KULTURA ODNOSOV – MED CIRKUSOM IN ODGOVORNOSTJO

Pred kratkim mi je gospa na prireditvi dejala: »Župan, jaz še vedno čakam na gradbeno dovoljenje. Na občini so res počasni.« Ko sem jo vprašal, kje je vložila vlogo, mi je pojasnila, da »na upravni enoti, pri tisti gospe v stavbi občine.«

To je eden tistih trenutkov, ko se ti, ne glede na to, kolikokrat si že slišal podobno, ponovno potrdi, kako trdovratne in razširjene so napačne predstave o tem, kako naša država deluje in kdo je za kaj pristojen.

Razumem, zakaj se to dogaja. V številnih krajih po Sloveniji sta občina in upravna enota v isti stavbi, pogosto celo v istih hodnikih. Toda v resnici gre za dva povsem različna organa: občina je del lokalne samouprave, odgovorna za lokalni razvoj, komunalno infrastrukturo, javne zavode in storitve v občini, medtem ko je upravna enota državni organ, ki izvaja naloge državne uprave – med drugim izdaja gradbena dovoljenja, osebne dokumente, ureja matične zadeve.

Če ljudje ne ločijo med lokalno in državno upravo, ne morejo vedeti, koga so dolžni terjati za odgovornost. In če tega ne vedo, postanejo lahek plen tistih, ki jim ustreza, da javnost ostaja zmedena in usmerja svojo jezo na napačen naslov. To ni težava posameznika, to je težava sistema, ki državljanske vzgoje nikoli ni vzel resno in ki se prevečkrat zadovolji s tem, da ljudje o delovanju države vedo le toliko, kolikor je potrebno, da jih je mogoče upravljati, ne pa opolnomočiti.

Slovenski parlamentarni prostor že dolgo ni več kraj, kjer bi se ideje merile po njihovi kakovosti, argumenti tehtali po njihovi utemeljenosti in rešitve iskale v skupnem interesu. Namesto tega se je spremenil v oder, kjer ni pomembno, kaj je bilo povedano, temveč kdo je to izrekel, in kjer se pogosto ne išče poti do soglasja, temveč način, kako nasprotnika javno oslabiti, ponižati ali diskreditirati.

V takem okolju se vrednote, kot so spoštovanje, poslušanje in potrpežljivost, umikajo pred hitrimi replikami, ciničnimi opazkami in všečnimi izjavami, namenjenimi predvsem aplavzu javnosti, ne pa dejanskemu reševanju problemov. In ko enkrat politika postane gledališče, se javni prostor ne razvija več kot prostor dialoga, ampak kot prostor tekmovanja za pozornost, kjer zmaga tisti, ki je glasnejši, bolj oster in bolj všečen, četudi za ceno resnice.

Sam sem se v vseh letih delovanja v politiki, tako na lokalni kot državni ravni, zavestno izogibal osebnim napadom, ne glede na to, kako močno bi me kdajkoli zamikalo, da bi se odzval v enakem tonu. Tudi takrat, ko so bile izjave mojih sogovornikov popolnoma odklopljene od logike vsakdanjega življenja ali celo nevarne za interese ljudi, ki jih zastopam, nisem nikoli posegel po diskreditaciji ali osebni žaljivki. Pa vendar opažam, kako se ista zadržanost redko vrača. Ni malo primerov, ko so poslanci brez težav žalili državne svetnike, medtem ko v Državnem svetu ne poznam niti enega primera, kjer bi kateri izmed mojih kolegov žalil poslanca.

Državni svetniki nismo poklicni politiki. Vsak izmed nas prihaja iz poklica ali funkcije, ki je sama po sebi zahtevna, odgovorna in pogosto ključna za delovanje družbe – od gospodarstvenikov, županov in ravnateljev, do sindikalistov, predstavnikov nevladnih organizacij in različnih strok. Svojo vlogo v Državnem svetu opravljamo ob rednem delu, kar pomeni, da se v zakonodajne postopke vključujemo iz občutka dolžnosti in odgovornosti do skupnosti, ne zaradi strankarskih interesov ali političnih ambicij.

Dva domova, dva pogleda, ena država
Slovenski parlament sestavljata Državni zbor in Državni svet. Državni zbor ima 90 poslancev, ki so izvoljeni na državnozborskih volitvah prek političnih strank in opravljajo profesionalno zakonodajno delo. Državni svet ima 40 članov, ki jih izvolijo elektorji iz občin, zbornic, sindikatov, gospodarstva, šolstva in nevladnega sektorja, in je zastopnik interesov teh okolij.

Vloga Državnega sveta je svetovalna in nadzorna, ne zakonodajna, čeprav lahko daje zakonodajne pobude in zahteva ponovni premislek sprejetih zakonov. Vendar ta razlika v javnosti ni jasna. Prepogosto ljudje verjamejo, da smo mi tisti, ki “pišemo zakone”, ali da smo enaka institucija kot Državni zbor.

Zato ni presenetljivo, da na terenu redno slišim vprašanja, kot so, “Ste vi iz občine ali iz upravne enote?”, “Državni svet je isto kot Državni zbor, kajne?” ali “Zakaj pa vi ne pišete zakonov, saj ste v parlamentu?”. Ta vprašanja sama po sebi niso problem, so pa jasen pokazatelj, da kot družba nismo opravili osnovne naloge – ljudem pojasniti, kako država deluje in zakaj so te razlike pomembne.

Veto: ne blokada, temveč zadnje opozorilo
V javnosti je Državni svet pogosto prepoznan predvsem po odložilnem vetu, a ta mehanizem ni naš prvi odziv, temveč zadnji. Naše delo se začne veliko prej – s spremljanjem zakonodajnega procesa, preučevanjem predlogov zakonov, opozarjanjem na pomanjkljivosti, iskanjem kompromisov in vključevanjem strokovne javnosti.

Odložilni veto uporabimo le, kadar so vse druge možnosti izčrpane in ko kljub utemeljenim pomislekom vlada ali večina v Državnem zboru vztraja pri zakonski rešitvi, ki po našem prepričanju škoduje ljudem, lokalnim skupnostim ali gospodarstvu. Veto ni izkaz moči, temveč prošnja za ponovni premislek. Ni dejanje blokade zaradi blokade, temveč varovalka, ki omogoča, da se odločitve še enkrat preverijo, preden postanejo dokončne.

Državni svet ni ovira razvoju, je korektiv, in v vsaki zdravi demokraciji so korektivi nujni, ker preprečujejo, da bi trenutna politična večina brez premisleka sprejemala odločitve, ki imajo dolgoročne posledice za vse državljane.

Kdo smo in zakaj je to pomembno?
Državni svetniki nismo izvoljeni zaradi pripadnosti političnim strankam, temveč zaradi rezultatov in zaupanja ljudi, ki jih zastopamo. Naše glasovanje ne temelji na strankarski disciplini, temveč na lastni vesti in strokovni presoji. Različna mnenja med nami niso grožnja, temveč dokaz, da razprava živi in da je demokracija v praksi bolj barvita in kompleksna, kot jo kažejo strankarske delitve.

Toda dokler bo v politiki prevladovalo prepričanje, da je drugačno mnenje nevarno, dokler bodo etikete preglasile argumente in dokler bo aplavz javnosti več vreden od resnice, dotlej bomo imeli kulturo nastopaštva, ne kulturo odnosov.

Moj poziv
Spoštovanje različnosti ni znak šibkosti, temveč dokaz zrelosti.
Razumevanje strukture države ni akademska vaja, temveč temelj demokracije.
Odgovornost v javni razpravi ni vljudnost, temveč dolžnost.

Če želimo boljšo prihodnost, jo bomo zgradili z znanjem, spoštovanjem in dialogom, ne s kričanjem, obkladanjem z nalepkami in tekmovanjem za všečke javnosti.

David Klobasa, državni svetnik in župan Občine Sveta Trojica v Slovenskih goricah