s človekovim dostojanstvom.«

Stališče NSi je obrazložila še z naslednjimi besedami: »Zakon močno posega v ustaljen koncept družine in starševstva, ki temelji na obstoju očeta in matere kot dveh dopolnjujočih se vlog v vzgoji. Zakon tudi ni odgovor na zdravstveni problem, temveč na družbeni in ideološki konstrukt, ki odpira vrata ustvarjanju otrok brez enega od staršev, očeta, kot vnaprej načrtovane okoliščine. Gre za zavestno odločitev, da se določenim skupinam omogoči pravica do otroka, pri čemer se zanemarja otrokova korist. Identiteta, potreba po očetovski figuri in temelji biološkega starševstva. Otroka se obravnava kot predmet želje odraslega, ne pa kot samostojen subjekt s pravicami, kar je s pravnega, etičnega in družbenega vidika nesprejemljivo.«

Nasprotovanje je poslanka utemeljila še z zgodovinskim kontekstom. Spomnila je na referendum leta 2001, ko je skoraj tri četrtine volivcev takšno ureditev zavrnilo. Temu je nasprotovala tudi stroka, od ginekologov do komisije za medicinsko etiko, ki je že tedaj opozorila, da gre za medicinsko neupravičene postopke ter kršitev otrokove pravice do očeta in do lastne identitete, je povedala Dimic in nadaljevala: »Temeljno poslanstvo medicine ni v tem, da izpolnjuje želje, ampak da zdravi bolezen.« Kot je še pojasnila, gre za nerazumno razširitev pomena neplodnosti iz biološke v socialno ali življenjsko izbiro, kar predstavlja zlorabo zdravstvenega sistema in načel medicinske etike. Poleg tega to pomeni tudi neenako obravnavo. Heteroseksualni pari morajo izkazovati medicinske razloge za oploditev z biomedicinsko pomočjo, samske ženske pa ne, kar ustvarja pravno in zdravstveno ravnovesje.

Opozorila je na finančni vidik, saj so postopki oploditve z biomedicinsko pomočjo dragi in zahtevajo uporabo javnih sredstev, ki izhajajo iz solidarnostnega zdravstvenega sistema. »Če ta sredstva porabljamo za izpolnjevanje osebnih želja namesto za zdravljenje potrjenih medicinskih težav, spodkopavamo temeljni princip pravične in učinkovite rabe javnih zdravstvenih sredstev,« je opozorila Dimic.

Se strinjate z našimi prizadevanji? Pridružite se nam TUKAJ.