Karlova komedija
KARLOVA KOMEDIJA
“Stvar je dozorela, saj ljudje vidijo, da v tej vladi stranka DeSUS ni ničesar dosegla. Niti ena naša pripomba glede pokojninske reforme ni bila sprejeta. Glede koalicijskega sporazuma nismo realizirali niti ene zadeve,« je nedavno dejal Karel Erjavec, predsednik DeSUS. Z odhodom DeSUS-a iz vladne koalicije naj bi Pahorjeva vlada izgubila večino v parlamentu. Pa jo je res? V razvitih demokratičnih družbah bi izstop ene izmed koalicijskih strank in izguba parlamentarne večine za vsako vlado pomenil velik politični pretres ter začetek konca. Kaj pa v Sloveniji? V Sloveniji so se Erjavčevi koalicijski partnerji odzvali z olajšanjem, največkrat so poudarili, da je bilo vse skupaj pričakovano in da se ne bo spremenilo nič bistvenega, vlada naj bi še naprej delovala po ustaljeni praksi.
Nagrajeni so tisti, ki ne naredijo nič
Brez vsakršnega sramu je predsednik DeSUS, Karel Erjavec, pred slovensko javnostjo priznal, da stranka v treh letih, odkar je v vladi, ni storila nič. Gre za pogumno priznanje, potem ko smo dolgo poslušali Erjavčeve napovedi, kako si prizadevajo za 1000 € visoke pokojnine, kako pokojnin brez DeSUS-a sploh ne bo, in podobno. Vsekakor pa smo lahko še bolj začudeni, da Karlu Erjavcu in njegovemu DeSUS, čeprav niso naredili nič, to celo sami priznavajo, javna podpora raste.
Besede so pomembnejše od dejanj
Retorika Karla Erjavca je impresivna, saj skoraj ne izgovori stavka, v katerega ne bi bila vključena njegova »prizadevanja« za upokojence. A besede so eno, dejanja pa drugo. Neverjetno, a resnično je, da v Sloveniji stranka, ki ni naredila nič, pridobiva na javnomnenjski podpori, medtem ko stranka s konkretnimi rezultati javnomnenjsko podporo izgubljala. Zelo poučen je prav primer Nove Slovenije. Nova Slovenija je v mandatu 2004 – 2008 veliko storila, njenim ministrom so za njihove dosežke priznanje izrekale celo evropske institucije, a ta dejanja v očeh volivcev niso bila vredna nič.
Pogum ali demagogija?
DeSUS je v Janševi vladi, ko je imel samo štiri poslance, stalno grozil z izstopom iz vladne koalicije in zato dosegel skoraj vse. V Pahorjevi vladi s sedmimi poslanci pa DeSUS ni mogel doseči nič. Kljub izgonu predsednika stranke iz vlade je stranka ostala v vladi. Celo danes, ko Karel Erjavec tik pred koncem mandata glasno oznanja izstop iz vlade, poslanci DeSUS še vedno zagotavljajo podporo vladi. Od predsednika stranke upokojencev bi pričakovali, da bi se leta 2008 potegoval za funkcijo ministra za delo, družino in socialne zadeve, katerega resor je najtesneje povezan s problematiko upokojencev, a vrli Karel Erjavec se je prav te funkcije najbolj otepal. Erjavec res ni nikoli slovel kot lojalen in delaven politik, vedno si je želel pozicij, kjer je bilo veliko protokola in malo dela, prav tako pa je vedno povedal ljudem tisto, kar so želeli slišati, ne pa tisto, kar bi morali slišati.
Karlove ambicije podrejene lojalnosti levici
Glede na odzive koalicijskih partnerjev sodeč, bi lahko rekli, da je šlo pri izstopu DeSUS-a iz vladne koalicije zgolj za popravljanje fasade, medtem ko notranje bistvo ostaja isto. Na številnih televizijskih soočenjih smo lahko poslušali Erjavca in Golobiča, predstavnika iste vladne koalicije, kako tragikomično, z diametralno nasprotnimi stališči, udrihata drug po drugem. Uradni izstop je rešil vsaj to zadrego, saj formalno Erjavec in Golobič ne bosta več člana iste koalicije, vendar pa neuradno vladna politična razmerja ostajajo ista. To priznavajo vsi, celo minister DeSUS-a Žarnič ostaja na poziciji. Še več, poslanci DeSUS-a obljubljajo lojalnost vladi, znotraj katere niso mogli uresničiti ničesar, kar zgolj pomeni, da ideologiji dajejo prednost pred svojimi programskimi izhodišči. Primer DeSUS razkriva temeljni problem slovenskega političnega prostora, to je, da ima ideologija prednost pred praktično uporabnimi projekti in konkretnimi programskimi izhodišči.
Čemu odhod iz koalicije, če ni nobenih sprememb??!
Postavlja se vprašanje, zakaj oditi iz koalicije, a hkrati vse početi, kot da ste še vedno del koalicije. Jasno je, da je DeSUS ideološko bliže levi vladni koaliciji, a hkrati kaos v tej vladni koaliciji načenja prislovični sloves ljudskosti Karla Erjavca. Biti član vladne koalicije in se neprestano izogibati odgovornosti ter prelagati krivdo na preostale koalicijske partnerje slej ko prej načne kredibilnost politika. Če je Karel Erjavec želel oprati svoj madež nesposobnosti in še naprej kovati politični dobiček na neoprijemljivih obljubah ter hkrati ohraniti kredibilnost, je moral DeSUS uradno oditi iz vladne koalicije, čeprav dejansko ni. Karlovo odločitev je potrebno razumeti predvsem s taktičnega vidika, na nas pa je, ali bomo še naprej nasedali lepim besedam in nerealnim obljubam. Ko pride čas volitev, vsak izmed nas nosi del odgovornosti za prihodnost Slovenije.
Matej Tonin, podpredsednik NSi