NE USTVARJAMO SAMO IZDELKOV, AMPAK VZGAJAMO LJUDI

Ko govori o svojem delu, je čutiti predanost in skrb za najmanjšo podrobnost. Prepoznati je dobro organiziranost, veliko preudarnost, stik z realnostjo. Navdušujejo volja, vztrajnost in vizija. Irenca Erminio Rovanšek diha s svojim poslanstvom – je podjetnica, slaščičarka in mentorica mladim, pri katerih si prizadeva krepiti pripadnost, odgovornost in zaupanje vase. Svoj prvi lokal je odprla že pri 19 letih. Danes vodi dve podjetji v Sloveniji, razvija lastno blagovno znamko Konna, vstopa v velike trgovske verige, hkrati pa svojo poslovno zgodbo širi na tuje. Njeno delo tako presega klasične okvire slaščičarstva – ne le po lastni volji, ampak tudi zaradi birokratskih zahtev in nepredvidljivega davčnega okolja.

Začetek vaše poslovne poti bi lahko povzeli z besedno zvezo ob pravem času na pravem kraju, kajne? 
Res je. Moja podjetniška pot se ni začela s premišljenim načrtom, ampak se je ob pravem času pojavila prava priložnost. Že zelo mlada sem bila družinsko vpeta v delo v gostinstvu in slaščičarstvu. Pojavil se je poslovni partner, ki je že imel delno oblikovan projekt, a je potreboval podporo pri izvedbi – predvsem pri izdelavi sladoleda, razvoju receptur in vzpostavitvi standardov kakovosti. Prišel je k nam, da bi se priučil naše tehnike in našega načina dela. Navdušila ga je naša predanost, natančnost in ustvarjalnost, zato nam je ponudil sodelovanje.  
 
S čim se največ ukvarjate danes?  
Danes je težišče našega dela organizacija in izvedba delavnic in usposabljanj za tiste, ki želijo pridobiti ali nadgraditi svoje znanje na področju slaščičarstva. To so lahko profesionalni kuharji, slaščičarji, študenti ali preprosto tisti, ki jih to področje veseli. 
V Kozini imamo kavarno s slaščičarno, ki je naš kontakt z ljudmi in naš obraz v javnosti. V Postojni pa imamo proizvodnjo, kjer izdelujemo sladice za druge lokale in naročnike po Sloveniji. Poleg tega smo razvili lastno blagovno znamko profesionalnih sestavin – gre za visokokakovostne slaščičarske surovine v manjših embalažah, dostopne domačim ustvarjalcem, ki sicer težko pridejo do profesionalnih izdelkov. Prisotni smo tudi na spletu, vstopili smo v nekatere večje trgovske verige in postopoma gradimo prepoznavnost na širšem trgu.  
 
Koliko ljudi ustvarja skupaj z vami? Kakšno vlogo imajo zaposleni? 
Trenutno vodim dve podjetji. V enem so štirje zaposleni, v drugem pet. Zelo veliko delamo z mladimi in sodelujemo s srednjimi gostinskimi in slaščičarskimi šolami, od koder dijaki prihajajo k nam na prakso. Mlade poskušamo vključiti že zelo zgodaj in jim omogočiti, da spoznajo realno delovno okolje. Mnogi pridejo brez pravih delovnih navad, brez samozavesti in brez jasne predstave, kaj jih sploh zanima. Prav zato jim pri nas posvečamo veliko pozornosti. Učimo jih ne le tehničnih veščin, ampak tudi odnosa do dela, odgovornosti, komunikacije, spoštovanja in timskega duha. Veliko jih po praksi tudi ostane in razvije svojo kariero znotraj našega kolektiva. Na to sem zelo ponosna, saj ne ustvarjamo samo izdelkov, ampak vzgajamo ljudi. 
 
S temi pripovedmi rušite predsodke glede odnosa današnje mladine do dela. 
Moje izkušnje z mladimi so izjemno pozitivne. Velikokrat slišimo, da so mladi nemotivirani, nezanesljivi ali razvajeni, a sama tega ne doživljam tako. Res pa je, da potrebujejo več podpore in spodbude ter jasne usmeritve. Pri nas jih poskušamo postaviti v realne situacije. Če so zadržani, jih spodbudimo h komunikaciji s strankami, k postavljanju vprašanj, k izražanju mnenja. Na začetku jim je težko, pozneje pa so za te izkušnje zelo hvaležni. 
 
Delujete tudi v Španiji. Zakaj tujina in zakaj ravno Španija? 
Pogum in zalet so mi dali odzivi strank. Govorili so mi, da je Kozina premajhna za to, kar ustvarjamo. Spodbujali so me k selitvi v večje mesto, kjer bi imeli več priložnosti. In tako sem začela o tem resno razmišljati. Začela sem se zavedati, da bi lahko ustvarila nekaj večjega. Poslovna priložnost se je odprla v Barceloni. Gre za turistično močno mesto z ogromnim potencialom tudi na področju gastronomije in slaščičarstva. Po spletu naključij smo spoznali poslovnega partnerja. Njegovo ekipo smo naučili izdelovati naše sladice, spoznali smo jih s sistemom dela in prodali našo blagovno znamko v obliki franšize. Po dveh letih raziskovanja trga, analiziranja trendov in povezovanja pravih ljudi so se odločili za širitev. V Španiji imajo proizvodnjo, ki zalaga druge slaščičarne, v sklopu proizvodnje pa še kavarno. Pot pa ni bila lahka – soočili smo se z jezikovno oviro, drugačnimi postopki in poslovnim tempom. Angleščina tam ne zadostuje, zato smo se morali hitro. 
 
Kaj ugotavljate, ko primerjate pogoje za poslovanje v Sloveniji in Španiji? 
Po mojih izkušnjah je španski sistem precej bolj prilagodljiv in hitrejši. V Sloveniji smo na določene dokumente čakali tudi po tri mesece. Ne glede na to, koliko dokazil smo poslali, nikoli ni bilo povsem jasno, kaj še manjka. Navodila so bila nejasna, komunikacija nepregledna. Nam se je celo zgodila skrajno absurdna situacija, da so morali biti naši delavci ta čas na zavodu za zaposlovanje, torej je bila neučinkovita državna uprava neposreden strošek za državo. Pa tudi poslovna škoda za nas. V enem dnevu bi lahko spekli 130 tort, a smo namesto tega zapravljali čas z uradniškimi postopki.  
 
Drugačna miselnost torej, drugačen odnos do ustvarjalnih ljudi. Se pri nas ne počutite doprinos družbi, napredku države? 
Ko sem pi 19 letih začela posel, mi je uspešna podjetnica v tistem kraju položila na srce: »Morala se boš boriti.« Takrat nisem razumela, kaj je s tem mislila. Zdaj pa še kako razumem. Veliko je stresa zaradi nenehnega spreminjanja zakonodaje in v tem mandatu resnično hipnih odločitev vlade. Če samo pogledamo primer obvezne božičnice. Čisto nekaj drugega bi bilo, če bi mi za to izvedeli v začetku leta. Tako pa nam takšni manevri povzročajo stres, ki slabi našo učinkovitost in duši ustvarjalnost. Poleg tega zlasti mladim podjetnikom voljo jemljejo visoke globe, če se pri poslovanju zgodi kakšna nepravilnost. Hkrati pa nas podjetnike sistem stalno sili v dokazovanje, da nič nismo krivi. Čim si nadpovprečen, če izstopaš, si že sumljiv. Posebej pod to vlado se počutimo vse prej kot nekaj dobrega za državo. To je narobe. Pri tem prepoznavam povsem drugačno miselnost v primerjavi s tujino. Premalo smo ponosni na svoje uspehe, na uspehe sosednjega podjetja. In še nekaj kaže na razliko v družbenem odnosu do delavnih ljudi. Pri nas se zdi logično, da te bo sosed frizer zastonj ostrigel. Če bi razumeli trud tega soseda in njemu podobnih, bi mu plačali storitev in ga po možnosti še nagradili.  
 
Kako pa so se pogoji za vodenje podjetja spreminjali skozi leta?  
Svoj prvi lokal sem odprla pri 19 letih. Takrat sem se več ukvarjala z izdelki in ljudmi. Danes pa sem več za računalnikom, obkrožena z obrazci, pogodbami in drugo papirologijo. Obseg administracije se je povečal do te mere, da sem morala zaposliti dodatno osebo, ki se ukvarja izključno s tem. Ko se pogovarjam s kolegi iz Francije ali Italije, jim je to nepredstavljivo. Tam se lahko podjetnik posveča svojemu poklicu, pri nas pa nesorazmerno veliko energije vzame birokracija in nenehne spremembe pogojev za delo. To ubija ustvarjalnost, motivacijo in voljo do širjenja poslovanja. 
 
Kaj pa menite o davčnem pavšalu, ki ga predlaga NSi? Da bi bila torej za male podjetnike vnaprej določena davčna obveznost, manj bi bilo zahtev glede evidenc in dokazovanja stroškov … 
Rešitev zelo podpiram in vem za več drugih podjetnikov, ki so temu zelo naklonjeni. S takim predlogom bi odpadlo veliko birokracije, vse bi bilo bolj predvidljivo, kar je za nas nujno in ključno. Potrebujemo stabilnost. 
 
Katere okoliščine poleg davčne politike in birokratskih zahtev trenutno najbolj vplivajo na dinamiko v vaši panogi?  
V zadnjem času je zelo težko biti konkurenčen. Zelo se občuti izjemna rast cen surovin – nekatere so se v letu dni podražile celo za 300 odstotkov. Verjamem, da tudi zato, ker imajo distributerji višje stroške zaradi davkov. Manjši ponudniki se moramo na trgu boriti kot levi, ker si večje trgovske verige slaščičarske izdelke lahko privoščijo ponujati po mnogo nižji ceni od tiste, ki smo jo sposobni prenesti manjši ponudniki. Tako se kot po tekočem traku zapirajo manjše slaščičarne. Tedensko dobivam klice s ponudbami za najem ali nakup prostorov zaprtih kavarn in slaščičarn. Najbolj žalostno je to, da so med njimi tudi takšne, ki so bile pred tem na trgu več desetletij, a ne morejo delati naprej zaradi previsokih stroškov surovin, elektrike … Z njimi umre družinska tradicija. 

Praznični čas nas malce bolj pokliče v kuhinjo. Vsaka gospodinja ima skrivno sestavino ali skrivni postopek za svoje praznične dobrote. Vi tudi? 
Jaz vedno vse recepte z največjim veseljem delim. Nimam skrivnih receptov, ker ko recept delim z drugimi, me žene naprej, da razvijem novega. Tako sem lahko kreativna. 
 
Kaj so torej sestavine za slastno potico?  
Moj recept je takšen: žlica ljubezni, en dober ščep potrpežljivosti, še tri kapljice dobre volje, pest toplih misli in pol skodelice pristne domačnosti. 
 
Kaj je vaša najljubša sladica? 
Vse, kar je povezano s pistacijo. Pistacijo imam rada. Ker pa delam s slaščicami, jih običajno jem le, ko poskušamo kaj novega, da ocenim, kako nam je uspelo. Še tu pa se pomikam proti koncu vrste, saj je v ekipi kar malo rivalstvo, kdo bo prvi poskusil, kar smo ustvarili. 

Celoten intervju lahko preberete v najnovejši reviji KD.