JANEZ CIGLER KRALJ ZA DOMOVINO: MOČ OPOZICIJE NI NUJNO SAMO V OSTRINI IN BRUTALNEM KAZANJU MOČI

Fotografija: Jernej Prelac, Domovina.je

Po vehementnih napovedih reform s strani vlade na eni ter še vedno nekaterimi odprtimi nestrinjanji opozicije na drugi strani smo se pogovarjali s preteklim ministrom za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti ter predsedniškim kandidatom Nove Slovenije, Janezom Ciglerjem Kraljem.

Preden začneva vsebinsko, me zanima, vaš pogled na svojo vlogo politika, ki prihaja iz – lahko bi rekli – civilne družbe, kot so Skavti, Zavod Iskreni …?

Vedno sem čutil privlačnost do politike, funkcioniranja in upravljanja države, delovanja civilne družbe. Tudi za študij sem izbral politologijo, analizo politik in javno upravo. Po izkušnji najprej strokovnega dela v politiki, nato nepozabni izkušnji ministrovanja, sem zdaj prvič izvoljen za poslanca in vodjo poslanske skupine.

Svojo vlogo vidim v prinašanju iskrene, morda celo romantično-sodelovalne komponente v politiko. Iskreno verjamem v dobre namene vsakega. Brez tega ne moremo funkcionirati. Pa tudi dobro operativnost, obvladanje politične obrti. S tem lahko najprej prispevam v stranki, skupaj s čudovitimi sodelavci pa tudi prinašam naši domovini en pogled upanja in razvojne prihodnosti.

V Novi Sloveniji imamo, po moje, zelo zanimiv in perspektiven pogled v prihodnost z nekoliko liberalnejšim pogledom na ureditev gospodarstva, podjetništva v kombinaciji s preizkušenimi vrednotami, utemeljenimi na tisočletni tradiciji. Svojo vlogo v politiki vidim v združevanju teh dveh vidikov.

Za nami je prvi mesec novega leta, vlada pa že napoveduje rebalans proračuna za izvedbo reform, ki jih precej vehementno predvsem napovedujejo. Kako gledate na rešitve in reforme (zdravstvena, šolska, stanovanjska plačna), ki jih koalicija predstavlja na koalicijskih vrhovih v zadnjih tednih?

Zdravstvena reforma je zelo pomembna in potrebna. V teh prizadevanjih vlado podpiramo. Če bi bili na njenem mestu, bi se je prav tako morali lotiti. Vladi smo tukaj v vsebinskem smislu napovedali pomoč, saj imamo, podobno kot na gospodarskem področju, zelo dober program, kar priznavajo tudi strokovnjaki.

Mislim, da minister Bešič Loredan niti nima slabih idej, bo pa verjetno imel velike težave znotraj koalicije, predvsem pri njenem radikalno levem krilu, da bi te reforme podprli. Tu smo v korist Slovenije in njenih prebivalcev pripravljeni dati naš prispevek. Pri ostalih reformah, denimo reformi pravosodja, pa ne vidim korakov v pravo smer. Prav tako mislim, da se tudi potrebne reforme plačnega sistema vlada loteva na napačnem koncu in si celo otežuje temelje za reformo. Če omenim samo iz neba padli dodatek sodnikom in tožilcem, ki je povzročil samo ogorčenje med različnimi skupinami zaposlenih. Da ne govorim o zelo potrebni reformi dolgotrajne oskrbe, ki smo jo v prejšnji vladi že sprejeli, pa je bila ustavljena in preložena za nedoločen čas.

Vlada deluje neprepričljivo, počasi in zmedeno. Zdi se, da je po devetih mesecih povsem izgubila stik z ljudmi. Zelo počasi se odziva na interventne razmere glede draginje energentov, hrane in vsega drugega. Ob videnem do zdaj ne verjamem, da bodo zaenkrat samo napovedane reforme uspešno sprejete in izvedene. Za kaj takšnega je potrebno kaj več od zmerjanja političnih tekmecev in vseh, ki se ne strinjajo s tabo.

Mislim, da minister Bešič Loredan niti nima slabih idej, bo pa verjetno imel velike težave znotraj koalicije, predvsem pri njenem radikalno levem krilu, da bi te reforme podprli.

Je kakšna od teh rešitev, ki so javno znane, vam dovolj blizu, da bi jo podprli?

Na dveh področjih smo pripravljeni pomagati. Minister za zdravje je v svojih pogledih na izzive slovenskega javnega zdravstva izpostavil po našem mnenju prave zadeve. Se pravi preoblikovanje Zavoda za zdravstveno zavarovanje v pravo zavarovalnico z odgovornostjo do zavarovancev in vključitvijo vseh razpoložljivih zdravstvenih izvajalcev. Mi zagovarjamo celo, naj bo vsak zdravnik samostojen zdravstveni delavec, ne glede na to, kje dela. Ključno je, da bolnik dobi storitev hitro, brez čakanja in brez doplačila. Če hočemo vsem dostopno javno zdravstvo, ni dovolj braniti sistem, ampak se je treba osredotočiti na bolnike in zdravstvene delavce.

Drugo področje, kjer vidimo možnost sodelovanja oz. želimo biti protagonisti, pa so ustavne spremembe, ker brez nas ni dvotretjinske večine. Tudi tukaj smo že predstavili nabor izboljšav. Strokovna skupina Ustavne komisije na področju imenovanja sodnikov, ki bi jih imenoval predsednik republike, že deluje. Sedanji način imenovanja sodnikov v Državnem zboru se je izrodil in izgubil svoj namen. Drugo spremembo ustave pa bi lahko dosegli glede imenovanja vlade. Tudi to podpira ustavno-pravna stroka. Potrebno je poenostaviti postopke okoli imenovanja vlade in jih narediti bolj smiselne v dobro večje avtoritete vlade in hitrejšega začetka po volitvah.

Izpostavil bi še eno zadevo, kjer pa smo šli izrazito proti vladnim nameram: prekinili so namreč davčno reformo, ki smo jo začeli mi in je bila usmerjena v davčno razbremenitev posameznikov, družin in podjetij. Na ta način smo po eni krizi in v pričakovanju morebitne naslednje skušali vzpostaviti dobro poslovno okolje, ki ni pretirano obremenjeno s primežem davkov in prispevkov. Vlada je z ustavitvijo te reforme naredila ključno napako. V tem procesu smo z amandmaji, ki so bili sprejeti, poskušali zaščititi vsaj normirance in družine, kar nam je na nek način uspelo. Za tem še vedno stojim, čeprav nam nekateri to očitajo. Na poziv gospodarstva, ki se je hvala Bogu zbudilo, pa smo z drugo opozicijsko stranko vložili zahtevo za ustavno presojo. Žal Ustavno sodišče zakona ni zadržalo, so se pa zavezali, da bodo zadevo obravnavali absolutno prednostno.

To so področja, na katerih smo najbolj angažirani. Pri dveh smo pripravljeni sodelovati, pri tretjem pa skušamo zaščititi nam pomembne skupine v družbi.

Ravno v tej vlogi se pogosto zdi, da ste manj ostra opozicija, ko gre za odnos do vlade Roberta Goloba. Nekateri vam očitajo, da s tem ščitite položaje nekaterih vaših članov v javnih podjetjih, kar je predsednik stranke nedavno ostro zanikal. Zakaj je smiselna taka drža v opoziciji?

Krščanski demokrati drugače kot povezovalno sploh ne moremo nastopati. Blokovske delitve vplivajo tudi na naše vsakdanje življenje, zato čutimo, da moramo preprečevati skrajnosti in radikalizme v politiki.

Enostavno je razdirati in igrati na moč, težje pa je biti povezovalen in iskati skupne poti naprej. To je naš ideološki temelj, ideološka podstat – biti povezovalni člen za eno normalnost v družbi, proti radikalizmom.

Moč opozicije ni nujno samo v ostrini in brutalnem kazanju moči. Kot že iz fizike in družbe veste, to izzove reakcijo in privede v blokado, ta pa je v politiki in družbi najslabša. Pomeni, da se nihče z nikomer več ne pogovarja.

Kljub temu pa smo lahko neizprosna opozicija, ki jasno pove, kje so naše prioritete in cilji. To pa je vsem dostopno javno zdravstvo, mir, ki je še posebej pomemben v luči strašne agresije Rusije nad Ukrajino ter uspešno delujoče gospodarstvo, ki vse skupaj poganja. Z brutalno močjo ali blokado do tega – na škodo državljank in državljanov – ne bomo prišli.

Zaznavam pa vse več odprtosti za našo držo, ki jo potrjujejo tudi merjenja javnega mnenja, kljub temu, da temeljne, tradicionalne vrednote v družbi predstavljajo vse večji izziv in jih ljudje ne živijo več v tolikšni meri. Naša stranka se počasi, a vztrajno krepi.

Volivci desne sredine v strahu pred grobim razkazovanjem moči radikalne levice in levice novih obrazov vidijo možnost obrambe in obstanka samo v eni blokovski poziciji in so na nek način ujeti v fascinacijo nad močjo. Igra moči, ki jo opazujejo, jim je edina realnost. Mi na to igro moči ne pristajamo in rinemo naprej. Leta 2011 smo se kot prvi vrnili v parlament, od takrat pa na vsakih volitvah pridobimo kakšnega poslanca. Naša dolžnost je, da pokažemo, da se to da.

Omenili ste zakon o dohodnini, kjer je ta drža vendarle prinesla manj poslabšan položaj za normirance, družine. Je še kakšno področje, kjer se vam je že obrestovala ta drža?

Poleg že omenjenega prispevka pri zdravstveni reformi in ustavnih spremembah, če bo seveda v skladu z našimi predlogi. Tukaj ne bomo sklepali gnilih kompromisov.

Želeli bi si tudi ambicije vlade, ki je zaenkrat kljub napovedim še ne čutimo, pri ustanovitvi pokrajin in spremembi volilnega sistema. V tem trenutku ne vidim realnih možnosti, da bi se to izvedlo, nismo pa še povsem obupali. Državni svet ima predlog ustanovitve pokrajin na mizi. To bi za razvoj Slovenije potrebovali.

Ostro oz. neizprosno pozicijo pa ste zavzeli pri Muzeju slovenske osamosvojitve, kjer napovedujete tudi interpelacijo zoper kulturno ministrico Asto Vrečko. Zakaj je ta muzej tako simbolno pomembna točka?

Osamosvojitev je za nas svetinja. Gre za rojstvo naše države, uresničitev tisočletnih sanj o tem, da bi sami odločali o svoji usodi. Iz te točke lahko duhovno črpamo upanje, da lahko skupaj živimo, četudi ni vse idealno in imamo lahko diametralno nasprotne poglede.

V nekem ključnem trenutku se je nekdo ne samo odločil, ampak tudi zbral pogum in odločnost, da smo pripravljeni iti po svoji poti. To je podobno kot par, ki se odloči za svojo družino, čeprav ve, da bo to težko. Tako gledamo na osamosvojitev.

Politično gledano pa je to tista točka v zgodovini naroda, ki je dosegla široko narodno enotnost. Ljudje različnih političnih nazorov so stopili skupaj in potegnili Slovenijo v novo življenje. Zato smo ogorčeni nad kulturnim bojem, ki ga izvaja ta leva koalicija, še posebej njen najbolj radikalno levi del. To počnejo iz same nebrzdane politične moči. Ker lahko. Iz javnosti želijo umakniti obdobje, ki je temeljno za formacijo našega naroda. To pa je revizionizem prve vrste.

Mi želimo slediti poti, ki se je vzpostavila v času osamosvojitve. Zato smo ostro reagirali že takrat, ko je ministrica spremembe napovedala. Muzej je le simbol tega in ni edini problem.

Krščanski demokrati smo dali Sloveniji prvega predsednika vlade, ki pooseblja naš odnos do osamosvojitve. Iz tega lahko gradimo. Ne gre za zaslugarstvo. Gre za to, kako na nove generacije nevsiljivo, z ljubeznijo in zdravim domoljubjem prenesti ta osamosvojitveni duh.

Ne gre za zaslugarstvo. Gre za to, kako na nove generacije nevsiljivo, z ljubeznijo in zdravim domoljubjem prenesti osamosvojitveni duh

Kako razumete košarico pri prispevanju podpisov manjšinskih poslancev in mencanje SDS pri prispevanju podpisov za interpelacijo?

Manjšinska poslanca na nek način razumem. Verjetno imata kakšen dogovor s koalicijo, vsaj v našem mandatu smo ga imeli, da se ne podpira interpelacij k njihovim ministrom. Je pa škoda.

Če vprašate mene, bi dal interpelacijo v podpis tudi poslancem Socialnih demokratov in Svobode. Gre namreč za to, da je bilo to posebno obdobje narodne enotnosti in verjamem, da je tudi v njihovih vrstah kak veteran vojne za Slovenijo, ali pa vsaj iskren domoljub. Ne vem sicer, če bi si upal to podpisati, a vendar. Sicer pa je zdaj javno objavljeno, si lahko preberejo.

Glede druge stranke v opoziciji pa ne bom nič rekel, ker dogovorjeni rok še ni potekel.

Verjamete, da se bo izteklo v korist interpelacije?

Kolikor zaznavam, je tudi njim osamosvojitev velika vrednota, tako da to ne bi smelo biti vprašanje.

Kako gledate na njihovo pogojevanje prispevanja podpisov k interpelaciji s podporo interpelaciji celotne vlade zaradi tega vprašanja?

Temu bi rekel poskus trgovanja. Ampak po mojem mnenju se z osamosvojitvijo ne trguje.

V Sloveniji odmeva še en dogodek, aretacija domnevnih ruskih vohunov. Za vlado je to izjemen uspeh SOVE, spet drugi opozarjajo, da je takšnih vohunov še več. Kakšen razplet v tej vohunski zgodbi pričakujete? Zunanja ministrica ni zahtevala nobenih pojasnil od ruskega veleposlaništva, denimo. 

Vsi odzivi ministrice in vsi drugi indici kažejo na to, da bo vlada to zgodbo uporabila kot nek navidezen velik uspeh, reakcije na ta dogodek pa ne bo nobene. Kot propagandni material bodo skozi medije dozirali novice v javnost in si pripeli zasluge.

Predvsem gre za odvračanje pozornosti od nesposobnosti te vlade, da bi se hitro in učinkovito odzvala na krizo, odgovorila na realnost upokojencev, ki so predvčerajšnjim jasno izrazili svoje mnenje in stiske glede nizkih pokojnin, da bi uredila zadeve v javnem sektorju, dolgotrajno oskrbo in predvsem javno zdravstvo.

Ključno vlogo pri vsem skupaj so odigrale obveščevalno varnostne službe, ki so v Državnem zboru pod nadzorom opozicije, glede tega pa med NSi in SDS že vse od aprilskih volitev vlada spor, SDS pa v komisije ne prispeva svojih poslancev. Kako si razlagate to odločitev SDS, da v komisiji ne prispeva svojih poslancev, zaradi katerih ena od niju niti ne more dobro delovati, predsednik Tonin je to označil za trmarjenje?

Marsikdo glede tega ne razume, za kaj gre. V javnosti je veliko netočnosti, ki nas v Novi Sloveniji označujejo kot tiste, ki blokiramo in sprejemamo gnile kompromise s sedanjo levo vlado. Vse skupaj je posledica postavljanja novih razmerij po koncu skupne vlade. V opoziciji je potrebno zavzeti določene pozicije in s tem je povezano to vrenje. Med samostojnimi strankami v takšnih spremenjenih razmerjih pride do kakšnih nesoglasij, ki pa se tudi rešujejo. Tudi v preteklosti smo jih že nekaj videli, pa so se vsakič rešila, tako da sem glede tega dokaj miren.

Druga opozicijska stranka je že večkrat – o upravičenosti ne bom sodil – izrazila protest proti levim vladam ali drugim krivicam, ki so jim jih očitali, tudi z nesodelovanjem v določenih odborih in komisijah. Zdaj je zavzela podobno držo.

Glede razmerja med SDS in NSi pri teh komisijah je pa tako. Opoziciji po poslovniku pripadajo tri mesta: Podpredsednik Državnega zbora in vodenje dveh komisij, v katerih naj bi imela večino opozicija: komisija za nadzor javnih financ in komisija za nadzor obveščevalno varnostnih služb. Podpredsednik parlamenta je iz vrst največje opozicijske stranke, tukaj ni dilem. Glede komisij pa je naša pozicija, da vsaka stranka predseduje eni in bi se dogovorili, kdo vodi katero. Tako je bilo že v času Šarčeve vlade in je dobro funkcioniralo. Pa so nas zavrnili, češ, da so oni toliko večji, da bi vodili obe komisiji. Na to nismo pristali in oni so izvedli to blokado, ki jo Matej Tonin imenuje trmarjenje.

Ta je trajala tako dolgo, da so bile obveščevalno varnostne službe skoraj pol leta brez civilnega parlamentarnega nadzora, kar je nevzdržno. Zato smo v NSi prevzeli odgovornost in sami popolnili KNOVS. Za nas je to velika obremenitev, saj smo ob tem, da imamo osem poslancev, v komisijo morali imenovati štiri, ob siceršnjem rednem parlamentarnem delu. Kljub temu, da je to za nas velik napor, smo vzpostavili sicer nepopoln režim nadzora nad obveščevalno varnostnimi službami, za katerega upam, da je začasen.

Pri KNJF pa smo prevzeli vodenje in Jernej Vrtovec je odličen predsednik komisije, ki pa je žal ni tako učinkovita, kot bi lahko bila. To je resno opozorilo. Čeprav komisijo vodi Jernej Vrtovec iz opozicije, ima večino v njej trenutno koalicija in vsi predlagani sklepi so zato zavrnjeni. Na dvanajstih sejah so pregledovali pereče zadeve, kot je poraba denarja v zdravstvu, plače v javnem sektorju, gospodarstvo, kreditiranje prebivalstva itd. Čeprav se vse to preiskuje, so sklepi na koncu gladko zavrženi. Brez ostalih opozicijskih poslancev imamo zato nepopolno stanje.

Sem pa nekoliko pomirjen, ker kolegi v opoziciji že omiljujejo svoje pozicije in že imenujejo svoje člane na nekatera mesta. Vesel sem, da je podpredsedniško mesto v Državnem zboru prevzel Danijel Krivec, ki odlično opravlja svoje delo in je neka varovalka, ki zmanjšuje možnosti radikalno levih izpadov trenutnega vodstva. Verjamem, da bo prišlo tudi do odblokiranja teh dveh komisij. Javne finance in obveščevalno varnostne službe ne morejo biti brez civilnega in opozicijskega nadzora. Tu ni prostora za preigravanja.

Na desnem polu se mora nekaj zgoditi. Igranje bunkerja ne bo prineslo zmage.

Ko je do spora prišlo, so nekateri ocenjevali, da glede na velikost obe vodstveni funkciji pripadata SDS, NSi pa je takrat kar z nekakšnim veseljem »šla na svoje«, potem ko je na volitvah pretekla vladna koalicija izgubila. Je ta vtis točen?

Imamo izkušnjo sodelovanja v treh vladah pod vodstvom Janeza Janše in izkušnjo opozicije. Ni primerljivo, koliko lahko narediš v vladi in koliko v opoziciji, čeprav ima vsaka svojo vlogo. Mi smo zelo resno vzeli svoje ministrske pozicije. Žal pa v Sloveniji volitve niso zahvalni dan. To smo se že večkrat naučili.

Na našem polu žal trenutno ni kritične večine, da bi sestavili vladno koalicijo. Prav nasprotno. To je za nas zaskrbljujoče in v tem je tudi vzgib vodstva NSi in predsednika Mateja Tonina, ki je pozval k samorefleksiji desnice z enim samim namenom: da najdemo pot, da pomladni pol ponovno v nekem doglednem obdobju vzpostavi razmere, da bomo zmagali na volitvah in vzpostavili vlado po volitvah, ne le tako, da jo prevzamemo v nekih kriznih razmerah.

Nad tem ni bilo navdušenja. To spoznanje je težko sprejeti. Mnogi ga še niso, spet drugi so ga in so v stiski ter potem ostanejo doma, ali pa volijo nove obraze, ki se v javnosti kažejo kot sredinski in zmerni. V praksi se potem izkažejo za bolj leve od etabliranih levih strank, vedno znova neuspešni.

Ta težka politična realnost nas sili, da se ne predamo neki depresivni drži in umiku, ampak da vzpodbudimo nekakšno vrenje na pomladnem polu, za katerega pa je potrebna tudi močna civilna družba in spremembe.

Pri civilni družbi zaznavamo velik manko. Veliko se lahko naučimo od leve civilne družbe in njihovih uspehov. Potrebujemo tudi več medijev, kakršen je Domovina, ki odpirajo medijski prostor. Medijski mainstream bo vedno deloval po nekih drugačnih interesih in političnih ideologijah: od gender, woke, do kapitalskih ozadij, ki tudi imajo svoje interese. In na desnem polu se mora nekaj zgoditi. Igranje bunkerja ne bo prineslo zmage. Seveda pa smo, potem ko na to opozorimo, zasuti z očitki.

Torej čakate nek dogodek v mestu Gogi?

Upam, da ne v mestu Gogi. Iščemo poti. Radi imamo debate. Nedavno je potekala o konservativizmu. Lojze Peterle je postal nekakšen branik osamosvojitve, ki izkušnje iz tistega časa prenaša v sedanjost. Mi smo mlajša generacija, ki je bila v času osamosvojitve v osnovni šoli, čutimo pa veliko zavezo in potrebo, da predstavimo naš pogled na domovino. V prvi vrsti jo imamo zelo radi in to je naš osnovni vzgib. Želimo povezovati in, kot smo zdaj že dokazali, imamo tudi operativne izkušnje, da to lahko izvedemo.

Želimo si, da politika ne bi bila samo en resničnostni šov, kjer potegne tisti, ki najbolj intrigira. Ampak to je dolgotrajno delo.

Glede na vse okoliščine, kako vidite odnose v opoziciji, posebej še glede na napoved, da z Janezom Janšo ne greste več v vlado? Kakšne odnose znotraj opozicije bi si želeli?

Za odnose na najvišji ravni bi morali vprašati oba predsednika, ker je partnerski odnos vedno odvisen od obeh partnerjev. Na ravni parlamenta pa lahko rečem, da sodelovanje normalno teče in je korektno. Pri nekaterih projektih smo skupaj, pri nekaterih ne. Se dogovarjamo o spremembah, dopolnitvah, večkrat si drug drugemu prispevamo podpise. Tako si predstavljam sodelovanje tudi v prihodnje.

Način reševanja nekaterih zadev v slovenski družbi pa je pripeljal do tega, da je naš predsednik s podporo celotne stranke, vključno s svetom stranke, rekel, da je izkušnja, ki smo jo imeli, tako brutalno težka, da je za zmago pola treba dati še nek nov dejavnik. V situaciji, kakršno smo imeli, žal nismo bili na poti proti zmagi, ampak smo padali. Če bomo še naprej delali enako, ne moremo pričakovati, da se bo karkoli spremenilo samo od sebe.

Je bil vstop v vlado leta 2020 za vas torej napaka? Če bi se danes znašli v podobni situaciji, kot ste se znašli leta 2020 po odstopu vlade Marjana Šarca, bi šla Nova Slovenija v takšno vlado, kot smo jo imeli zadnji dve leti, ali bi šli raje na predčasne volitve?

Vstop v vlado leta 2020 je bil naša dolžnost in odgovornost, čeprav morda nismo vsega odvodili idealno. Nujno je bilo iti v vlado in prijeti krmilo, saj je bila država na epidemijo popolnoma nepripravljena. Pravzaprav je bil nepripravljen ves svet. Če bi takrat državo pustili v prostem teku in odšli na volitve, bi bilo verjetno to za Novo Slovenijo oportuno, bilo bi pa zelo slabo za Slovenijo. To je sicer špekulacija, ampak lahko ugibamo, da bi iz klene opozicijske drže takrat izboljšali svoj rezultat.

Ni nam žal, da smo šli v to vlado. Poleg dolžnosti do domovine, ki je bila glavni vzgib, smo po desetletju opozicije morali pokazati in dokazati, da imamo kadre, ki so sposobni na najvišjem nivoju operativno in vsebinsko opraviti svoje delo. Enako kot večja opozicijska stranka.

S tem kapitalom gremo lahko tudi naprej, posebej še, ko bomo dosegli določeno zrelost političnega prostora. Na podlagi te izkušnje verjamem tudi, da bomo v prihodnje svoje pozicije tudi proaktivno zastopali, ne pa samo branili pred spini, ki jih v nas mečejo drugi. Postajamo tisti, ki se nas, tudi kaj vpraša, ker imamo izkušnje in lahko prispevamo k razvoju te države. Tako da ni nam žal za to izkušnjo, ki je bila koristna tako za nas, ki smo sodelovali osebno, kot tudi za stranko samo. Zdaj pa iščemo nove priložnosti.

Z Janšo pravite, da v koalicijo več ne greste, Golob vas ne povabi. S kom boste torej šli v koalicijo, dokler sami ne postanete dominantna stranka, ki bo sama druge vabila v koalicijo?

Najprej bi opozoril, da ni vedno dominantna stranka tista, ki sestavlja vlado. Če se po volitvah izkaže, da največje stranke ne morejo sestaviti vlade, bo morda Nova Slovenija tista, ki bo sestavljala vlado. Mi smo na to pripravljeni. Čeprav se danes morda to sliši nerealno, smo pripravljeni postati vodilna stranka, ki sestavlja vlado.

Trenutno smo v poziciji, kjer drugih sicer ne izključujemo, pa smo vseeno v poziciji brez stabilnih partnerjev, na katere bi se lahko zanesli. Kljub temu v parlamentu proces normalno teče in mi nimamo blokade do nikogar, niti do sedanje vlade, ki jo vseeno ostro kritiziramo. Vidimo pa, da programsko mi s to vlado ne gremo skupaj. Tudi, če bi nas Robert Golob povabil zraven. Pa je prvi premier po 10 letih, ki nas po volitvah ni niti povabil na kavo.

Tudi sicer vlada dela praktično vse, kar je v nasprotju z našim programom. Pod vplivom radikalne levice se lotevajo totalno ideoloških tem, ki delijo našo družbo. Naj omenim samo družinski zakonik, ki bi mu bolje rekli anti-družinski zakonik, stvari sprejemajo brez razprave, po skrajšanih postopkih, na hitro.

Nobeni gasilski ukrepi, ki jih izvajajo v zdravstvu ne primejo, da ne govorim o dolgotrajni oskrbi, proti-podjetniški in proti-gospodarski politiki ter posegu v dohodnino. S takimi politikami enostavno ni mogoče biti v koaliciji. Morda se razmere res ne zdijo ravno rožnate, ampak takšna je realnost. Morda pa  ravno to vrenje na našem polu prinese kaj novega, morda se kdo opogumi. V preteklosti je že bilo nekaj perspektivnih projektov, ki se žal niso razvili.

Eden takih, ki se omenja kot potencialni tak projekt je Anže Logar, s katerim ste bili skupaj v predsedniški tekmi. Kakšen je bil ta vajin odnos? Kot kakšnega potencialnega partnerja ga vidite?

Anže Logar je izjemno sposoben in agilen človek, ki pa se me je, ko sem vstopil v tekmo, najprej nekoliko ustrašil, češ da ga ogrožam. Tudi nekateri posamezniki in mediji so to tako interpretirali. Med kampanjo pa se je pokazalo, da sva povsem različna politika. On je zavzel bolj pragmatično držo, jaz bolj idealistično.

Z zanimanjem pa spremljam dogajanje, kjer se ga omenja kot generatorja nekih sprememb. Vidim pa tudi vse več razočaranih odzivov, češ da ni koval železa, dokler je bilo vroče. Kljub velikim pričakovanjem se ni nič zgodilo. Dejstvo je tudi, da je predsedniška kampanja precej drugačna od parlamentarne realnosti politike, kjer je treba prevzeti več odgovornosti, postaviti stabilno mrežo, nastopiti na volitvah, prevzeti politične pozicije in se soočiti z realnostjo ključnih izzivov v državi, kar je izjemno težko.

Vse dobro mu želim, če se bo lotil kakšnega takšnega projekta, česar pa zaenkrat ni videti.

Če bi mu vendarle uspelo, vas skrbi, da bi vam odnesel delež vaših glasov? V predsedniški kampanji je pritegnil kar nekaj vaših volivcev. Vas skrbi, da bi enako naredil v primeru nastopa s svojo stranko?

Prav nasprotno. Mislim, da bi to bolje postavilo razmerja na desnosredinskem polu. Seveda pa je veliko odvisno od tega, kakšno držo bi zavzel. Nova Slovenija ostaja sodobna stranka, ki je pravzaprav brez konkurence v slovenskem političnem prostoru. Imamo jasno naravnanost na urejanje gospodarskega dela družbe v bolj liberalnem smislu, da lahko zadiha s polnimi pljuči, pri čemer jih država vzpodbuja namesto omejuje, na drugi strani pa z varovalko v obliki preizkušenih vrednot, utemeljenih na dvatisočletni tradiciji, ki vedno bolj izzivajo.

Ko bo woke ideologija in vse ostale ideologije z njo, oprostite izrazu, tako posilila tudi naše ljudstvo, bo tudi pri nas prišlo do podobnega obrata, kot ga spremljamo v Italiji, kjer so se vsi čudili zmagi ženske, konservativke, čeprav so sami prispevali k njenemu vzponu. Tudi našo družbo bodo te ideologije pripeljale do točke, ko bo odgovor samo vsebina Nove Slovenije. Ljudje nenazadnje potrebujemo stabilnost v svojem življenju, ne glede na to, kakšen je tvoj svetovni nazor. Naše vrednote imajo odgovor in izzivajo.

Bomo pa potrebovali tudi močno in okrepljeno civilno družbo, ki bo postavila temelj za naše delovanje. To se je pokazalo pri ustavni presoji zakona o dohodnini, kjer je svoje podpise za zahtevo ustavne presoje podalo 17 gospodarskih, kmetijskih, podjetniških in obrtniških združenj. Na tak način lahko delamo.

Kako danes gledate na svojo kandidaturo v predsedniški kampanji? Je bila odločitev zanjo pravilna?

S predsedniško kandidaturo imam izjemno dobro izkušnjo. Zame je bil to tako osebni kot politični izziv, saj sem se moral izpostaviti kot politik, pa tudi osebno, kot mož, oče. Tudi soproge so vpletli v tekmo. V tej kampanji si osebno izpostavljen. Zame je bil to izjemen politični trening. Uspešni smo bili tudi pri predstavljanju bolj zmerno konservativne pozicije kot tiste, ki lahko pokaže pravo pot za urejanje sodobne družbe.

Rezultat je bil nižji, kot sem ga pričakoval. Glede na način in čas vstopa v predsedniško tekmo pa je po svoje razumljiv, saj so bili volilci na desnem polu že čustveno precej navezani na kandidata Anžeta Logarja, ki je v tekmo krenil dosti prej.

Na državnozborskih volitvah se ljudje drugače pozicionirajo. Tam lahko svoj politični kapital utrdim in oplemenitim. Pripravljen sem še kaj prispevati, če bodo ljudje tako odločili. Trenutno pa se osredotočam na zahtevno vodenje poslanske skupine, kjer delam z najboljšimi ljudmi, med katerimi ima vsak svoj politični stil, vse skupaj pa je treba usklajevat in vodit.

Predsedniška kampanja me je utrdila in mi tudi omogočila, da sem en mesec v medijskem prostoru predstavljal pogled Nove Slovenije.

Nekateri so ugibali, da se lahko v tej tekmi profilirate ali pa skurite. Ste se profilirali ali skurili?

To bi bolj jaz moral vprašati vas (smeh). Sam menim, da sem se profiliral. Pa ne pravim tega sam. Tudi v javnosti lahko berem o tem. Po analizi Domovine, kolikor zaznavam, sem se uvrstil med pet najpomembnejših politikov pomladnega pola. To pa je kar dober vmesni rezultat, če uporabim smučarski žargon.

V kampanji ste jasno zavzeli krščansko-demokratske vrednote, kot so družina, življenje, svoboda. Bolj jasno, kot to lahko zaznavamo v siceršnjem komuniciranju stranke. Je bil to vaš osebni pečat v kampanji, ali lahko pričakujemo, da bo celotna stranka, v slogu vaše kampanje, v prihodnje bolj odločno zastopala te vrednote, ki so nenazadnje pod aktualno vlado še posebej na preizkušnji?

Nova Slovenija ima zelo dober in jasen temeljni program. Del tega je tudi nedotakljivost človeškega življenja od spočetja do naravne smrti. Razložene so tudi druge vrednostne pozicije. Kar pa ne pomeni, da ne razumemo sodobne stvarnosti. Pri svojem delu in v življenju želimo vsak po svoji presoji te vrednote izžarevati. Smo si pa, tako kot prebivalstvo Slovenije, tudi politiki Nove Slovenije v tem nekoliko različni. Ni pa naša naloga, da »pokristjanjujemo«. To je vloga civilne družbe.

Pogosto ljudje zamenjujejo vlogo civilne družbe in politike. Naloga politike je sprejemati odločitve na podlagi svojih vrednot. Jasno smo to pokazali denimo pri glasovanju o Družinskem zakoniku, o katerem se je glasovalo prav med predsedniško kampanjo – dvakrat, zaradi veta Državnega sveta. Tudi sam sem glasoval proti. Težko bi bolj odločno pokazal svoje mnenje.

Pa naj znova poudarim. Ni nam do križarske vojne proti osebam, ki čutijo istospolna nagnjenja. Posvojitev otrok pa je meja, saj pravica do posvojitve ne obstaja. Obstaja samo pravica otroka, ki je iz takšnega ali drugačnega razloga ostal brez staršev, da je posvojen v najbolj optimalno družinsko skupnost, to pa je tudi po raziskavah in podatkih tista, kjer sta prisotna oče in mati.

Seveda pa ima vsak posamezen politik svoj stil, kako te svoje pozicije razloži. Med nami sem sam morda bolj empatičen in socialno usmerjen, morda tudi nekoliko bolj konservativen. Kljub temu pa je Nova Slovenija edina stranka, ki te pozicije zastopa tako programsko kot tudi v realnosti in življenju.

Ta teden je v veljavo stopila novela Družinskega zakonika. Vlada, Državni zbor in Ustavno sodišče so s tem jasno povozili voljo ljudi. Kakšne aktivnosti v zvezi s tem namerava zavzeti Nova Slovenija? Med ključnimi prioritetami, ki ste jih naštevali na začetku prvega dela intervjuja, tega nisem zaznal. Kaj torej lahko od Nove Slovenije pričakujemo na tem področju v prihodnje?

Na politični ravni je, mi je zelo žal, trenutno nemogoče karkoli narediti. Politična večina je takšna, kakršna je. Drugo kot opozarjanje na rokohitrsko poseganje v zadeve, o katerih so se državljani drugače izrekli na dveh referendumih, nam ne preostane.

Ob manifestiranju te njihove »zmage« z mavričnimi zastavami in simboli mi prihaja na misel sv. Pavel, ki piše: Ljubezen se ne ponaša, ne napihuje, ne misli hudega. Eden izmed sloganov nasprotne strani pri tej temi je bil, da je vsaka ljubezen enaka. Se pa sprašujem, če je to ljubezen, ki bije takšen boj, da pokaže svojo moč. Vsak si sam lahko odgovori na to vprašanje.

Čeprav je na politični ravni težko kaj narediti, pa vidim nekaj rešitev. Ena je krepitev civilne družbe, ki bo vzgajala in izobraževala o pomenu družine. Trenutno je prešibka in nima glasu v javnosti in medijih. Potrebno bo vzgajati v jasni identiteti in lastnem razmišljanju, v pričevanju o lepoti življenja v zakonu moža, žene in otrok, ne pa delovati zagrenjeno.

Na politični ravni pa bo pomembno zagotoviti možnost ugovora vesti, da zaščitimo tiste javne uslužbence, ki imajo drugačen pogled in te spremembe pomenijo nasilje nad njihovo vestjo. Odprta družba, kot je Slovenija, bi morala vsaj to zagotoviti.

Ustavodajni referendum za spremembo ustave, ki bi zaščitil družino?

Mislim, da trenutno nismo v politični realnosti, kjer bi lahko uspešno izpeljali takšen referendum.

Kako vidite prihodnost pomladnega pola? Kako naj ravna, da se dvigne iz obrobnosti, v katero je padel po supervolilnem letu 2022, v njej pa je dejansko bil večino časa po drugi svetovni vojni?

Za odgovor na to bi skoraj moral biti kakšen prerok oz. vizionar.

Sam vidim poslanstvo v tem, da zgradimo eno sodobno družbo, kjer bo delo vrednota, ki pa ne bo uničevalo zasebnega življenja. Usklajevanje med delom in družino je eden večjih izzivov danes. Kot mož in oče z izkušnjo različnih odgovornosti vidim, da bodo morale zdrave družbe tukaj ukrepati.

Potrebno bo najti odgovor na agresijo Rusije na Ukrajino. Po prvem letu poskusa pomoči Ukrajini, da se brani, smo se znašli na preizkušnji, kako dolgo bo to trajalo in kako zelo se razmere lahko zaostrijo. Naša vloga je znotraj Evropske unije najti nek zdrav in jasen odgovor.

Pomladni pol pa se bo moral tudi nekako konsolidirati in se znova povezati, najti pogum in dati upanje tej državi. S strani leve in radikalno leve koalicije ne dobivamo ničesar drugega, razen cinizma in ekstremnega populizma. Na to bo treba dati en dostojen odgovor: Kdor dela, mora od svojega dela dostojno živeti, da imamo vsem dostopno javno zdravstvo, da sodstvo deli pravico in da je družba predvidljivo in varno urejena. Tu vidim prihodnost, do tja pa bomo lahko prišli le s trdim delom.

Ocenili ste, da imate kot politik dober vmesni čas. Kje pa je cilj? Kje se v prihodnje vidite na političnem parketu?

Kar delam, delam srčno in predano. Sem človek, ki skuša biti v stiku z znamenji časa in na ta znamenja primerno odgovarjati. Trenutno sem poslanec in vodja poslanske skupine. Z vso predanostjo se skušam posvetiti temu delu. Upam, da mi gre pri tem dobro. To bo pokazal konec mandata.

Če pa bi bila potreba po tem, sem pripravljen prevzeti tudi zahtevnejše izzive. O tem pa bom razmišljal takrat, ko bo do tega prišlo. Trenutno sem pa v prvi vrsti mož in oče. To je ključna vloga, ki me opredeljuje. Šele nato pride vse drugo.