Poteptana pravna država; predsednik države pa nič

Vladna koalicija sama ruši pravno državo s tem, ko podpira dejanja Sove in Arhiva Republike Slovenije, ki protizakonito ovirata dostop do dokumentov in gradiva nekdanje SDV. Gre namreč za gradivo, ki je po veljavni zakonodaji javno dostopno. Zadnja dejanja pa kažejo, da se leva vlada, njeni politični botri, vključno z najvišjimi predstavniki slovenske države, bojijo lastne zgodovine, ki so jo pisali pred letom 1990. Slovenija se s takšnimi dejanji vrača v nedemokratične čase in čase totalitarizma.

Ob tem se postavlja vprašanje, zakaj, za razliko od premierja, ki sicer veliko preveč govori, predsednik države ob tej pomembni temi še vedno globoko molči. Nezaslišano je namreč, da  predsednik Republike Slovenije dr. Danilo Türk, ki bi moral biti moralna avtoriteta, ob tako občutljivem kršenju zakonodaje ne pove svojega mnenja. Tudi sam je pravnik in najvišji predstavnik Slovenije, zato državljani od njega upravičeno pričakujemo, da bo obsodil vsako protipravno ravnanje ter skrivanje vsega tistega, zaradi česar je pred več kot dvajsetimi leti prihajalo do terorističnih dejanj in sistematičnega kršenja človekovih pravic.
 
V Novi Sloveniji nasprotujemo spremembi zakonodaje, ki bi arhivsko gradivo SDV ponovno opredelila kot tajno in nedostopno. Gre namreč za gradivo teroristične organizacije – kot takšno jo je opredelilo slovensko sodišče – ki je delovala v času neke druge države, zato z Republiko Slovenijo nima nobenih povezav in ne bi smeli ščititi dejanj nekdanje totalitarne države. To je evropska in civilizacijska norma, ki se je, za razliko od drugih evropskih držav, očitno samo v Sloveniji ne zavedamo dovolj. Zato kot državljani demokratične Slovenije  zahtevamo, da se ne zapira arhivov pred javnostjo, temveč se objavi imena tistih slovenskih politikov in veljakov, ki so pred letom 1990 sodelovali s SDV. V nasprotnem primeru namreč kot družba ščitimo vse teroristične zločine, ki so se zgodili pod okriljem SDV in UDBE, kakor tudi njihove izvajalce, kar je za demokratično državo nezaslišano. Branimo pa tudi teroristične aktivnosti SDV in UDBE, ki sta jih ti izvajali onkraj slovenskih meja, med drugim tudi v Velikovcu.
 
Vse bolj pa se nam ob poteku dogodkov, naporih in prizadevanjih vladne koalicije na eni strani in molku najvišjih predstavnikov države na drugi strani, potrjuje sum, da se skrivajo za zapiranjem arhivov posamezniki na visokih položajih. Ali morda na tak način želijo preprečiti, da se raziščejo zločini teroristične organizacije SDV in odgovornost (takratnih) vodilnih politikov, med drugim tudi okoliščine in odgovornost posameznikov za atentat v Velikovcu.

V Novi Sloveniji ugotavljamo, da je bila leta 1991 storjena napaka, ko Slovenija po zgledu ostalih nekdanjih komunističnih držav ni naredila lustracije za vse politične, sodniške in tožilske funkcije. Tako je danes Slovenija pogosto žrtev totalitarne preteklosti nekaterih slovenskih politikov in njihovih teženj po prikrivanju preteklosti in spreminjanju zgodovinskih dejstev.