Komentar: Ko Slovenija spi, Trst cveti

Nedavno je bil na obisku v Rimu kitajski predsednik Xi Jinping. Nič pretresljivega, če ne bi bila osrednja tema pogovor Kitajska One Belt One Road Initiative, oziromo BRI. Če bo Rim podpisal sporazum o sodelovanju s Pekingom, bo Italija prva od EU članic, ki bo pristopila k temu sporazumu. V trenutku, ko se Evropa trudi postaviti skupno politiko do te kitajske iniciative, se italijanska vlada vede kot trojanski konj.

Še bolj zaskrbljujoči pa so načrti, ki jih kujeta Rim in Peking za Slovenjo, kajti ena od osrednjih tem kitajsko-italijanskega sporazuma je prav luka Trst. Ta naj bi namreč postala uvozna točka za kitajski tovor v bavarski prostor in centralno Evropo. Če k temu dodamo se avstrijsko-italijanski projekt, Branner Base tunel, ki bo zmanjšal čas vožnje med Bolzanom in Innsbruckom iz 2. ur na 50 minut, ni težko priti do zaključka, da je italijansko – kitajska naveza “smrtno nevarna” za Luko Koper in projekt drugi tir.

Kitajski načrti za Trst so večstranski. Tukaj ni govora samo o povezavi. Trenutno se pogajajo tudi o odstopu celotnega dela stare luke kitajskim investitorjem, kar pomeni, da bo Kitajska lahko v Trstu, pod oznako ‘Trieste free port zone’ sestavljala produkte, in jih prodajala naprej po svetu in po Evropi pod znamko “made in Italy.”

Kitajci že imajo v lasti grško luko Pirej, iz koder z veliko hitrostjo gradijo železniško progo preko Balkana v centralno Evropo. Trst pa bo zdaj še ena vstopna točka Kitajski na EU tržišče in tudi povezava bavarskim podjetjem do kitajskih in azijskih potrošnikov.

Če pride do italijansko-kitajskega sporazuma o BRI, bo Luka Koper tukaj prav gotovo izgubila. Trst pa bo spet dobil svojo staro podobo iz časa avstro-ogrskega imperija, kot povezovalna luka centralne Evrope z Azijo. Dogajanja v Italiji in v Trstu postavljajo pod vprašaj tudi vlogo in prihodnost projekta drugi tir. Kaj bomo Slovenci z drugim tirom, če ne bo tovora?

Tukaj se spet izpostavlja večna zaspanost slovenske zunanje politike in vprašanje slovenskega vpliva v EU. Italiji niti slučajno ni mar za naše interese, oziroma za skupno EU politiko. Trenutna italijanska vlada je obsedena z promocijo in gradnjo nacionalnega italijanskega interesa. Slovenija pa se odreka vsakršnemu sodelovanju. Pri drugem tiru smo tako odrezali Madžarsko, ki je bila garant da ima projekt mednarodno težo.

Slovenija je žal spet zaspala. Po levi in desni so nas prehiteli Grki, Avstrijci, Madžari, Slovaki, balkanske države, zdaj pa še Italija. To pa se nam ne dogaja prvič, ko je na sporedu strateški projekt oziroma strateška infrastruktura. Ali ne znamo delati  strateških potez, ker nimamo ker nimamo zgodovinskega spomina ali pa smo sami sebi največji sovražnik, ker ne zmoremo preseči notranjih kregarij in postaviti nekatere projekte na raven strateškega nacionalnega interesa, torej nad raven politikanstva.

To se nam je že dogajalo v času, ko se je gradila plinska trasa iz Kaspijskega morja proti Evropi. Takrat je šlo za projekt Nabucco, del katerega bi Slovenija lahko bila. Pa se nismo uspeli dogovoriti kam spadamo – pod Ruski južni tok ali pod evropski Nabucco. Na koncu se ni zgodil niti en niti drugi, ampak se gradi TAP, ki danes pelje kaspijski plin na Balkan in preko jadranskega morja v Italijo.

Deja-vu? Niti ne. Bolj je problem v naši majhnosti. Očitno smo nesposobni da se dvignemo na nacionalno raven in naredimo tisto, kar je za Slovenijo dolgoročno najbolje, ne glede na to, katera stranka da prvotno pobudo.  To, da Koper in Slovenija nimata jasnega odgovora na italijansko-kitajski sporazum, je katastrofa. Odgovornost je predvsem na zunanjem ministrstvu in trenutni vladi. Cerar in ekipa so bili pobudniki in kreatorji projekta drugi tir. Zakaj torej zdaj tega ne peljejo naprej in ga izvedejo pod istimi pogoji, kot so jih prvotno zastavili?  Kje je Madžarska?  Bojimo se Orbana.  A Orban je danes tu, jutri ga ni več, železnica pa ostaja za večno.

To je tisto kar Levica in nezreli politiki, ki jih je v Sloveniji na žalost precej, ne razumejo, ko kričijo na ves glas: z Orbanom ne bomo sodelovali. A problem ni v Orbanu, ampak v strateških projektih, ki jih moraš izpeljati tako ali drugače. V nasprotnem primeru ostaneš na stranskem tiru, ker projekt izpelje nekdo drug.

Odgovor Slovenije na italijansko-kitajski sporazum bi moral biti nekaj neverjetnega, futurističnega, kot naprimer Hyper Loop povezava med Luko Koper in Mariborom. V Mariboru se zgradi sorting center za kontejnerski tovor, iz Kopra pa se kontejnerje nalaga na vagone v hyper loop tehnologiji in v parih minutah bi ti bili na terminalu v Mariboru. Od tam pa z železnico po celotni centralni Evropi.

Sanje?  Ne. Ta tehnologija je že na testiranju v Dubaju, kjer gradijo novo kontejnersko skladišče v puščavi, kakih 70km oddaljeno od pristanišča. To je prihodnost in na tako iniciativo tudi Trst nima odgovora.

Drugi tir pa je v danem trenutku samo podvajanje in tehnologija iz preteklega stoletja. Z takim pristopom ne bo napredka za Slovenijo.

Borut Grgič