Nezaupnica vladi, razpust državnega zbora, predčasne volitve

Teden dni po izglasovnai nezaupnici vladi je predsednik države v sredo napovedal, da bo 21. oktobra razpustil Državni zbor in določil datum prvih predčasnih volitev, ki bodo 4. decembra.
Vse navedene odločitve izhajajo iz nezaupnice članov Državnega zbora vladi Boruta Pahorja. Od prvotne vladne koalicije so za zaupnico glasovali le poslanci SD in LDS. Razpad koalicije je bil tako očiten, da državnemu predsedniku ni preostalo drugega kot da v najkrajšem možnem času razpusti Državni zbor in razpiše predčasne volitve. Navedene predsednikove odločitve pa z vrha slovenske politike nedvomno potrjujejo miselni razkroj in politični razpad slovenske tranzicijske levice. Ti dve dejstvi sta tako očitni, da ju niti najmanj ni zasenčila neverjetno hitra predsednikova odločitev.

Glasovanje o zaupnici vladi Boruta Pahorja je namreč pokazalo, da je bila trazicijska levica od samih začetkov svojega madata v sebi nespravljivo sprta zaradi treh nezdružljivih političnih usmeritev, od katerih sta se dve razvili v času samostojne Slovenije.
Največja in najmanjša vladna stranka, SD in LDS, sta v vladi Boruta Pahorja vodili vsa državotvorna ministrstva: zunanje, notranje, pravosodje, finančno, šolstvo, obrambno in za odnose z EU. Toda to še ne bi bilo sporno, če jih ne bi vodili z leninistično miselnostjo, da je namreč vodenje države vedno v službi oblastnikov, ki preko državnih ustanov, kot so prav ključna ministrstva, obvladujejo ljudstvo in celotno narodno proizvodnjo tako, da ohranjajo svojo oblast in uživajo sadove oblastnega odločanja. Njihov prvi in v bistveni cilj v življenju je priti na oblast in jo za vsako ceno ohraniti, četudi je treba zaradi včlanjenosti Republike Slovenije v EU, NATO in druge mednarodne ustanove, demokracijo »igrati«, kar so očitno tudi počeli.
Vladna stranka Zares je v tehnologijo oblasti na Slovenskem vnesla skrajno liberalno delovanje, katerega cilj je izključno največji možen zaslužek in osebna, pa tudi na stranko vezana najbolj donosna lastnina v državi. V Sloveniji to očitno kažejo: skrajno liberalna zakonodaja na področju lastninenja nekoč nacionaliziranega imetja, gospodarstvo in finance, zlasti pa kontrola energije, ki je v razvitih gospodarstvih vedno strateškega pomena. K temu je treba dodati vrtoglavo zadolževanje bank v katerih je država večinski lastnik in nerealna poroštva za najeta posojila. Vse to pa v predpostavki, da bo država plačala nastale dolgove. Tako zamišljen in uzakonjen »sistem Slovenija« je v času delovanja Pahorjeve vlade pokazal vso svojo miselno plitkost, politično kratkovidnost in proizvodno neučinkovitost. Hkrati pa je na dan prišla vsa notranja sprevrženost »sistema Slovenija« v obliki vedno večjih družbenih razlik, realne revščine, ko vedno več ljudi trpi pomanjkanje, zelo visok odstotek ljudi pa je prešel v novo kategorijo sodobni revežev. To so tisti, ki imajo hiše, avtomobile in drugo imetje na hipotekah. Ti novi reveži so lastniki le na papirju, banke upnice pa brez izgledov, da bodo posojila kdaj dejansko vnovčile.

Politična linija četrte vladne stranke upkojencev, to je Desus-a, je med potjo vladne koalicije doživela kar tragikomično usodo. Vsi se še spomnimo, kako je njen predsednik v času predvolilne kampanje leta 2008 upokojencem z najnižjo pokojnino in tistim pred skorajšnjo upokojitivijo, s kar zamaknjenim obrazom, s spretnimi propagandističnimi puhlicami, najverjetneje pa že s figo v žepu, obljubljal najnižjo pokojnino čarobnih tisoč evrov. No, tu je treba biti pravičen. Takrat predsednik stranke upokojencev ni grozil tistim, ki so že imeli tisoč in več evrov pokojnine, ki so si jo zaslužili s strokovnim in trdim delom, pa tudi ne tistim, ki so že imeli po partijski liniji podarjene pokojnine, da jih bo zamrznil ali se jih kakorkoli dotaknil. Moramo tudi povedati, da je predsednik stranke upokojencev za nagrado, ker je pridobil veliko volilnih glasov med najbolj revnimi upokojenci, ki so v njem videli svojega mitičnega zaveznika, dejansko dobil ministrsko mesto. Toda ta obojestranska idila je trajala le nekaj časa. Ko so najbolj revni upokojenci zaman čakali na čarobnih tisoč evrov, je minister kar čez noč zgubil svoj ministrski položaj. Hkrati pa je njegov strankarski kolega ustanovil novo stranko in zagotovil nedotakljivost pokojnin srečnih upokojencev, ki so zaradi oklicanih zgodovinskih zaslug že imeli in še imajo pokojnine nad tisoč evrov. Vladni politiki so po neznani logiki le spoznali, da je kaznovanje razočaranih upokojencev, ki še drvijo v vedno večjo revščino in brca ministru, ki je levici storil veliko uslugo na poti na oblast, le preveč za dober okus javnosti. Zato so si omislili, da kaznovanega ministra za izmišljena nečedna ministrska početja v prejšnji vladi, ki je za nekaj let prekinila lahkoten in brhki pohod tranzicijske levice, z veliko propagandnega hrupa velikodušno pomilostijo. Na desetine tisočev revnih upokojencev pa naj se kako drugače potolaži, oziroma se kar pokori za na laži prebujene upe.

Izglasovana nezaupnica vladi torej kristalno jasno pove, da je leninistična tehnika vladanja tudi na Slovenskem doživela svoj politični polom. Nadalje, da je sedanja slovenska inačica liberalizma presegla klujčne negativne vidike do sedaj znanih liberalnih sistemov. In, kar je najhujše ali najlepše, kakor pač za koga, pa je, da je slovenska levica doživela polom tudi tam, kjer je bila pregovorno nepremagljiva, namreč na propagandni ravni. Tako velikih porazov in nespravljivih protislovij niti državni predsednik ni mogel prikriti. Po vsem tem je presodil, da za trenutek in vsaj delno prikrije miselno bedo in politično polomijo slovenske levice s tem, da razpusti Državni zbor ter določi datum predčasnih volitev.

Navedena dejstva pa so dejansko spremenila slovensko politično panoramo in vlogo vseh političnih dejavnikov v Sloveniji, začenši od političnih strank do posameznikov. Od srede je uradno dejstvo, da stranke slovenske levice niso demokratične, ker so svoje politično delovanje zasnovale in omejile: nekatere le na kontrolo države, ki je zanje le sredstvo popolne oblasti nad ljudstvom. Za liberalno usmerjene stranke in posameznike je bistvo politike brezobzirno ustvarjanje dobička tudi s pomočjo v ta namen zamišljenih in v parlamentu sprejtih zakonov. In potem je tukaj politično delovanje zgolj kot propaganda, ki je v svoji zasnovi pristranska in ji ni mar za skupno dobro slovenskega ljudstva.

Tiste slovenske politične stranke in posamezniki, ki so drugače zastavili politične cilje in delovanje so sedaj pred veliko odločitvijo, ali naj svoje najboljše sile, napore in delovanje zastavijo le tako, da delno zajezijo rušilno dinamiko ozko zastavljenih političnih strank in posameznikov, ali pa v slovenski politični prostor vnesejo pristne demokratične zamisli v duhu klasičnih demokratičnih strank v Evropi in v drugih demokratičnih državah po svetu. V Sloveniji je sedaj očitno, da za uspešno politično delovanje in utrjevanje demokracije ni več dovolj le dobro poznavanje taktike leninistično, skrajno liberalno in propagandistično usmerjenih strank in posameznikov. Ko bi bilo takšno delovanje bistvo demokratičnih strank, bi to vedno bilo očitno znamenje, da so take politične stranke nekje v globini pa le podrejene miselnim in delovnim vzorcem, ki jih vsiljujejo stranke slovenske levice. Še bolj ta razmislek velja za tiste stranke in posameznike, ki svoje delovanje podredijo levici v možnem upanju, da jih bo trenutno in zgolj delno nagradila z udeleženostjo na oblasti, kot si jo levica zamišlja in izvaja.

Tako v naprej omejene in podrejene oblike soudeleženosti na oblasti so nespravljive z bistvom politike in s potrebami politične dinamike na Slovenskem.

Politika je po svoji naravi tako vseobsežno delovanje, da s svojimi odločitvami, usmeritvami in dejanskim vplivom odločilno posega v svobodo, miselno dejavnost in druge ključne razsežnosti vsakega človeka in celotnega naroda, ki ima svojo državo. Resna politika nikoli ni postranska dejavnost, ampak vedno odločilno posega v življenje posameznikov in vseh državljanov skupaj. Za kristjane je politika, kot je dejal sedaj že upokojeni nadškof in kardinal Carlo Maria Martini v Milanu, najbolj sodobna oblika krščanske ljubezni do bližnjega. Na ravni sožitja med narodi in državami pa je politika dolžna ohranjati in utrjevati mir, kajti le v miru je mogoče pričakovati, da bo vsak človek lahko razvil svojo osebnost in sposobnosti in bolj ali manj srečno potoval k svojemu končnemu cilju, k Stvarniku.

Dve desetletji življenja v samostojni državi sta obilno pokazali, da Slovenci nujno moramo ustvarjati svojo državo, izpolnjevati politične in druge ustanove, da bi po eni strani nadoknadili tisto, kar nam ni bilo dano v preteklih stoletjih, ko so nam drugi vladali, po drugi strani pa smo kot samostojen narod poklicani in izzvani, da damo svoj delež k sožitju z narodi v Evropi in širše.
To pa bomo najbolje storili tako, da sodelujemo v političnih strankah in v njih najprej poskrbino za resnično demokratične odnose v političnih strakah samih, kajti samo tako lahko upamo, da bo celoten slovenski politični sistem postal dejansko demokratičen.

Na tej ravni ima NSi veliko prednost in poslanstvo. Kolikor je dano razumeti slovenski politični prostor, je NSi edina stranka na slovenskem političnem prizorišču, v kateri demokratična dinamika dejansko deluje in jo vsi člani zavestno gojijo in razvijajo. In prav to dejstvo vedno bolj vzbuja pristno politično samozavest in gotovost strankinih članov in volivcev.
Janez Sraka