Kaj gre narobe?

Kaj gre narobe? Velikokrat sem nam zdi, da vse po vrsti. Ekonomisti smo pač po večinskem prepričanju ljudje, ki  vidimo kozarec napolnjen do polovice, kot pol prazen, ne pa kot pol poln. Pri ekonomistih je vsajena nekaka skepsa, pričakovanje poslabšanj, pričakovanje, da če so stvari dobre ne bodo take več dolgo. Skratka nek skepticizem, pomanjkanje optimizma, ali pa rečeno v hecu, da smo informirani realisti.

V sedanjih slovenskih gospodarskih razmerah je to žal razumljivo, čeprav uradna statistika po štirih četrtletjih pozitivne rasti BDP, ugotavlja, da formalno nismo več v recesiji. Rasti so majhne, a vendar pozitivne. Toda tega ne čutimo, vidimo, ker je breme naših zapravljenih priložnosti, zapravljenega premoženja, izgubljenih delovnih mest, zaupanja v upravljavce, managerje, lastnike in vladajoče elite  zapustilo pregloboko rano. Stečaji tudi največjih podjetij se še kar vrstijo.

Tako revija Moje finance prav v teh dneh objavlja anketo opravljeno med slabo stotnijo ekonomistov o stanju in pričakovanjih slovenskega gospodarstva. Kljub dejstvu, da imamo rahlo rast gospodarstva merjeno po rasti BDP, večina vidi naše razmere slabo, vidi, kot da smo še v recesiji, da smo še daleč od dna. Najhujše morda celo še pride. Nezadovoljni so predvsem z vlado. Z nepripravljenostjo in nesposobnostjo uvesti potrebne reforme.

Prav te so še kako potrebne. Zavedati se moramo, da se svet hitro spreminja, hitreje kot nam je všeč ali smo pripravljeni to sprejeti. Obnašamo se tako, kot da je vse v redu. Da, živeli smo relativno ugodno in udobno. Naš start v samostojnost pred dvajsetimi leti je bil poln pričakovanj in zagona. Prvo prestrukturiranje z 120.000 nezaposlenimi je bilo boleče, a nujno.

Izgubili smo predvsem delovna mesta, ki so lahko obstajala v Jugoslaviji, z vso njeno specifiko, na odprtem, svetovnem trgu pa so bila nekonkurenčna. Na primer, spomnimo se samo tekstilne industrije, nekoč uspešna, kasneje z mizernimi rezultati in plačami. Sprememba je bila boleča, a nujna. Vzhod je bil cenejši in konkurenčnejši. Res je tudi, da je bila prav po Prvi svetovni tekstilna industrija vlečni konj naše industrializacije, saj še pomnimo tekstilne centre Maribor, Kranj… Toda njen čas je minil.

Gospodarstvo je vedno v dilemi, kaj naprej, vse se spreminja, katere so sedaj tiste dejavnosti v katerih smo lahko konkurenčni globalnemu svetu.

Slovensko gospodarstvo se je usmerilo v veliki meri v izvoz, to je pač edina pot preživetja. Domače povpraševanje ne raste. Toda struktura našega izvoza ni ustrezna, manj kot 10 % je izdelkov visoko tehnološke izdelave. V večini smo pod dobavitelji, skoraj nimamo lastnih blagovnih znamk, ker nimamo  inovacij, razvoja, sposobnosti za trženje . Pa tudi umanjkanje kapitala za večje projekte. Tako naša dodana vrednost ne more biti, taka kot bi želeli in bi zagotavljala naš življenjski nivo.

Svetovna recesija je samo hitreje pokazala na naše težave. Nismo se še poslovili od socialističnega razmišljanja, še vedno nismo aktivni in odgovorni lastniki, še vedno se obnašamo, kot da je za vse odgovorna država, še vedno se nismo v zadostni meri pripravljeni učiti, prilagajati in boriti.

Izgubili pa smo tudi zaupanje v pravno državo, številne zlorabe, malverzacije, špekulacije in kraje so brez sodnega epiloga. Izigranih je bilo na tisoče malih podjetnikov, stotisoči malih delničarjev, dobavitelji in zaposleni. Izigrani pa so bili tudi davkoplačevalci. V taki klimi nezaupanja, špekulantov, zlorab, ko je država postala plen posameznih omrežij, ko niso upoštevana osnovna pravna pravila, varnosti in zaupanja, pa tudi gospodarstvo ne uspeva. Ureditev tega pa je prvenstvena naloga politike in vlade.

Žal sta aktualna koalicija in vlada zgubila vse zaupanje, nujne reforme se tako ne bodo zgodile. Potrebne so torej čimprejšnje volitve. 

Dajmo si priložnost in dokažimo, da zmoremo. Največ je odvisno od nas samih.