Kdaj bo bolje?

Ob neki priložnosti smo se pogovarjali o katastrofalnem stanju v naši državi. Ni težko najti vseh mogočih težav, ki nas pestijo, in ob tem se jezimo, kaj dela ta vlada, da se stanje ne izboljša. Še najbolj pa nas jezijo številni primeri klientelizma in korupcije, ki nikakor ne dobijo epiloga na sodišču. Pravna država ne deluje, tajkuni so še vedno na prostosti. Ob aretacijah in hišnih preiskavah pa nismo prepričani, ali so v ozadju res kriminalna dejanja ali gre za politično maščevanje in diskreditacije političnih nasprotnikov. Pogosto imamo občutek, da vladajoča  politična elita ne prizna svojega poraza in nemoči, da bi državo popeljala v boljše čase. 

No, ob vseh teh in še mnogih drugih črnih napovedih, nas je sredi naših razglabljanj zadelo vprašanje mlade mamice s tremi otroki, ki nas je prej samo poslušala. Zdelo se je, da sama nima ničesar dodati k našim zaskrbljenim in obtožujočim kritikam. Njeno nenadno vprašanje se mi je zdelo kot krik obupanega otroka, ki še verjame v lepoto življenja in upa na lepo prihodnost, ob našem govorjenju pa se mu ta iluzija podira, zato išče rešilno bilko, novo upanje za svoje življenje. Nekajkrat zapovrstjo nam je vsem po vrsti ponovila vprašanje: »Samo to mi povejte, ali bo kdaj bolje! Samo to mi povejte, ali bo kdaj bolje! Samo to mi povejte….!«

Ob njenem vprašanju smo utihnili in vsak pri sebi začeli iskati odgovore. Kdaj bo bolje? Kdo in kako lahko stvari obrne na bolje, da bomo z upanjem zrli v prihodnost? Ali Slovenci res samo jamramo, kot mi je dejal sin naše izseljenke v Avstraliji? Kje so resnični vzroki za takšno stanje? Ali lahko jaz in ti, ki nimava posebne politične moči, kaj narediva, da bo nekoč bolje?
Zagotovo nosi največjo odgovornost za stanje v državi vsakokratna oblast, ki jo je ljudstvo izbralo, da v njegovem imenu odloča. Ljudstvo izbira na podlagi predvolilnih obljub, premalokrat na podlagi izvršenih dejanj. Oblast je izbrala večina volivcev. Tisti, ki so ji dali na volitvah svoj glas, in tisti, ki se niso udeležili volitev. Ljudstvo ima takšno oblast, kot si jo je izvolilo. Zato ni čudno, če so volivci, ki so na zadnjih volitvah dali svoj glas levemu trojčku, sedaj še skoraj bolj razočarani kot mi, ki te oblasti nismo izbrali. To je nazorno pokazala oddaja Vroči stol na Info TV, ki je bila na sporedu 27. aprila, na dan upora proti okupatorju, ki ga levica praznuje kot dan ustanovitve OF. Po navadi so v tej oddaji sogovorniki, ki si nasprotujejo oziroma prihajajo z različnih političnih polov. Ne vem, zakaj so tokrat bili vsi z enega. Vsi so volivci levice in vsi so iskali krivdo za katastrofalno stanje  države v opoziciji. No, Svetlana Makarovič pa je segla celo do Vatikana, s katerim je slovenska država menda ob nastajanju sklepala kravje kupčije. Ob vseh nizkotnih  izjavah, sicer cenjene pisateljice in pesnice, se žal nihče ni spotaknil ob to, da izražajo veliko nestrpnost do verujočih in tudi to blaženega papeža Janeza Pavla II., ki mu ves svet priznava njegove velike zasluge za padec komunističnega režima v vzhodni Evropi in za demokratične spremembe za železno zaveso. Tudi njemu se moramo zahvaliti za slovensko samostojnost. Svetlana pa nosi v žepu kovanec za dva evra s podobo partizanskega poveljnika, ki je pobijal tudi Slovence. Prejela sem klice nekaterih ljudi, da bi morali spisati obtožnico za gospo Svetlano Makarovič zaradi izražanja verske nestrpnosti. Komu bo to koristilo? Morda spet levici, ki bo tako dobila novo priložnost za netenje ideološkega boja med Slovenci. Saj vemo, da se vedno zatečejo k temu, ko zavozijo državo in ljudje nimajo kruha. Gospo Svetlano Makarovič zagotovo mučijo hude travme, za katere vedno najde krivca v klerikalcih, vse tja do Vatikana. Mislim, da bi ji morali vsi demokratični Slovenci, ki se ne strinjajo s takšnimi nestrpnimi izjavami, svoje mnenje povedati vsaj tako, da ne bi več kupovali njenih knjig. Kako naj spoštujem literarno delo človeka, ki je tako nestrpen in popljuva vse vrednote, ki so oblikovale slovenski narod.

Tudi pri drugih gostih te oddaje je bilo opaziti veliko razočaranje. Zgodovinar Jože Pirjevec je celo priznal, da je pred časom postal član neke nove stranke na levici, ker je obljubljala zares drugačno politiko. Gospod Janez Stanovnik kliče mladino pod partizanski prapor. Kot da ima ta prapor tako čisto preteklost in tako obetajočo prihodnost, da bi mladi videli v njem rešitev svojih problemov. Absurdna je tudi ugotovitev Vasilija Poliča, da je bila v času komunizma polna zaposlenost. To je v resnici parola levice, ki še najmanj drži. Po svetu sem obiskala mnogo naših izseljencev, ki so v šestdesetih in sedemdesetih letih šli s trebuhom za kruhom, ker doma niso dobili zaposlitve. Kam nas je pripeljalo gospodarjenje v bivši Jugoslaviji, ko so vsi imeli delo in kredite,  pa tako ni potrebno razlagati. Ob poslušanju gostov te oddaje je nastal vtis, da bi morali v Sloveniji odpraviti stranke, oblast pa bi morale prevzeti nove strukture, ki bi jih vodil neki novi maršal, samo da ne bi bil Janša ali kdo z desnice, ki je, po njihovem mnenju,  še najbolj kriva za slabo vladanje levice.

Razumem to nejevoljo in razočaranje tistih, ki sedaj ne vedo, koga naj v prihodnosti podpirajo. V demokratični družbi volivci odvzamejo svoj glas vladajočim, če so nad njimi razočarani, in mandat podelijo drugim strankam. V Sloveniji bi pa sedaj, ko je levica razočarala, morali kar spremeniti demokratična pravila in odpraviti stranke. Vemo, da ideološki vodje levice mrzlično iščejo mesijo z lastnostmi maršala ali pa novo lutko z vrvicami do »samooklicanih očetov in rešiteljev naroda«.
Tukaj pa se vračam k vprašanju mlade mamice in si tudi sama postavljam vprašanje, kdaj bo bolje in kaj lahko jaz sama, naša družina, naša stranka stori za to. Kritika ni dovolj. Potrebno je iskati rešitve  in ljudi opogumiti, da ne bodo tako pesimistično gledali v prihodnost. Še posebej mladi, ki zaman iščejo delo. Radi bi si, vsaj nekateri, ustvarili družino, pa si ne upajo, ker je nimajo s čim preživljati.

Še vedno sem prepričana, da mora vsak človek najprej sam poskrbeti za svoje življenje. Država pa mora nuditi čim boljše in za vse enake pogoje za to. Dokler pa država gleda na podjetnike in obrtnike kot na sovražnike in kapitaliste, ki izkoriščajo ljudi (prosto po Semoliču), zato jih je treba do konca obrati, toliko časa pač mladi ne bodo videli v podjetništvu in ustvarjalnosti priložnosti za svoje življenje. Strinjam se, da je vsako delo treba pošteno plačati in da bodo delavci delali bolje, če bo v podjetju pozitivno vzdušje, če bo delodajalec do njih korekten in bo spoštoval njihovo delo. Vprašanje pa je, kako naj delodajalci ustrezno plačajo svoje zaposlene, ko pa jih država obdavči bolj kot večino podjetij v tujini. Hkrati pa vemo, da morajo naša podjetja tekmovati v globalni konkurenci.

Čas je zahteven, izzivi so veliki, jamranje ne rešuje problemov. Slovenci smo že velikokrat dokazali, da smo delavni, iznajdljivi, ponosni na svojo domačo grudo in lepote dežele, ki nam je bila dana. Res, kakšne zasluge pa imamo, da smo se rodili prav v tem raju? Ne zapravimo ga. Vsak od nas je lahko del rešitve, če nam je ta domovina draga. Meni je. Zelo. Zato bom iskala rešitve. Zato NSi že išče rešitve.

Ljudmila Novak, predsednica NSi