NSi ob dnevu spomina na žrtveh avtoritarnih in totalitarnih režimov

Danes, 23.
avgusta, se Evropa spominja žrtev totalitarnih in avtoritarnih režimov.
Evropski parlament je ta dan razglasil za dan spomina na žrtve totalitarnih
režimov z resolucijo, ki jo je sprejel 2. aprila 2009. V Novi Sloveniji smo
prepričani, da mora tudi Slovenija obsoditi zločine vseh treh totalitarnih
režimov in ta dan primerno obeležiti. Le tako bomo naredili korak naprej k razumevanju
zgodovine in narodni spravi. Vse žrtve in njihovi še živeči svojci pa zaslužijo
tudi ureditev grobišč in pokop posmrtnih ostankov.

Kako krut je
bil komunistični režim v Sloveniji, dokazuje tudi politična emigracija po drugi
svetovni vojni. Iz domovine je več tisoč zavednih Slovencev odšlo zato, da bi
rešili svoja življenja, po katerih jim je stregel nov politični režim –
komunizem. Zaradi te politične emigracije ima Slovenija po svetu mnogo pravih
domoljubov, ki kljub grenkim spominov še vedno ljubijo slovenske korenine in se
vedno znova vračajo domov, čeprav so svoj drugi dom našli v oddaljenih deželah.

Tudi po
osamosvojitvi slovenska politika ni zmogla dovolj poguma, da bi odločno
obsodila komunizem. Še več, še naprej se izkrivlja resnica in žal tudi
poveličuje spomin na komunizem z različnimi prireditvami. Naj spomnimo, da
borčevska organizacija s pomočjo nekaterih primorskih občin te dni na Okroglici
pri Novi Gorici postavlja obeležje s Titovo podobo in zvezdo. Tako želijo malikovalci nekdanjega režima in
diktatorja Tita obeležiti  komunistično
zborovanje pred šestdesetimi leti, na katerem je Tito večkrat ponovil: »Trst je
naš.« Kmalu zatem je Trst postal dokončno italijanski, tudi s pristankom slovenskih
političnih voditeljev in v zameno za druge ugodnosti. Ali se postavlja spomenik
lažem? Slovenija je
tako edina država EU, ki do sedaj ni bila sposobna obsoditi komunističnih
zločinov in se soočiti s tragedijo, ki jo je prizadel slovenskemu narodu in
katerih posledice občutimo še danes. 

16. avgusta
je bila druga obletnica smrti dr. Andreja Bajuka, ki je bil s svojo družino primer
povojnega komunističnega ravnanja. Še kot otrok je s starši zbežal v tujino,
ker je družini, zaradi nasprotovanja komunizmu, doma grozila smrt. Zaradi
velike ljubezni do domovine se je vrnil takrat, ko je ta domovina potrebovala
njegovo znanje in izkušnje. Šele po smrti dr. Andreja Bajuka mu je Slovenija
priznala zasluge za slovenski narod. Po svetu živi še mnogo Slovencev, ki so
bili neprostovoljno pregnani v tujino in še vedno močno čutijo in živijo z
domovino. Mnogi od njih pa so prav v času osamosvajanja Slovenije odigrali
pomembno vlogo. Bodo ti domoljubi kdaj doživeli vsaj dolžno spoštovanje in
zahvalo domovine ali pa za to morda prejeli primerno državno odlikovanje? 

Do sprave ne
moremo priti z molkom in sprenevedanjem, pač pa z resnico, z obžalovanjem
 in s spoštovanjem žrtev in njihovih svojcev.