Matej Tonin na žalni seji: Ivan Oman je bil človek, kakršnega je Slovenija v prelomnih trenutkih enostavno potrebovala

Na žalni seji v spomin na Ivana Omana je predsednik NSi Matej Tonin poudaril številne Omanove vrline in njegovo doprinos k samostojnosti Slovenije. Izpostavil je predvsem njegov pogum v ključnih dejanjih slovenske zgodovine. Govor predsednika NSi objavljamo v celoti.

Spoštovani Ivanovi domači, spoštovani Ivanovi sopotniki in prijatelji,  drage poslanke in poslanci, dragi domoljubi,

z žalostjo smo pred dnevi sprejeli novico, da je v 90. letu starosti umrl državnik, eden izmed očetov samostojne Slovenije, krščanski demokrat, predvsem pa naš prijatelj Ivan Oman.

Pri velikih ljudeh so vse besede odveč. Njihova dejanja govorijo sama zase. Dejanja Ivana Omana so zaznamovala čas, v katerem je živel, kar pa je še pomembnejše, pustila bodo trajne sledi vsem prihodnjim generacijam.

Ko se je v osemdesetih letih slovenski narod prebujal iz zimskega spanja, so bili potrebni pogumni posamezniki, ki so si upali. Brez njih ne bi nikoli dočakali pomladi, saj ne bi nikoli stopili skozi odprta vrata zgodovinske priložnosti.

Ivan Oman je bil pogumen mož. Ko še ni bilo jasno, ali bo komunističen režim dokončno popustil demokratičnemu brbotanju in sanjam po lastni državi ali pa je šlo zgolj za taktično otoplitev, kateri bo sledil neizprosen obračun, je bilo sprejetje vodenja Slovenske kmečke zveze 12. maja 1988 pogumno dejanje.

Ivan Oman nas je v ključnih trenutkih opogumljal. Vsi se spominjamo njegove ponarodele izjave: »Mi gremo na volitve zato, da zmagamo.«. Pred prvimi svobodnimi in demokratičnimi volitvami aprila 1990 so imele stranke, ki so izhajale iz nekdanje ZKS, strašansko finančno in kadrovsko prednost. Za vse, ki so bili desetletja zatirani, so bile Ivanove besede kot mana z neba. Zatiranim in razočaranim so vlile upanja in samozavesti, da je drugačna Slovenija mogoča.

Ivan Oman je bil domoljub. Ko se je s pomočjo plebiscita rojevala Republika Slovenija, ni nikoli preračunaval, kaj se mu bolj splača. Odločno se je postavil na stran premočrtne poti v samostojnost. Slovenijo je imel enostavno rad. Krepil je slovensko identiteto, vendar nikoli z zaničevanjem drugih narodov.

Ivan Oman je bil pravičen. Za nekatere v politiki je značilno, da lastne vrste vedno hvalijo, medtem ko svoje konkurente silovito kritizirajo. Znal je pohvaliti in videti dobro v svojih nasprotnikih, bil je neizprosen kritik napak v lastnih vrstah. Politični nasprotnik ni naš politični sovražnik, je dejal.

Bogu sem hvaležen, da sem imel priložnost spoznati Ivana Omana. Nikoli ne bom pozabil, kako je pred šestimi leti vkorakal v mojo parlamentarno pisarno. Bilo je pravo presenečenje. Nihče ni vedel, da pride. Sodelavka pokuka v mojo pisarno in mi reče: »Gospod Oman želi govoriti s teboj.« Vprašam: »Kateri Oman?«. Reče: »Ja, Ivan Oman«. Priznam, da sem v tistem trenutku dobil silovito tremo. Šlo je za človeka, katerega velika dejanja sem poznal, ga spremljal in občudoval. Zdelo se mi je neresnično, da bi prav ta človek želel govoriti z mano.

Mirno in tiho je vstopil v mojo pisarno. Se usedel na stol in rekel: »Mladi mož, nekaj sem vam prišel povedat in nekaj sem vam prinesel.« Bil je to čas, ko so zlasti na desni zaradi pokojnine nekdanjega predsednika republike silovito tolkli po meni. Rekel mi je: »Jaz bi naredil isto kot vi.« Podaril mi je knjigo, s posvetilom »Krščanskemu demokratu Mateju Toninu spodbuda za delo krščanski demokrat Ivan Oman.«

Zame je bilo prvo srečanje z Ivanom Omanom neprecenljivo. Pomirilo me je in mi vrnilo samozavest. Podoben občutek, ko ti oče reče, da te ima rad, pa čeprav si zakuhal velike težave. Opisan dogodek je, razen zame, za vse ostale popolnoma nepomemben. Kljub temu pa tudi v majhnih stvareh izpričuje načelnost Ivana Omana.

V najinih kasnejših pogovorih je večkrat poudaril, da revanšizem ni še nikomur pomagal k uspehu. Da moramo ustaviti sovraštvo. Dejal je še, da bo Slovenija normalna šele takrat, ko bodo možne tudi velike rdeče – črne povezovalne koalicije.

Ivan Oman nikogar ni pustil ravnodušnega. Znal je razvneti ljudi. Njegova govorica je bila enostavna, jasna in razumljiva. Bil je človek, kakršnega je Slovenija v prelomnih trenutkih enostavno potrebovala.

Dragi Ivan, mi v Novi Sloveniji smo vas imeli enostavno radi. Pogrešali Vas bomo.

Družini in vsem ostalim žalujočim izrekam iskreno sožalje.