MINIMALNA PLAČA: SOCIALNA PRAVIČNOST ALI GOSPODARSKI BUMERANG

Ko sem pred kratkim stal v vrsti v trgovini, sem ujel kratek, skoraj mimobežen pogovor dveh prodajalk. »Rekli so, da nam bodo dvignili minimalno plačo,« je ena tiho rekla drugi. »Ampak cene so že zdaj šle gor. Ne vem, ali bom na koncu sploh kaj na boljšem.« V tem stavku je bilo več resnice, kot jo pogosto slišimo v političnih govorih. Ljudje si ne želijo le višjih številk na plačilni listi. Želijo si občutek, da jim delo res prinaša varnost, dostojanstvo in prihodnost.

Dvig minimalne plače je potreben ukrep. Nihče, ki dela polni delovni čas, ne bi smel životariti. A vprašanje ni, ali jo dvigniti, temveč kako. Če jo zvišamo na način, ki oslabi podjetja, pospeši inflacijo in na koncu izniči njen učinek, bomo naredili več škode kot koristi. Socialna pravičnost ne more stati na šibkih temeljih.

Ko se dvigne minimalna plača, se ne premakne le spodnja stopnica. Premakne se celotna lestvica. Podjetja morajo prilagoditi tudi druge plače, da ohranijo razmerja med odgovornostjo in nagrajevanjem. To pomeni, da dejanski stroški za gospodarstvo zrastejo precej bolj, kot kaže uradna številka. V panogah z nizkimi maržami to hitro pomeni višje cene, manj investicij ali krčenje delovnih mest. In ko se cene dvignejo, se zgodi paradoks: delavci dobijo več̌, a si lahko kupijo manj. Inflacija požre socialni namen.

To ni argument proti višjim plačam. Je opozorilo, da dobri nameni brez celovitega premisleka lahko prinesejo slab izid. Pravi izziv je, kako ljudem dati več v roke, ne da bi hkrati zadušili gospodarstvo.

Tu se začnejo rešitve, ki dvignejo vse. Najmočnejši in hkrati najtišji ukrep je razbremenitev dela.

Če bi država znižala prispevke in davke pri nizkih in srednjih plačah, bi delavci takoj dobili višji neto dohodek, podjetja pa ne bi nosila dodatnega bremena. To je socialna politika, ki ne ustvarja inflacije in ne ruši konkurenčnosti. Namesto da se prepiramo, koliko dvigniti bruto plače, bi se morali vprašati, zakaj je razlika med bruto in neto pri nas tako velika.

A plača ni edini vir negotovosti.

Ko nimaš osebnega zdravnika in na specialista čakaš mesece, tudi višja plača ne pomeni varnosti. Zato je del te razprave tudi zdravstvo. Več konkurence v osnovnem zdravstvenem zavarovanju bi lahko pomenilo boljšo organizacijo, krajše čakalne dobe in več odgovornosti do bolnikov. Ne gre za rušenje solidarnosti, temveč za to, da sistem začne delovati za ljudi, ne obratno. In hkrati bi se zmanjšal pritisk na plače kot glavni vir financiranja zdravstva.

Tretji manjkajoči člen je produktivnost. Dolgoročno lahko plače rastejo le, če ustvarimo več dodane vrednosti. To pomeni vlaganja v znanje, digitalizacijo in inovacije. Ne z administrativnimi dvigi, temveč z razvojem gospodarstva, ki si višje plače lahko privošči. Višje plače brez višje produktivnosti so iluzija, ki se prej ali slej razblini.

Primer Hrvaške pokaže, da obstaja tudi bolj uravnotežena pot: postopni dvigi, resen socialni dialog in razbremenitev dela. Ne gre za to, kdo bo imel višjo minimalno plačo na papirju, temveč kdo bo imel boljše življenje v resnici.

Dvig minimalne plače mora biti del širše zgodbe. Zgodbe o družbi, ki ne izbira med delavci in podjetji, temveč razume, da sta na isti strani. Ko razbremenimo delo, reformiramo zdravstvo in spodbujamo produktivnost, ne dvigujemo le plač. Dvigujemo ljudi.

In to je edina pot, po kateri socialna pravičnost postane trajna, ne zgolj predvolilna obljuba.