Oslo
Na teroristični pomor v Oslu se je
pretresena Evropa (in Slovenija) najprej odzvala z enodušno obsodbo, ob
postopnem prihajanju natančnejših podatkov o dogodku in storilcu pa se vrstijo
najrazličnejši poskusi pojasnjevanja vzrokov tragedije ter vpraševanje o
odgovornosti, o skrbi za jutrišnjo varnost. V Sloveniji se poleg splošne prizadetosti čuti tudi
kanček zadrege in ostrega distanciranja od psihopatskega storilca in njegovih
izjav, ker je našo državo v svojem spletnem manifestu posebej pohvalil kot najmanj
“okuženo” z multikulturnostjo. Od
nekaterih komentatorjev v množičnih občilih smo bili deležni celo nekakšnega
opravičevanja, ker je Slovenija zaradi spleta zgodovinskih procesov danes
kulturno (narodno) razmeroma homogena in glede na statistično povprečje
številnih evropskih držav premalo multikulturna, saj delež njenega
neslovenskega prebivalstva dosega “samo” okoli petnajst odstotkov.
Nikomur ni prijetno, če je pohvaljen od
zločinca, vendar za slovensko opravičevanje v tem primeru res ne vidimo razloga.
Če se kljub načelnim pomislekom o (ne)smotrnosti resnega obravnavanja
psihopatove pohvale ali graje, o njegovi pomanjkljivi informiranosti
(odvisnosti predvsem od spletno dostopnih podatkov) in njegovem makiavelizmu v
obrambi krščanstva pred islamom vendarle lotevamo te tematike, se najprej
vprašajmo, ali je današnja Slovenija res
premalo multikulturna. Menimo, da je za
multikulturnost odločilna odprtost prebivalstva za spremljanje
informacijskih tokov iz drugih kulturnih okolij in sprejemanje njihovih
vplivov. (Politiki v Oslu te dni poudarjajo, da hoče Norveška kljub
terorističnemu napadu ostati odprta družba.) Zelo visok odstotni delež
priseljencev v družbi ne zagotavlja multikulturnosti, gotovo pa zmanjšuje
verjetnost njihove integracije in povečuje nevarnost nastajanja priseljenskih
getov. V Sloveniji smo deležni močnih in raznovrstnih vplivov iz tujih okolij:
turizem, gostovanja tujih umetnikov, učenje in raba tujih jezikov, s tujim
tiskom založeni kioski, sporedi v kinu in na televiziji, javne prireditve
priseljenskih kulturnih društev, celo “narodne” gostilne (španska, kitajska,
japonska, srbska, bosanska, italijanska, francoska, turška, indijska,
gruzijska, mehiška, kubanska, argentinska …) idr. Vse to nas poleg petnajstih
odstotkov neslovenskega prebivalstva med nami učinkovito drami, da se ne
zapredemo v samozadostni reprodukciji omejenega nabora podedovanih in
preseženih kulturnih vzorcev. (Nasprotno, zdi se, da nekatere izmed podedovanih
vzorcev in vrednot celo prehitro opuščamo, npr. delavnost, zvestoba, gostoljubnost,
večglasno petje …)
Drugi del tematike meri na razvojno
usmeritev evropskih držav, ki je izzvala razmišljanje in dejanje norveškega
terorista. Če spet preskočimo domnevo o
izoliranem (posameznikovem) patološkem incidentu, naj najprej spomnimo
na nedavno izjavo nemške kanclerke Angele Merkel: Multikulti ist kaput! In če
temu dodamo nekatere najnovejše izjave britanskega premiera Camerona ter se
spomnimo lanskega množičnega nasilja po francoskih mestih in predlanskih
konfliktov na Nizozemskem, je jasno, da je dosedanje pojmovanje in izvajanje
politike multikulturnosti zašlo v slepo ulico. Začelo se je s tem, da so zlasti
nekatere zahodnoevropske države za potrebe svoje hitre gospodarske rasti že v
šestdesetih letih na široko odprle vrata za tuje, večinoma slabo izobražene
delavce iz revnih držav, ti pa so čez nekaj let potegnili za seboj svoje
družine in kmalu je postalo jasno: “Povabili smo delovno silo, prišli pa so
ljudje.” Kljub temu spoznanju vlade niso ustrezno poskrbele za nadzor
množičnega priseljevanja in za integracijo priseljencev v širšo družbo (učenje
jezika, prilagajanje oblačilnim, prehranskim in higienskim navadam, širjenje
glasbenega okusa, udeležba v javnem življenju idr.), temveč so kljub
predvidljivim posledicam dopuščale divjo rast napol getoiziranih koncentracij s
slabo urejenimi javnimi službami (izobraževanje, sociala, javna higiena). Namesto
izboljšanja prakse so skušali izboljšati teorijo: redefinirali (razširili) so
pojem “narodna manjšina” in vpeljali pojem “multikulturna družba”. Še več: nenačrtovano
dejstvo, ki je nastalo kot čedalje
neprijetnejša posledica (“kolateralna škoda”) neuravnoteženega gopodarskega
razvoja sveta (globalizacije), so začeli razglašati za posnemanja vreden model
moderne družbe, beseda multikulturnost se
je uveljavila kot modno kulturnopolitično geslo.
Pri tem pa sta postajali čedalje očitnejši
dve težavi: v novi multikulturni družbi je razmeroma malo multikulturnih posameznikov, temveč je
družba sestavljena in več monokulturnih skupnosti, ki se medsebojno ne
oplajajo, temveč živijo (v ugodnih razmerah) izolirano druga mimo druge ali
celo (v kriznih razmerah) druga proti drugi; druga težava je v dolgotrajnem
ignoriranju že zgodaj ugotovljene zakonitosti, da se pri naglem naraščanju
deleža novih, neasimiliranih ali slabo integriranih priseljencev čez določen
odstotek (navadno se govori o desetih odstotkih) začnejo med domačim
prebivalstvom redno množiti pojavi ksenofobije in nestrpnosti, v posameznih
primerih pa tudi izbruhi množičnih nemirov ali solističnih akcij patološko
prizadetih posameznikov.
Ko se v zahodnih državah po tragediji na Norveškem
intenzivno ukvarjajo z vprašanjem odgovornosti za nastali položaj in z iskanjem
zasilnih izhodov iz slepe ulice (spodbujanje integracije, podpora repatriaciji,
likvidiranje getov, selitev proizvodnje v revne države idr.), bi bilo v
Sloveniji nesmiselno nadaljevati ali celo stopnjevati spodbujanje k večji multikulturnosti v obliki še večjega
deleža priseljencev ali v obliki razglašanja novih (neavtohtonih) narodnih manjšin.
(Pri dvomilijonski narodni skupnosti s težavno zgodovino je prag
občutljivosti za resnično ali namišljeno
ogroženost še nižji kakor pri dvajsetmilijonskih.) Na drugi strani pa se mora v
Sloveniji končati prelaganje odgovornosti (med občinami in državo) za urejanje
divjih romskih naselij in sramotna pasivnost vlade spričo večmesečnega čakanja
na izplačilo zaostalih plač bosanskim delavcem propadajočih gradbenih podjetij