INTERVJU: ŽELIMO ŠOLO, KI PRIPRAVI NA ŽIVLJENJE

Kako naj si pojasnimo, da je bila NSi v četrtem poskusu v Državnem zboru vendarle »uslišana« pri rešitvah, ki zadevajo družinske in socialne prejemke oziroma spodbujajo obvezno osnovnošolsko izobraževanje otrok? Če jim starši ne zagotovijo šolanja, socialno pomoč in otroški dodatek dobijo v materialni obliki.
Prebivalci občin v jugovzhodnem delu Slovenije so obupani, saj je sobivanje z Romi vse težje, težave pa se samo še poglabljajo. Poslanci NSi so redno na terenu in se odzivajo na težave ljudi, zato tudi v Državnem zboru že ves mandat opozarjamo na nujnost ukrepanja. Vendar so naši predlogi do zdaj pri koaliciji naleteli na gluha ušesa. Menim sicer, da so nekateri koalicijski poslanci že v prejšnjih poskusih po tiho podpirali naše rešitve, a si niso upali izpostavljati. Verjetno pa se je z vsako obravnavo stopnjeval pritisk njihovih volivcev s tega konca Slovenije, da je nekaj nujno treba narediti, ker gredo stvari samo še na slabše. Tako je tokrat prišlo do preobrata.

Pri teh rešitvah torej NSi v precejšnji meri cilja na romsko skupnost, kjer je šolanje otrok izjemno problematično, prav tako upravljanje transferjev. Kako bi odgovorila na kritike, ki prihajajo tudi z vrha ministrstva za delo, da je to nepotreben, škodljiv ukrep?
Najboljši odgovor je anekdota iz ene od občin na jugovzhodu Slovenije. Ko smo v zakonodajni postopek vložili predloge, ki bi izplačevanje socialnih transferjev povezali z obiskovanjem osnovne šole, in se je o tem začelo govoriti med ljudmi, so bili naenkrat vsi romski otroci pri pouku. Prej nekaterih v šoli niso videli tudi po več mesecev.

Kar zadeva otroke v šoli in izven nje, je velika težava tudi medvrstniško nasilje. Vzgojni strokovnjaki ugotavljajo, da si mladi upajo vedno več, in to tudi zato, ker vedo, da se jim nič ne more zgoditi.
V NSi imamo dovolj tega, da se na tem področju nič ne premakne kljub nenehnim, tudi strokovnim pozivom. Zato smo pripravili svoje zakonske predloge. S spremembo kazenskega zakonika predlagamo, da bi se lahko tudi mlajšim mladoletnikom za težja kazniva dejanja dosodil mladoletniški zapor. Za starejše mladoletnike pa bi se razširil nabor kaznivih dejanj, za katere je lahko kazen mladoletniški zapor. Namen spremembe je, da se mladi zavejo, da so tudi oni kazensko odgovorni in da jih doletijo posledice, ko naredijo družbeno nesprejemljivo dejanje. Drugi zakonski predlog pa je bolj vezan na šolski prostor in želi omejiti medvrstniško nasilje. Ko se dogaja nasilje ali neko drugo odklonsko ravnanje, ki moti celoten razred in krati pravico do varnosti in izobraževanja vsem ostalim učencem, bi ravnateljem omogočili dodatne ukrepe. Problematičnemu učencu bi lahko odredili začasno šolanje na daljavo ali začasno izključitev. Otroke z resnejšimi težavami bi poslali v poseben program za socializacijo. Tam bi se z njim ukvarjali usposobljeni strokovnjaki, ki bi ugotovili njegove primanjkljaje pri socializaciji in ga pripravili na ponovno obiskovanje šole. Teh rešitev si nismo izmislili mi, ampak so jih predlagali učitelji, ravnatelji, strokovnjaki s področja vzgojnih vprašanj. Mislim, da so to pravi pristopi, žal pa nam koalicija ne prisluhne in zakonov zato ne spravimo v življenje.

Ko po spletu zakrožijo posnetki izživljanja nad vrstniki, pa ne zmanjka zgražanja.
Tako je in pri tem ostane. Vrtimo se v začaranem krogu prepričanja, da se moramo samo pogovoriti in težav ne bo več. Otrokom pa ne damo jasnega in nujno potrebnega sporočila, da je nasilje nesprejemljivo, ne damo jim meje, ki je ne smejo prestopiti. Otroci pa vedno znova preizkušajo meje. Če jih ne ustavimo, bodo nadaljevali in bodo njihova dejanja vsakič naslednjič lahko še hujša. Zelo so se me dotaknile besede neke psihologinje, da se otroci zelo dobro zavedajo, da bodo z nasiljem sovrstniku povzročili bolečino. Zato v NSi tudi ne pristajamo na argument nekaterih, da otroci ne vedo, kaj počnejo.

V tem kontekstu večkrat slišim, da bi bilo treba kaznovati tudi starše. Tukaj potem lahko trčimo v zid, saj so nemalokrat starši na strani svojih otrok, čeprav je objektivno gledano dejanje otrok odklonsko in družbeno nesprejemljivo.
Vse se začne pri starših in vzgoji doma. In tudi, ko skušamo opredeliti posledice za nekoga, ki stori neko kaznivo dejanje, ga opomniti o njegovi odgovornosti, se moramo zavedati, da je škoda že povzročena. Zato podpiramo preventivne ukrepe, da torej starše opolnomočimo in jim pomagamo pri vzgoji otrok. Je pa res, da to je zelo široko družbeno vprašanje, kako torej kot družba gledamo na neke osnovne vrednote. Od tega, da je družina temeljna celica družbe, do tega, kje sploh še imamo avtoritete. To potem vpliva na cel ustroj družbe in na koncu na otroke. Grozljivo se mi zdi tudi spoznanje ob pripovedih učiteljev, ki jim starši tarnajo, da nimajo več nadzora nad svojimi problematični otroki.

Ti predlogi so pravzaprav samo odzivi NSi na akutne problematike. Pod površjem pa že dlje časa brbotajo tudi druga vprašanja, kot so preobremenjenost otrok zaradi visokih šolskih zahtev, preveč kopičenja faktografskih podatkov, premalo pristojnosti ravnateljev, iz šol izginja tudi vzgojni moment.
Vse to imamo pred očmi. Od vzgojnega vidika do učnih načrtov, kaj torej želimo, da se naši otroci učijo, do tega, kakšna naj bo vloga učitelja, da se mu povrne avtoriteta, da se ga ustrezno nagrajuje, izobražuje. Poseben izziv je digitalizacija – tako za učitelje kot tudi otroke. V digitalnem svetu jih ne smemo jih puščati samih, dati jim moramo orodja za to, da se znajdejo in da so ob uporabi teh tehnologij varni. Rešitve so vsekakor celovito zastavljene.

Kaj pa meniš o tem, kar na področju šolstva snuje vlada? Pred kratkim je potrdila spremembe zakona o osnovni šoli.
Zadnja vladna novela zakona o osnovni šoli je korak v pravo smer, a je premalo ambiciozna. Jasneje se sicer ureja možnost pregleda in odvzema osebnih predmetov ob ogrožanju varnosti v šoli, nekoliko se zaostruje izrekanje vzgojnih opominov in prešolanje. Vendar je to premalo, da bi imeli učitelji in ravnatelji možnost učinkovitega vzgojnega delovanja, sploh pri brezčutnih, nasilnih učencih, za katere nimamo razvite ustrezne obravnave. V okviru Zavoda za šolstvo še vedno poteka tudi prenova učnih načrtov, vendar v dostopnih dokumentih nisem zasledila nujnih sprememb. Potrebovali bi konkreten premik od pomnjenja informacij k dejanskemu razumevanju snovi, poudarek bi morali dati razvoju spretnosti in kritičnega razmišljanja. To pomeni, da bi morali nekatere predmete tudi oklestiti, da bi imeli več časa za celovito razumevanje, kako se na primer neka formula, informacija povezuje s situacijami v vsakdanjem življenju. Kritičnega razmišljanja tudi ni mogoče razviti v dveh šolskih urah, je pa to zelo pomembna veščina za mlade, ki odraščajo v poplavi informacij na spletu in ob bliskovitem razvoju umetne inteligence. Ob tem se mi zdi pomembno tudi ozaveščanje o preverjanju informacij. Premik k uporabnemu znanju želijo tudi otroci sami, to so posebej izpostavili na letošnjem otroškem parlamentu. Šola je zanje, prav bi bilo, da bi jim prisluhnili.

Si tudi strokovna podpora poslancem na področju zdravstva, kjer ima NSi do potankosti dodelane rešitve. Glas smo povzdigovali ob sprejemanju »slavne« novele zakona o zdravstveni dejavnosti z navideznim ločevanjem javnega in zasebnega zdravstva. Zakon je nedavno začel veljati. Meniš, da bo kdaj dejansko tudi zaživel?
Uzakonili so zelo zapletene in nespodbudne pogoje za dodatno delo zdravstvenih delavcev in zna se izkazati, da zakona v sprejeti obliki sploh ne bo mogoče učinkovito izvajati. Ne bi me presenetilo, če se zdravstveni domovi, bolnišnice in drugi zdravstveni izvajalci zakona ne bodo mogli v celoti držati, če bodo hoteli bolnikom sploh zagotoviti ustrezno zdravstveno oskrbo. V dobro vseh bolnikov upam, da čim prej pride do zamenjave vlade, ki bo ta zakon odpravila. Zdravniške organizacije so sicer napovedale ustavno presojo zakona, vendar na hitrost ustavnega sodišča žal ne moremo računati.

Kdaj pa bomo dočakali novo obravnavo zakona NSi za skrajšanje čakalnih vrst? Kaj si lahko obetamo? Preobrat, kakršnega smo doživeli pri spodbudah za šolanje otrok?
Obravnavo našega zdravstvenega zakona trenutno zaustavlja obravnava drugih zakonov, ki urejajo isto družbeno razmerje, zato termin obravnave še ni točno določen. V prejšnjih obravnavah sem lahko spremljala, da koalicijski poslanci pravzaprav ne želijo razumeti, kaj je bistvo predloga NSi. Vidijo samo ideološki boj med zasebnim in javnim, razum pa se izklopi. S predlogom želimo doseči, da se vsem, ki čakajo dlje, kot znaša dopustna čakalna doba, omogoči, da gredo h kateremukoli zdravstvenemu izvajalcu, tudi zasebniku, stroške pa v enaki višini kot v javni mreži krije Zavod za zdravstveno zavarovanje. Ko začnejo naši poslanci razlagati, da takšna ureditev že sedaj velja za slovenske državljane, ki lahko gredo ob preseženi dopustni čakalni dobi na zdravstveni poseg v tujino, in da je nesmiselno denar iz slovenske zdravstvene blagajne pošiljati čez mejo, ko pa bi isto storitev bolnik lahko dobil v Sloveniji, se koalicijski poslanci sicer strinjajo, da je to treba urediti – ampak ne z zakonom NSi. Zaenkrat nič ne kaže, da bi glede tega doživeli razsvetljenje.

Meniš, da bo vlada spravila čez proceduro tudi pomoč pri samomoru, kot lahko poenostavljeno imenujemo prostovoljno končanje življenja?
Žal mislim, da bodo koalicijski poslanci ta zakon sprejeli in s tem poslali zelo žalostno sporočilo vsem bolnim in trpečim. Dali jim bodo vedeti, da življenja na neki točki, ko se pojavi trpljenje, enostavno ni več vredno živeti. Na to kot družba ne bi smeli pristati. Ponuditi bi morali dobro paliativno oskrbo, lajšanje tako telesnih kot duševnih bolečin, tolažbo, oporo in bližino, ne pa instantne dokončne rešitve, ki zaudarja po nekih drugih časih.

Nedavno si sklenila šestletno predsedovanje Mladi Sloveniji. Po čem si ga boš zapomnila?
V podmladku smo veliko poudarka dajali vsestranskemu izobraževanju. Da mladi pridobijo samozavest in da najdejo svoje poslanstvo, svojo vlogo v tem svetu in nenazadnje tudi v politiki, da sploh ugotovijo, ali se v njej najdejo. Vsa ta znanja smo jim poskušali predati tudi s pomočjo mednarodnih partnerjev in z zgledi iz tujine. Tako da upam, da sem tukaj naredila dobro osnovo. Ko opazujem vsako novo sestavo parlamenta, poslance, ki pridejo v državni zbor brez osnovnega poznavanja delovanja države in politike, sem še toliko bolj prepričana, da politični prostor močno potrebuje politike z znanji, ki jih nudi naš podmladek. Politična in splošna razgledanost sta ključni, če želimo, da se raven politične debate v Sloveniji izboljša.

Morava pa povedati tudi, da Mlada Slovenija ni samo politika, ni samo izobraževanje, veliko je tudi druženja.
Drži. Smo kar celoviti. Od športnega, družabnega dogajanja, do izobraževanja, ki sem ga omenila, tudi političnega. Seveda pa nismo uokvirjeni in usmerjeni v to, da bo vsak, ki pride k nam, nekoč poslanec. Mogoče bo sodelavec stranke ali pa politični sladokusec in podpornik, ki bo zgled v svojem lokalnem okolju. Treba je vedeti, da si izjemno pomemben člen tudi, če nisi v prvih vrstah.

Kako po svoji izkušnji vodenja MSi vidiš vlogo podmladkov v stranki? Kaj lahko dajo stranki in kaj lahko dajo mladim?
Podmladki dajejo stranki vpogled v potrebe in način razmišljanja vsake nove generacije mladih. Mladi se od generacije do generacije precej razlikujejo, tudi zaradi hitrega razvoja tehnologije in socialnih omrežij. Ravno zato so podmladki zelo pomemben generator novih zamisli, ki gredo iz okvirov ustaljenih političnih fraz in ukrepov. Poleg tega lahko politiko lažje približajo vrstnikom in jih nagovorijo skozi njim domače pristope. Na drugi strani lahko mladi v podmladkih dobijo zelo veliko znanja in izkušenj za prihodnje delovanje v politiki ali na splošno v družbi in na trgu dela – skozi udejstvovanje v podmladku lahko na primer izboljšajo veščine javnega nastopanja, načrtovanja in organizacije dogodkov, bolje razumejo delovanje državnih ustanov, pridobijo mednarodne povezave … Možnosti je res veliko in mladi, ki pridejo v stik z Mlado Slovenijo, običajno presenečeni ugotovijo, da predsodki o politiki tukaj ne držijo.

Po izobrazbi si jezikoslovka. Zdaj se zdi, da te je veliko bolj prevzela politika. Kje si bolj doma?
Po izobrazbi sem tolmačka in kot tolmač se moraš vsebinsko zelo dobro pripraviti na vsako temo, ki jo boš tolmačil, sicer ne boš sposoben v drug jezik prenesti pomena izrečenega. Zato se je treba vedno znova učiti, spoznavati včasih zelo specifična področja in se poglobiti vanje. V resnici to ni zelo daleč od mojega sedanjega dela, ko se kot strokovna sodelavka dnevno ukvarjam z zelo raznolikimi temami s področij izobraževanja, zdravstva in dela. V obeh poklicih zelo prav pride pripravljenost na učenje in iskanje informacij, kar mi je blizu.

Intervju je objavljen v reviji KD, ki je dostopna TUKAJ. Del intervjuja si lahko tudi ogledate ali ga poslušate. Kliknite TUKAJ za ogled ali TUKAJ za poslušanje.

S Katjo Berk Bevc se je pogovarjala Andreja Gregorič Berdajs.

Ste zasledili rešitve, ki so vam blizu? Pridružite se nam TUKAJ.