V svojem nastopu je Lojze Peterle dejal, da smo Slovenci in Hrvati več kot tisoč let živeli v miru kot sosedi, zadnji dve stoletji pa smo si delili tudi bolj ali manj enako usodo v Habsburški monarhiji in dveh Jugoslavijah. Nadalje je nanizal dogodke ob osamosvojitvi, ko sta se državi zavezali, da bosta glede meje spoštovali stanje na dan osamosvojitve, ko je Slovenija kontrolirala ves Piranski zaliv in imela zagotovljen teritorialni dostop na odprto morje. Od takrat naprej državi nista zmogli določiti meje. Še najbližje rešitvi smo bili s sporazumom Drnovšek-Račan, ki je pomenil možno rešitev mejnega vprašanja za državi. Lojze Peterle je orisal tudi okoliščine ustnega dogovora Janša-Sanader na Bledu, glede katerega pa se državi nista mogli sporazumeti o pravnem okviru sojenja na mednarodnem sodišču, saj Slovenija želi vključiti tudi načelo pravičnosti, ki ga Hrvaška zavrača.
Lojze Peterle je poudaril, da je Slovenija vedno podpirala vstop Hrvaške v EU in je bila sedaj prvič prisiljena reči "ne", ko je bila primorana braniti svoje nacionalne interese, saj je del hrvaške dokumentacije prejudiciral mejo med državama.
V nadaljevanju je Lojze Peterle pozdravil pobudo komisarja Rehna, ki jo je načelno sprejela tudi slovenska vlada. Še vedno pa pričakujemo odgovor Hrvaške. Prav tako je pozdravil srečanja med zunanjima ministroma in predsednikoma vlad, ki so prvi znak boljšega ozračja in potrebe po medsebojnih pogovorih.
Lojze Peterle je za rešitev problemov predlagal sledeča načela: