JOŽICA LIČEN: VESELITI SE JE TREBA ŠE TAKO MAJHNE STVARI, KI JO NAREDIMO ZA DRUGEGA

S svojo nalezljivo energijo, prijaznim nasmehom in odprtim srcem je opora mnogim, ki so se znašli v hudi stiski. Jožica Ličen je že več kot 30 let prostovoljka in je med najbolj prepoznavnimi obrazi Karitasa na Primorskem. Zagnala je številne dobrodelne projekte, eden takih je Mednarodna likovna kolonija Umetniki za Karitas. Izkupiček razstave likovnih del, ki nastajajo na Sinjem vrhu nad Ajdovščino, je vedno znova namenjen tistim, ki so pomoči najbolj potrebni. Njen angažma na področju dobrodelnosti in prostovoljstva so prepoznali tudi drugi – leta 2015 je prejela nagrado Osebnost Primorske in postala častna občanka občine Ajdovščina. Kljub temu da je zaradi zdravstvenih težav morala na invalidski voziček, je z dušo in srcem še vedno predana Karitasu in skrbi za soljudi. Sedaj so oni sprožili dobrodelno akcijo in zbrali dovolj sredstev za postavitev dvigala, ki ji omogoča več svobode. S pomočjo računalnika in telefona je Jožica Ličen kot namestnica ravnatelja Škofijske Karitas Koper še vedno zelo aktivna in počne tisto, kar je vedno počela – pomaga drugim.

Kdaj ste osebno začutili, da si želite pomagati ljudem, kako ste prišli v Škofijsko Karitas Koper?

Mislim, da imam to v genih, starši in ljudje, s katerimi sem se srečevala, so mi bili zgled. Verjamem, da je vera brez dobrih del mrtva. In da je treba tudi preko dobrih del pokazati, da si kristjan. Verjamem, da mi je bila takšna pot namenjena. Moji starši so živeli v Trstu in že takrat je moja mama pomagala drugi mamici, ki je bila zaradi nezakonskega otroka doma nezaželena. Še sedaj smo povezani in smo ostali dobri prijatelji. Temu pravim veriga dobrih ljudi. Tako da sem imela zgled, da je trebna ljudem v stiski pomagati že doma. Spomnim se tudi življenjskega mota moje mame, ki je bil: »Če moreš, pomagaj, če ne, molči.« Glavni motor pa je moja vera, ki nas uči: »Ljubi svojega bližnjega kot samega sebe.« Leta 1990 sem bila zaradi bolezni dokaj mlada invalidsko upokojena in prav takrat se je v Sloveniji ustanovila karitas – do leta 1990 je bila namreč javna dobrodelnost Cerkve prepovedana, kar pa ne pomeni, da verniki niso delali dobrega. Priključila sem se in začeli smo praktično iz nič ter nadaljevali s konkretnimi dejanji. Prišle so poplave, begunci iz Bosne in Hercegovine, brezposelni … Skratka, izzivov je bilo veliko.

Na kakšen način pri ljudeh sploh prepoznate stisko in kako poteka vaše delo?

Na začetku je bilo treba vzpostaviti sistem. Organizirani smo v mreži Karitas, po ravneh pa si sledijo – slovenska, škofijska, dekanijska in župnijska karitas. Na Primorskem je bila to Škofijska karitas Koper, ki še sedaj v taki mreži deluje na področju celotne škofije, imamo trinajst centrov karitas, kjer se dogovorjeno pomaga vsem, ki pomoč potrebujejo. Sama sem postala na ravni Koprske škofije najprej voditeljica odbora za materialno pomoč in namestnica ravnatelja, 2018 pa tudi ravnateljica Škofijske karitas Koper. Več zadolžitev sem sprejela tudi na ravni Slovenske karitas, tako sem bila od leta 2006 koordinatorka hrane EU, ki je mnogim revnim državljanom olajšala vsakdan.

Vsaka župnija je imela v Slovenski karitas svojega predstavnika in to so bili tisti ljudje, ki so v lokalnem okolju vedeli za posamezne stiske ljudi. V začetku našega delovanja je bila situacija taka, da so ljudje zelo neradi prosili za pomoč, spet drugi so mislili, da lahko dobijo pomoč le, če hodijo v cerkev, kar seveda ne drži. Posvetovali smo se med sabo, kako se na to ustrezno odzvati in pomagati. Veste, ljudi je pogosto sram prositi za pomoč, prav tako je včasih nerodno tudi tistim, ki pomoč prinesejo. Veliko pa smo se naučili predvsem iz tujine, kjer so imeli ta dobrodelni sistem že utečen in nam je bil v zgled. Če si hotel nekomu pomagati, je bilo treba najprej angažirati tiste, ki lahko pomagajo. In tukaj smo stopili v stik s številnimi dobrotniki, ki so prihajali iz Italije. Razni seminarji in usposabljanja so nas pri tem delu krepili, duhovna srečanja pa dajala moč in nas dobesedno silila pri zaznavanju stisk v svoji okolici in širše. Sama sem bila vključena v organizacijo več seminarjev, kjer nam je z nasveti veliko pomagal tudi žal že pokojni psiholog in psihoterapevt Bogdan Žorž in takratni ravnatelj Matej Kobal.

S kakšnimi stiskami pa se najpogosteje soočeni? Pravite, da je materialna pomoč le en del pomoči, ki jo ljudje potrebujejo.

V mojih 32 letih odkar sem sodelavka v Slovenski karitas, so se stiske spreminjale, prav tako tudi sodelavci. V ajdovskem koncu in tudi širše na Primorskem je propadlo več velikih podjetij, ljudje so čez noč ostali na cesti in izkazalo se je, da je bila takrat naša pomoč še kako potrebna. Hvala Bogu ne živim v okolju, kjer bi drug drugega gledali ali sodili po tem, ali si veren ali ne. Naše delo je osredotočeno na odkrivanje stisk, načrtovanje ter iskanje ljudi, ki pomoč lahko zagotovijo. Trenutno v Škofijski karitas Koper redno pomagamo približno 6.000 ljudem. Tudi dobro sodelovanje z drugimi humanitarnimi organizacijami in skupinami v svojem okolju pomaga pri razumevanju in dogovarjanju o obliki pomoči. Karitas ni sociala, kot jo pojmujemo v državnem smislu. Karitas je pastorala, ki sveti kot luč in vabi vse ljudi dobre volje, da pomagajo. Na nek način oznanjamo revščino in ljudje, ki na svet gledajo s srcem in dušo, radi pomagajo. Človek ne rabi le denarja, ampak pogosto potrebuje tudi vzpodbudo in pravo besedo ob pravem času. Seveda imamo statut in pravilnike, ki so oporna točka pri pomoči. A vendar je človek človeku najboljši kompas.

Z vašim projektom Umetniki za karitas ste začeli že leta 1994 in v vseh teh letih povezali številne umetnike in sodelovali pri stotinah razstav. Kako se vam je porodila ta ideja?

Dejala bi, da so Umetniki za karitas božji prst, mi smo samo orodje. Brez Svetega duha in medsebojnega spoštovanja ne gre. Do leta 1994 smo bili prepoznavni predvsem po razdeljevanju starih oblačil in hrane. Želeli pa smo nekaj več in opozoriti, da je prav vsak človek poklican delati dobro. Delo z materialno pomočjo je bilo dobro vpeljano in smo ga prepustili ljudem, ki so to obvladali, sama pa sem želela našo organizacijo obogatiti z nečim drugim. Tako nam je po spletu okoliščin uspelo povezati umetnike, slikarje in dobrodelnost. Umetniki so po navadi zelo čuteči ljudje, ki znajo svoje občutke prenesti tudi na platno. V projektu Umetniki za karitas ljudje darujejo svoj čas in talent, kar je težje, kot seči v denarnico in nekaj prispevati. Veliko izmed njih si je za umetniško kolonijo na Sinjem vrhu vzelo teden dni dopusta, prav tako pri tem prostovoljno sodeluje veliko naših strokovnih sodelavcev. Začelo pa se je pri družini Karim v Ajdovščini. Gospa Silva in njen mož, ki je Kurd, sta oba slikarja. Poleg njiju, ki sta pri projektu že vsa leta, je zraven tudi upokojeni profesor na likovni akademiji Lucijan Bratuš, ki sedaj živi v Vipavi, poznana likovna kritičarka Anamarija Stibilj Šajn in še mnogi drugi.

V naših katalogih je tako zapisanih skoraj 2000 imen umetnikov iz Slovenije in tujine, med njimi je tudi veliko akademskih slikarjev in Prešernovih nagrajencev. Zraven moramo šteti še slike tistih ljubiteljskih slikarjev, ki so želeli slikati poleg njih. Občina Ajdovščina je vedno velikodušno pokrila stroške platna in barv. Da je likovna kolonija vsako leto tako dobro uspela, pa so zaslužni tudi drugi donatorji in še posebej Hieronim Vidmar, žal že pokojni gospodar domačije na Sinjem vrhu, kjer se dogodek odvija naprej ob Vidmarjevi družini. Dobivali smo tudi številne ponudbe za razstave, sicer pa smo jih imeli 370 po Sloveniji, v zamejstvu, bili smo tudi v Bruslju, Rimu, na Dunaju in v Sarajevu. Poleg prodaje slik v dobrodelne namene, kjer smo vsako leto zbrali približno 10.000 evrov, je bil naš cilj tudi, da umetnost in kulturo približamo ljudem ter pokažemo, da to ni le stvar elite.

Vedno zelo poudarjate pomen prostovoljstva in pomoči ljudem. Je ob številnih ljudeh, ki komaj shajajo iz meseca v mesec, država torej padla na izpitu pomoči najranljivejšim?

V Cerkvi smo vsi prostovoljci, seveda je treba zaposliti tudi strokovni kader, ki z veseljem uporabi svoje talente za pomoč. V nobenem primeru pa to ni le služba. Pri Slovenski karitas smo po svoji veri dolžni vabiti ljudi, da delajo dobro. To je naše poslanstvo. Res je veliko ljudi, ki se težko prebijajo iz meseca v mesec. Tu ni kriva samo država, ampak je veliko odvisno tudi od človeka, ki se mu to dogaja. Če je vmes bolezen, je hudo, vendar je veliko tudi drugih vzrokov. Lahko pa rečem, da je po mojih izkušnjah temelj vsega družina in odnosi znotraj nje. Že Jezus je rekel toliko let nazaj: »Ubogi bodo vedno med vami.« In njegovim besedam bi dodala še besede našega patra s Križa, ki mi je na srce položil nasvet, naj ne delam vsega sama, ampak naj poskušam čim širšemu krogu ljudi omogočiti, da skupaj vidimo, sočustvujemo in pomagamo.

Naša država je dokaj socialna, a nič drugače ni po svetu. Tudi v bogati Ameriki živijo ljudje v šotorih in kartonastih škatlah, v Afriki je marsikje lakota in pomanjkanje izobrazbe. Vedno več ljudi po svetu pestijo naravne katastrofe, da o vojnah ne govorim. To je res človeška katastrofa. Tudi v Evropi se večini ne cedita mleko in med. Je treba delat’, pravi znana pesem Adija Smolarja …

Kako komentirate dejstvo, da znamo Slovenci, ki smo sicer pogosto na različnih bregovih, ob različnih stiskah tako hitro stopiti skupaj in pomagati ljudem, ki potrebujejo pomoč?

Slovenci smo po naravi dobri ljudje, prav tako tudi ostali narodi, ki živijo pri nas. Včasih se je treba tudi od njih kaj naučiti. Kjer drži družina skupaj, premagajo vse težave, kjer je razbita, pa Bog pomagaj. Pri vseh dobrodelnih akcijah pokažemo svojo človeško plat, svojo krščansko držo in dobroto. Tudi mediji z veseljem sodelujejo, kar je pri politiki marsikdaj drugače.

Kako gledate na današnji odnos ljudi in predvsem zahodne družbe, ki časti predvsem mladost, težje pa sprejema starost in omejitve, ki jih to obdobje življenja prinaša?

Drži, v zahodni družbi so zanimivi predvsem tisti, ki ustvarjajo, in tisti, ki trošijo, ter peščica bogatih. Na vse ostale gledajo kot na malega človeka, čeprav je marsikdo veliko večji in pametnejši. Invalidi, stari, bolni niso produktivni in so marsikdaj predstavljeni kot nebodigatreba. Zato tudi stalno ponavljajo, kako je bolnim, invalidnim in prizadetim hudo in jim vsiljujejo misel, da so odveč, kar je tudi podtalna priprava na zakon o evtanaziji. Žal je to svetovni trend.

Politika se ukvarja s številnimi problemi, a ko gre za socialna vprašanja, je izrazita težava slaba demografska slika. Tepta nas nizka rodnost in starajoča se družba. Kaj so glavne
rešitve?

Nisem prerok, a naša demografska slika je res slaba. Politika po eni strani na vsa usta opozarja, koliko stanejo otroci in si lepijo zasluge, če na tem področju dajejo drobtinice. Po drugi strani postaja klasična družina nekaj zastarelega, moški in ženske se bojijo obveznosti, družbeni trend je, da so otroci nekaj najtežjega. Je pa res, da je otrok, ki je cel dan v varstvu ali v šoli, ker starši cele dneve delajo, družini bolj za okras kot pa njen član v dobrem in hudem. Morda bi bila rešitev, da bi mamam omogočili krajši urnik. Bojim pa se oziroma slutim, da bodo prazen prostor zapolnili drugi narodi, ki imajo radi otroke.

Sami ste ob bolezni doživeli veliko preizkušnjo, se je vaš pogled na življenje zato kaj spremenil? 

V bolezni človek dozori. Tudi za spoznanje minljivosti, ko je najhujša izguba človekovega dostojanstva. Mene je reševala trma, molitev mnogih, za katere si nisem niti mislila, da sploh znajo molit. Pa tudi vera in hvaležnost vsem, ki so mi stali ob strani. Spoznanje, da si del načrta Stvarnika, je zelo pomembno.

Mnogi ljudje vas poznajo kot neusahljiv vir optimizma ter upanja v dobroto. Kaj je tisto, kar vas v dnevu napolni z dobro voljo in optimizmom?

Kot prvo bi rekla, da me v dobro voljo spravlja solidarnost. To, da med ljudmi učiš in tudi v praksi pokažeš solidarnost. Da pohvališ tistega, ki pomaga. Meni to veliko pomeni. Mislim, da je pomembno, da ima človek v sebi načrt dobrote in da z veseljem opravlja svoje delo. Spomnim se, da je bilo vsako leto na koncu leta najtežje zbirati vse podatke za vsa poročila. A če v tistih številkah vidiš ljudi, ki si jim lahko pomagal, te to navda z zadovoljstvom. Vse tiste tone hrane, ki smo jih razdelili, so mi bile pomembne, saj sem vedela, da jih je nekdo uporabil in da so ljudje za pomoč hvaležni. Veseliti se je treba še tako majhne stvari, ki jo naredimo za drugega. In to je še zdaj moja skrb. Vam iskreno povem, večkrat kot na mojo nogo pomislim na ljudi, ki še vedno potrebujejo pomoč.

Kaj si želite osebno in kaj bi zaželeli ljudem pred bližajočimi se decembrskimi prazniki?

Predvsem želim sebi in vsem ljudem, da ne bi bili prazniki prazni, temveč polni medsebojne ljubezni, spoštovanja in dobrote. Lahko je biti prijatelj in obdarovati tiste, ki jih imaš rad, in prav je tako.

Veličastno pa je ponudit roko vsem tistim, za katere želiš, da bi jo ponudili tebi. Vsem ljudem polagam na srce, naj ob praznikih ne obdarujejo le tistih, ki jih imajo radi, temveč naj se vsaj enkrat na leto spomnijo tudi na tiste, ki se jim morda raje ognejo, ko jih srečajo. Pa čeprav gre le za voščilo z dobro besedo ali telefonskim klicem. To podira tiste ovire, ki so v svetu, pa naj bo to na politični ravni ali pa v medsosedskih odnosih. Pa tudi medijem bi svetovala, naj si malo prikrajšajo napore, ko na vsa usta dan na dan med prazniki poročajo, kako so nekateri revni in so osamljeni. Žal si marsikdo ravno zaradi tega misli, da je res reven in zapuščen. Prinašajmo veselje! Bodimo v teh praznikih odprti do vseh. Bodimo prijazni in sklenimo krog – najprej za to prijaznost in dobroto poskrbimo v družini, to širimo v svojo okolico in to se bo preneslo v državo in svet. Vsi smo v istem čolnu, zato želim vsem mirno morje!