OVIRA ZA POVEZOVANJE NA DESNICI NISO ZAMERE ALI PREPIRI

Prepogosto poražena desnica še vedno vztraja pri samostojnih nastopih strank na volitvah in ta tekma za isti čeber volivcev ne spodbuja zmage najboljšega, ampak je festival spotikanja in pirovih zmag.

Ko pišem te vrstice, ravno praznujemo 35. obletnico ustanovitve Demosa. Konec leta 1989 so se leve in desne stranke združile v enotno politično silo, ki je imela drzen prevratniški cilj – spremeniti politični sistem.

Poskušam razumeti čas, v katerem je predsednik Lojze Peterle prosil komunistko, da prevzame eno od ministrskih mest. Zakaj danes kaj takega desnim predsednikom vlad ni več dovoljeno?

Komunistka je bila povabljena v vlado, ker je Peterle vedel, da bolj sposobne od nje v svoji ekipi pomladnikov pač nima. Ob tem je Peterle tudi ponovil besede dr. Pučnika, da revanšizma proti komunistom ne bo. Mnogi komunisti Pučniku na besedo niso verjeli. Peterle je prijatelja v Demosu podkrepil z več kot besedo.

Morda je bil razlog za širino Demosovcev v grozeči negotovi prihodnosti, ki tem političnim prevratnikom ni dovolila, da se ukvarjajo s prestižnimi vprašanji, kot je, ali so vsi v ekipi naši, ali kdo izmed njih bo predsednik vlade, ipd. Prisiljeni so se bili ukvarjati s tem, kako bodo dosegli zadani cilj. Morali so se predati težkim okoliščinam: ali zdržimo skupaj ali pa je z nami konec.

Morda je tudi zato, ko rojstvo države ni več viselo na nitki, ko je ta Demos lahko zadihal bolj na široko, ko je bil cilj dosežen – tudi razpadel. Razpad Demosa pa je nakazal novo dobo slovenske politike, ki bo precej drugačna in v njej ne bo več sledu pomladne širine ali skupnih ciljev.

V naslednjih 35 letih podobno velike ogroženosti, ki bi nas silila k velikim korakom, ni bilo več. Kar je po svoje lepo. Uživali smo v miru in v zavetju bogate Evrope upali na vse večjo blaginjo. Politika je boj za preživetje naroda lahko zamenjala za boj za oblast. Do ukvarjanja s temelji države, kot je bil vstop v Nato, je prišlo samo še poredko in po spretnem vijuganju med parlamentarnimi količki.

Lažni in resnični Demos
V nedavni Tarči s prvaki slovenske desnice je predsednik Nove Slovenije Matej Tonin predlagal obnovitev Demosove formule, da se torej desnica osvobodi notranjega prerivanja in da prvega ministra določijo volivci. To misel je podprl tudi Peterle, ostali pa se, kot kaže, še niso pripravljeni posloviti od sloga politike zadnjih 35 let: bi sodelovali, če bi lahko ukazovali.

Ovira za povezovanje na desnici niso zamere ali prepiri, pač pa prestižni boj za mesto predsednika vlade, ki se mu prepogosto poražena desnica še noče odpovedati.

Tak vrstni red vrednot, kjer je na prvem mestu oblast, na drugem pa sodelovanje, desnico naravno sili v medsebojne konflikte, ki niso koristni za kakovostno izbiro najboljšega na volitvah, ampak so teptanje trave.

Obstaja pa alternativa temu pretepanju na desnici. Demosova formula pomeni, da se, zaradi cilja, ki ga lahko dosežemo samo skupaj, vsak odpove samostojnemu nastopu na volitvah in vnaprej sprejme možnost, da bo morda nekdo drug predsednik vlade.

Dr. Pučnik je, ko bi lahko postal predsednik prve vlade, sam predlagal, da to mesto raje prevzame Peterle.

Demos pomeni skupen cilj
Demos ni bil zmaga ene stranke ali enega politika. Po drugi strani Demos ne pomeni, da se poenotimo v vseh stvareh in da med nami ni razlik. Pomeni pa, da pridemo skupaj na cilj in če se bo desnica podredila takemu skupnemu cilju, ne bo več prisiljena nadaljevati medsebojnega boja.

Skratka, upam, da se vzdušje iz Tarče s prvaki slovenske desnice še spremeni.

Preprečiti levici še en mandat
Demos se ni poenotil zaradi želje biti proti komunistom. To ni bila koalicija proti nekomu, kot jih danes doživljamo na levi in desni, pač pa je na prvem mestu bilo vprašanje, “Kaj želimo doseči?”, čeprav je bilo takoj na drugem mestu zavedanje, da do komunistov obstaja jasna ločnica.

Podobno lahko Demos posvoji parolo “preprečiti levici še en mandat”, a pred tem si mora odgovoriti, kam bo pripeljal Slovenijo v štirih letih in nato prepričati volivce, da nihče drug tega ni sposoben.

Topel občutek pri srcu, da vladajo naši, ne sme biti dovolj
Do sedaj so stranke na volitve prihajale brez izdelanih reform, kar je po svoje razumljivo, saj smo volivci že pokazali, kaj si mislimo o politikih, ki govorijo o Zujfu, trojkah in slabih bankah.

Rezultat slepega izbiranja ekipe na volitvah 2022 za izvedbo reform je bil, da so volivci po volitvah v najboljšem primeru lahko upali, da reforme sploh bodo, ne pa tudi, da bodo imele blagodejen učinek na naše težave.

Naloga kritičnega volivca je, da ni zgolj opazovalec tekme in se zmrduje nad izbiro, ampak da od svoje politične opcije zahteva soočenje z negotovo prihodnostjo, kot so se z njo morali soočiti pomladniki.

To pomeni, da pred volitvami politiki razgrnejo reforme na mizo in da na voliščih zastavijo svoj mandat zanje. Volivci pa, da prepoznajo ta pogum politikov, ki so tvegali odkrite karte.

Če nočemo, da so reforme zgolj večanje plač in večji javni dolg, kar so do sedaj bile, je treba še pred volitvami od politike zahtevati natančno izdelane vzdržne rešitve, ki bodo odpravljale težave in ne zgolj zadovoljevale posamezne vplivneže v državi, ki sodelujejo pri reformnih pogajanjih. Ti predlogi morajo biti iskreno kruti in ker bodo na volitvah dobili mandat ljudstva, obstaja upanje, da jih bodo politiki tudi zmogli uveljaviti.

“Ključni problem je odsotnost smisla za skupno. Rešitev ni nova revolucija, ampak nadaljevanje slovenske pomladi.” – Lojze Peterle

Desnica je že dokazala, da je sposobna izpeljati neprijetne reforme. Naj še svojim volivcem predloži prepričljiv načrt, kako namerava priti na oblast, da jih bo izvedla.

Načrt Demosa je bil tak, da je vse udeležene bolj zanimal skupen cilj, kot pa kdo bo mesija. Uspeh desnice na volitvah je odvisen od vrnitve k Demosovemu načrtu. Uspeh reform desne vlade pa, ali bodo državljani verjeli, da gre res za reforme in ne za oblast.

(Objavljeno v krajši različici v reviji Krščanski demokrat, 2024/12)