POSLANICA JOŽEFA HORVATA OB PRAZNIKU: DANES V PREKMURJU SLAVIMO LJUBEZEN

DELITE TA
PRISPEVEK
17.08.2021, NSi

”Veseli se, dobro slovensko lüdstvo, vöra tvoje slobode je odbila, vernost tvoja je plačo dobila!” Te besede radosti je 17. avgusta 1919 v svojih Novinah zapisal Jožef Klekl st., katoliški duhovnik, pisatelj, politik, založnik in urednik – tudi dolgoletni urednik Novin, ki so izhajale med leti 1913 in 1941.

To je bilo na dan, ko se je Beltincih več kot 20.000 glava množica navdušeno veselila sklepnega dejanja združitve prekmurskih Slovencev z matičnim narodom.

Zgodovinska izdaja Novin vsebuje zapis, ki najbolje opisuje vznesenost in radost prekmurskih Slovencev ob dogodku, ki predstavlja izjemnost v bogati in razvejani zgodovini slovenstva. Ta zapis po več kot sto letih ohranja svojo moč tudi za naš čas:

“Dragi rojaki!

Deca ste lüblene slovenske matere, slavne Slovenije, štera prebridke skuzé morete točiti. Poslüšajte jo, potrta srca, poslüšajte jo vsi mladi i stari, katoličanci i evangeličanci, bogati i soromaki, vsi ste njéni, nad vse vas razprestera svoje materne peroti, zato ka ste vsi njena deca, zato ka ste vsi Slovenci. To ste! … To veselo vest, glas preradosten tvojega rešenja ti naznanja tvoja slovenska mati, mati Slovenija. Prekjezeroletno robstvo konec jemle. Veseli se, dobro slovensko lüdstvo, vüra tvoje slobode je odbila, vernost tvoja je plačo dobila!”

Izražam iskreno hvaležnost do vseh, ki so pred davnimi leti s svojim delom ljudi spodbujali k poglabljanju vere, ljubezni do maternega jezika, Slovence pa k združitvi z matičnim narodom. Iskreno smo hvaležni vsem našim prednikom, ki so se odzvali klicu časa in oviram navkljub vztrajali na poti, ki jo izrisuje zgodovinski trenutek. Zaradi ljudi, ki so v zgodovini naroda razumeli zgodovinski kontekst časa, smo že 30 let gospodar na svoji zemlji.

Dogodki izpred 102 letoma so za slovenski narod dogodki vredni spomina na oltarju slovenskega državnega praznika. V tistih vèlikih dneh leta 1919, ko so utihnile puške prve svetovne morije, ki je vzela življenja najmanj 1300 vojakom iz Prekmurja, so v takratni Slovenski krajini na čelo stopili ljudje, ki so si upali, ki so imeli srčnost in odločnost, prisebnost in znanje, da so potem na mirovni konferenci v Parizu leta 1919 dosegli združitev prekmurskih Slovencev z matičnim narodom.

A tedaj, pred dobrim stoletjem, se je izrazilo še nekaj, brez česar bi sanje stoletij nikoli ne postale resničnost: to je ljubezen do lastnega naroda in ponos biti Slovenec. Prekmurski Slovenci so vedeli, kdo so in kaj hočejo. Zato so poslušali znamenja časa in so zaznali edinstveni trenutek ter edinstveno priložnost, da skozi večstoletno hrepenenje neštetih slovenskih rodov dokončno pridejo pod zavetje matere Slovenije.

Slovenci zaradi izgube Koroške in Primorske po prvi svetovni vojni nismo nikoli resnično dojeli izjemnega pomena pridobitve Prekmurja, katerega prebivalci, Slovenci, so bili praktično 900 let v okviru ogrske države njena nepomembna manjšina na robu, znana kot Vendi, nikoli priznana kot Slovenci, ki pa je iz lastne notranje sile ostala zvesta slovenstvu.

Dragi rojaki, to je bil resnično eden od čudežev v zgodovini slovenskega naroda.

Ob našem državnem prazniku žal ponovno ugotavljam, da se Slovenci pogosto premalo zavedamo pomena svoje lastne zgodovine. Zdi se mi, da se tudi sedanjim generacijam Slovenija dogaja kot ”Cankarjeva mati”, ki nas vztrajno čaka pred šolskimi ali tovarniškimi vrati v zeleno rožastem kmečkem krilu, v visokih blatnih škornjih, s pisano ruto na glavi in z veliko culo.

Z domačo prekmursko besedo izraženo mislijo “na veke živé, šteri za domovino merjé” želimo dostojno počastiti spomin na vse, ki so v skupnih naporih zaslužni za srečen razplet dogodkov na pariški mirovni konferenci pred 102 letoma tudi zato, da lahko danes, leta 2021 v Prekmurju govorimo slovensko in prekmursko.

Naša naloga je, da mi danes razumemo znamenja današnjega časa in nadaljujemo poslanstvo velikih mož in žena, ki jim je bila skupna ljubezen do lastnega slovenskega naroda in ljubezen do maternega jezika. Danes Prekmurci morda ne potrebujemo vojaških veščin Jožefa Godine, Maistrovega borca, potrebujemo pa njegovo hrabrost in korajžo, da bi si preprosto upali. Potrebujemo gotovo vizionarje kot so bili Jožef Kočiš, brata Štefan in Mihael Kühar, dr. Franc Ivanocy – prekmurski Slomšek, Jožef Klekl st., Ivan Baša, Jožef Klekl ml. in Maistrov borec Ivan Jerič, ki simbolizira prizadevanje takratne katoliške inteligence za združitev Slovencev na obeh bregovih Mure. Potrebujemo tudi učitelje in znanstvenike ter diplomate tipa dr. Matije Slaviča, rektorja ljubljanske univerze v dveh obdobjih. Mi moramo biti njihovi glasniki in nasledniki, moramo si upati, če želimo, da bodo tudi v tretjem tisočletju v deželi ob Muri živeli Slovenci.

Danes na dan državnega praznika združitve prekmurskih Slovencev z matičnim narodom v Prekmurju slavimo ljubezen. Ljubezen, ki ji je ime Prekmurje. Naj bo to najprej ljubezen med nami, Prekmurci. Naj bo to ljubezen vse Slovenije do Prekmurja in Prekmurja do Slovenije. Predvsem pa naj bo to ljubezen do življenja, optimizma. Tudi v najtežjih časih sta optimizem in upanje prevevala tukajšnje ljudi, zakaj nas ne bi tudi danes in v prihodnosti, ko obstaja verjetnost, da bo jutri resnično boljši od današnjega dne.

Prekmurci pa potrebujemo še veliko več kot državni praznik. Prekmurju ni bilo nikoli nič ”šenkano”. Vse smo si morali priboriti z vztrajnostjo, trdim delom in argumentiranjem naših zahtev tako v Ljubljani kot v Bruslju. Potrebujemo predvsem delovna mesta, da naši mladi, šolani ljudje ne bodo prisiljeni zapustiti našega Prekmurja. Po avtocestni povezavi, ki smo jo realizirali pred natanko 13. leti, moramo v Pomurje pripeljati poštene in odgovorne investitorje, olajšati poslovanje obstoječim gospodarskim subjektom. Res je, da se lahko po avtocesti vozimo v službo v oddaljena mesta, vendar nam mora biti prvi cilj poseljenost prekmurskega podeželja, ki daje v primerjavi z mestno stresno utesnjenostjo pravo razkošje kakovosti življenja. Naša prizadevanja so usmerjena v izboljšanje prometnih povezav, v izboljšanje pogojev vzgoje in izobraževanja, v izboljšanje poslovnega okolja, ki bo nagrajevalo podjetne, inovativne in prizadevne, v izboljšanje zdravstvenega sistema, v ohranjanje zelenega in čistega Prekmurja, v izboljšanje skrbi za starejše, … Nimamo rudnikov zlata, v nedrju Zemlje pa imamo toploto – geotermalno energijo, ki jo moramo znati uporabljati na Zemlji prijazen način in v korist nas vseh.

Drage Prekmurke in Prekmurci, dragi državljanke in državljani!

Iz srca vam čestitam ob slovenskem državnem prazniku, dnevu združitve prekmurskih Slovencev z matičnim narodom.

Ko se boste sprehajali ob reki Muri, poslušali njeno šumenje, se morda spomnite Kleklovih verzov iz pesmi Ka je Müra šepetala:

Nej me Večni zato stvoru, ka bi val moj brate ločo.
Jaz vezalje sem za nje, ki kre strani mi žive.

Kleklovi verzi so aktualni tudi v našem času. Bodimo vezalje (vez) ne samo na današnji praznični dan, bodimo vezalje vsak trenutek in na vsakem koraku. Danes so razmere in izzivi sicer drugačni, bistvo pa ostaja enako. Samo združeni in povezani v enotnem hotenju in prizadevanju za blagor domovine smo močni kot posamezniki in kot narod.

Na praznik, ko je Slovenija, ki jo imamo v srcu, dobila svoje Prekmurje, ki ga imamo v srcu, je dovolj razlogov, da ob izobešeni slovenski zastavi in kozarcu najboljšega letnika radostno vzkliknemo: ”Radi se imejmo!”

Jožef Horvat
vodja Poslanske skupine Nova Slovenija – krščanski demokrati in pobudnik državnega praznika