Intervju z Ljudmilo Novak v časopisu Družina

21. oktobra razpust državnega zbora in 4. decembra predčasne volitve: to je časovni okvir, v katerega zaradi globoke in večplastne krize, ki se ji ni izognil tako rekoč noben (pod)sistem slovenske družbe, vstopajo zelo različna in v marsičem izrazito nasprotna pričakovanja strankarske politike, civilnodružbenih pobud in celotnega volilnega telesa. Kakšno mesto želi v tem tekmovanju vizij za prihodnost slovenske države imeti krščansko-demokratska opcija, najbolj jasno izražena v programu Nove Slovenije – krščansko ljudske stranke? Odgovarja predsednica N.Si Ljudmila Novak.

Najbrž je prav, da pogovor začneva s pomembno pravno zmago, ki so jo dosegli prav članice in člani Nove Slovenije – ustavno sodno odpravo poimenovanja ljubljanske vpadnice po Josipu Brozu Titu. Kako iz nekajdnevne razdalje opazujete to odločitev ustavnega sodišča in odzive nanjo?
V Novi Sloveniji smo zelo zadovoljni z odločitvijo ustavnega sodišča, predvsem zaradi žrtev, ki so trpele v času totalitarnega komunističnega režima. Ustavno sodišče je jasno povedalo, da je mogoče poimenovanje ulice po Titu razumeti kot priznanje nekdanjemu nedemokratičnemu režimu in zato soglasno odločilo, da Titova ulica ne sodi v demokratične čase, saj simbolizirala tisto, čemur smo se z oblikovanjem samostojne in demokratične Slovenije odpovedali. Zadovoljna  sem, da je ustavno sodišče brez ovinkarjenja povedalo, da je bil nekdanji komunistični režim v svojem bistvu nedemokratičen ter osnovan na sistematičnem kršenju človekovih pravic in kršenju človekovega dostojanstva. Odločba ustavnega sodišča predstavlja tudi pomembno referenco za razumevanje odnosa države do nekdanjega režima. Prvič v zgodovini Slovenije je neka pomembna državna inštitucija stopila na prste nenehnemu poveličevanju komunizma. Za tiste, ki so v času komunizma doživeli veliko gorja, ponižanja in zaničevanja, je to pomembno moralno zadoščenje.

Ali menite, da bo to »ideološko« vprašanje odmevalo tudi v volilni kampanji pred državnozborskimi volitvami? Sprašujem zato, ker je pred časom skupina razumnikov, ki je pozvala k oblikovanju »nove slovenske pomladi« kot zmagovite koalicije na skorajšnjih parlamentarnih volitvah, desnosredinske stranke posvarila, naj »ne bijejo bitk, v katerih ni mogoče zmagati«, pri čemer so imeli v mislih zlasti kulturnobojniške teme in razčiščevanje (pol)pretekle zgodovine, od katerih je praviloma imela korist tranzicijska levica.
Ko levici zmanjka argumentov, se loti kulturnega boja. Vprašanja polpretekle zgodovine odpirajo pred vsakimi volitvami. Princip je znan. S črno belim slikanjem zgodovinskih dejstev vedno kričijo o »zmagovalcih« in »izdajalcih«. V razprave o polpretekli zgodovini vnašajo hujskaštvo in navijaštvo, zato nikoli ne pristajajo na argumentirano razpravo. Vedno poskušajo prikazati samo pozitivno plat njihovih herojev, temna plat, lahko bi rekla zločinska,  jih ne zanima. Vedno govorijo samo o narodno osvobodilnem boju, o zločinih revolucije pa se ne želijo pogovarjati ali jih celo označujejo za drugo razredne teme. Zavedamo se, da pri odpiranju ideoloških tem levica s pomočjo svojega propagandnega stroja kuje politični dobiček, vendar nas morate razumeti, da je naša dolžnost, da se postavimo na stran resnice. Resnica je namreč temelj sprave. Razprave o Titovi ulici nismo načeli v Novi Sloveniji, vendar smo zaradi spoštovanja do žrtev komunizma morali opozoriti, da je ravnanje Zorana Jankoviča in njegovih somišljenikov v nasprotju z vrednotami, na podlagi katerih je nastala samostojna in neodvisna Slovenija. Soglasna odločba ustavnega sodišča dokazuje, da smo imeli prav. Čeprav v  NSi gledamo v prihodnost, pa se nikakor ne bojimo razprav o preteklosti. Želimo pa si, da te ne bi bile enostranske in hujskaške, ampak argumentirane z upoštevanjem vseh znanih dejstev. V tej kampanji se ne nameravamo osredotočati na ideološka vprašanja. Vprašanja zgodovine so sicer pomembna, niso pa v danem trenutku prioritetna, saj največ naše pozornosti potrebuje gospodarsko okrevanje države.

Kaj pravzaprav pričakujete od volilne kampanje? Katere teme bi po vašem mnenju nujno morale biti v njenem ospredju?
V ospredju bi morale biti teme o aktualnih problemih današnjega časa. Teme, ki združujejo, nikakor pa ne teme, ki nas Slovence delijo. Ukvarjati bi se morali z zmanjševanjem zadolževanja, z ustvarjanjem novih delovnih mest. Ukvarjati bi se morali s tem, kako mladim zagotoviti kakovosten študij, nato pa čimprejšnjo zaposlitev, da si bodo lahko zagotovili stanovanje in ustvarili družino ter čim prej začeli vplačevati v pokojninsko blagajno, s čimer bi zagotovo prispevali k večji vzdržnosti pokojninske blagajne. Pogovarjati bi se morali o tem, kako odpraviti sistemsko korupcijo, kako dejansko ustvariti enake možnosti za vse in kako zagotoviti pravičnost v družbi. Bojim se, da za resne programske razprave ne bo volje niti časa, zato se bo vse vrtelo okrog afer in všečnosti dnevnih nastopov politikov. Predstavljam si, da bo levica poskušala zgraditi mit o uspešnosti Zorana Jankoviča in ponovno vzbujati strah pred slovensko pomladjo.

Kakšne odgovore na ta vprašanja ponuja vaš volilni program?
Strokovni odbori Nove Slovenije so pripravili obsežen program. Največ pozornosti smo posvetili gospodarskemu okrevanju države, spodbujanju pozitivnih občečloveških vrednot in ustvarjanju družini prijaznega okolja. Za gospodarsko okrevanje Slovenije predvidevamo več korakov, najprej bomo morali uravnotežiti proračun. Zdrava kmečka pamet nam da vedeti, da bomo lahko porabili le toliko, kolikor bomo ustvarili. Odpraviti moramo plačilno nedisciplino, saj neplačila uničujejo tudi zdrava podjetja. Zmanjšati bomo morali davčno obremenitev podjetij in povečati fleksibilnost trga dela, če bomo želeli povečati konkurenčnost slovenskih podjetij. V delovanje javne uprave nameravamo uvesti več tržnih in managerskih pristopov ter sistem odgovornosti, kar pomeni, da bodo dobri uradniki nagrajeni, slabi pa ne. Sedaj so namreč vsi isto plačani, tisti, ki dobro delajo, in tisti, ki delajo slabo. Bolj učinkovita javna uprava bo odpravila marsikatero administrativno oviro in bo dejansko tudi servis za državljane in podjetja. Nedopustno je, da podjetniki, ki imajo konkretno podjetniško idejo, le- to zaradi administrativnih ovir več let ne morejo realizirati. S tem Slovenija dnevno izgublja številna delovna mesta. Ko gre za spodbujanje pozitivnih obče človeških vrednot, pa se nam zdi ključno, da učitelji v prvi vrsti končno začnejo poučevati in vzgajati. Mladim je potrebno odločno povedati, kaj je prav in kaj ne. Za dosego ciljev niso dovoljena vsa sredstva. Če že v osnovni šoli šteje samo iznajdljivost, ne pa znanje, potem bodo naši mladi odrasli v državljane, ki bodo mislili, da je za doseganje njihovih ciljev dovoljeno vse. Več spoštovanja bi si zaslužila tudi naša domovina. Kot vedno, pa tudi tokrat pomembno mesto dajemo družini, tako v simbolnem kot tudi ekonomskem smislu. O programu Nove Slovenije bi vam lahko še na dolgo razlagala. Ker je težko zgolj v nekaj stavkih razložiti  celoten program s konkretnimi predlogi, vas vabim, da si ga preberete na spletni strani nsi.si.

Stanje, ki ga zapušča padla levičarska vlada, je strah zbujajoče: skokovito naraščajoči javni dolg in velik proračunski primanjkljaj, hud padec konkurenčnosti, vedno slabše ocene mednarodnih bonitetnih hiš, nasedla barka »nacionalnega interesa«, visoka brezposelnost … Ali je v takih razmerah volivcem mogoče obljubiti kar koli drugega kot zgolj »kri, trdo delo, solze in znoj«?
V podobno slabem stanju, kot je danes, se je Slovenija znašla leta 1990, v zadnjih vzdihljajih komunizma. Takratna Peterletova vlada je bila soočena z negativno gospodarsko rastjo, z visoko inflacijo, z visoko brezposelnostjo, z izgubo 40% jugoslovanskih tržišč in s številnimi stavkami. Slovenska pomlad je pred dvajsetimi leti dokazala, da je s trdim in poštenim delom mogoče marsikaj narediti. Peterletova vlada je v vsega dveh letih uravnotežila proračun, ukrotila inflacijo in postavila temelje za gospodarsko okrevanje. Slovenija danes znova potrebuje slovensko pomlad. Slovenija danes znova potrebuje Novo Slovenijo, ki je v preteklosti z dr. Bajukom na čelu dokazala, da se vedno odloča za tisto, kar je prav in ne za tisto, kar se ji splača. Slovenija se je danes znašla v težavah tudi zato, ker so ji vladali politiki, ki jih ni zanimalo, kaj je prav in dobro za državo, ampak samo tisto, kar se jim je splačalo. Prihodnja vladna ekipa bo morala biti zgled v vseh pogledih, najprej bo morala sama spoštovati zakone, delati pošteno,  pravično in odgovorno, šele potem bodo tudi državljani pripravljeni sami zategniti pas in z večjim razumevanjem sprejeti spremembe.

Ali ste prepričani, da so volivci dejansko pripravljeni podpreti nekoga, ki jim bo »nalil čistega vina« in jim za precej let naprej napovedal precejšnje zategovanje pasu?
Vsi zagotovo ne, odgovorni državljani pa se zavedajo, da tako ne gre več naprej. Reforme moramo izvesti, zadolževanje se mora ustaviti. Dvigniti se mora zavest, da lahko zapravimo le toliko, kolikor pridelamo. V skupni blagajni je toliko denarja, kolikor ga bomo pobrali z davki. Sam od sebe pač ne nastane. Dan za dnem nam preti grški scenarij, zato je bolje, da odločne reze naredimo čim prej. »Šparati« je treba takrat, ko še kaj imaš. Potem je namreč prepozno.

Če si dovolim nekaj črnogledosti: kakšno težo za prihodnost Slovenije pa sploh imajo volitve, ko pa se je zlasti v zadnjih letih pokazalo, da odločilne niti iz ozadja vlečejo skrite klientelistične naveze, vplivni lobisti, odsluženi politiki …?
Volitve imajo takšno težo, kakršno jim jo damo državljani. Če se volitev ne udeležujemo, potem ustvarjamo idealne pogoje, da omrežja iz ozadja v parlament spravijo svoje ljudi, s pomočjo katerih kasneje uresničujejo lastne interese. Dežurni novinarski komentatorji, ki so na sceni že desetletja, s floskulo »vsi so isti« želijo zgolj sporočiti, da je najboljše, da ostanete doma in tako pomagate, da bodo tisti, ki so sedaj na pozicijah, na teh mestih tudi v prihodnje. Prvi pogoj za spremembe in odpravo klientelističnih navez je namreč množična udeležba na volitvah.

Ena temeljnih težav Slovenije je razraščajoče nezaupanje, ki se zdi najočitnejše prav v političnem prostoru, kar v veliki meri onemogoča stvaren dialog in tako tudi dogovor o tem, kaj narediti, da bomo vsaj ublažili, če že ne odpravili posledice gospodarske, finančne in socialne krize, ki je Slovenijo udarila močneje kot večino drugih držav. Kako preseči to nezaupanje, a hkrati ne zapasti v naivno mostograditeljstvo?
Stranke imamo nekatere različne poglede, vrednote, pristope, nikakor pa nismo različne v vseh pogledih. Iskanje skupnih točk, namesto nenehno poudarjanje razlik, je prvi korak k večjemu zaupanju in dialogu med strankami. Postavljanje jasnih ciljev pa je drugi korak. Prihodnja vlada bo morala jasno opredeliti cilje in se za podporo obrniti tudi na opozicijo. Vsi skupaj smo namreč odgovorni za prihodnost Slovenije. Nič nam ne pomaga, če neka stranka predstavlja most med dvema blokoma, ki ne moreta sodelovati. Če dva bloka želita resnično sodelovati, ne potrebujeta nobenega mostu, ampak morata sama stopiti skupaj. Več dogovarjanja in medsebojnega spoštovanja bi vsekakor pozitivno vplivalo na državljane in izboljšalo podobo politike in politikov v javnosti.

Ali vidite na tem področju kakšno posebno vlogo svoje stranke?
Da, upam si trditi, da je Nova Slovenija drugačna od večine strank. V parlamentu bomo namreč podpirali vse, kar je dobro za Slovenijo in nasprotovali vsemu, kar je slabo, ne glede na to, ali bomo v opoziciji ali vladni koaliciji in ne glede na to, kdo bo predlagatelj. Za našo skupno prihodnost namreč gre.

Razrašča se tudi razočaranje nad uveljavljenimi političnimi akterji, hkrati pa se zdi, da bo, sodeč po javnomnenjskih raziskavah, udeležba na decembrskih volitvah visoka. Priložnost za nove obraze ali priložnost za nove manipulacije?
V prejšnjem mandatu, ko je bila Nova Slovenija v vladi, se je za vse krivilo vlado. Boruta Pahorja pa se je predstavljalo kot alternativo, ki praktično zmore vse. Rezultati Pahorjeve vlade so znani, vendar danes mnenjski voditelji ne govorijo, kriva je vlada, ampak kriva je politika, torej tudi tisti, ki z odločitvami vlade nismo imeli nobene zveze. Gre za poskus kolektivizacije krivde in relativizacije neuspeha levice. S tem, ko se govori, »kriva je celotna politika« in »vsi so isti«, se načrtno zmanjšuje odgovornost levice. Zagotovo so na levici zelo spretni s prikazovanjem starih obrazov kot novih. Leta 2008 se je zgodil Zares, letos pa stranka Zorana Jankoviča. Torej, stara vsebina v novi embalaži. Obrazi, ki so leta 2008 podpirali Boruta Pahorja, danes podpirajo Zorana Jankoviča,  saj levica poskuša obraniti svoje položaje. Če kdo, potem bo prav Nova Slovenija, ki pa ji nihče ne more naprtiti krivde za katastrofalen položaj Slovenije v tem mandatu, na teh volitvah ponudila številne nove obraze.

Vrniva se še enkrat k pozivu za »novo slovensko pomlad«. V njem je mogoče videti tudi nasvet, naj izvorno demokratične stranke že v času volilne kampanje sklenejo predvolilno zavezništvo in tako vnaprej prepričajo volilno telo, da gre za homogeno politično usmeritev, ki bo sposobna brez notranjih bojev za državne fevde delati za skupno dobro. Ali bo iz te moke res kaj kruha?
Narava proporcionalnega volilnega sistema je takšna, da uspeh na volitvah zahteva sodelovanje političnih strank. Zgodovina volitev to potrjuje. Leta 1990 so vlado sestavile tiste stranke, ki so se povezale v Demos. Leta 2004 so vlado sestavile tiste stranke, ki so sodelovale v okviru Zbora za republiko, prav tako je sodelovanje levega trojčka leta 2008 pripeljalo do leve vlade. S kom naj se NSi povezuje, če ne z SDS in SLS, ki sta ji vrednotno najbližje. Naš cilj ni, da se zapiramo sami vase, se držimo zase in z nikomer ne sodelujemo samo zato, ker želimo dokazati, da nismo v senci nobene stranke. Ko se mož in žena poročita, to ne storita zato, da se bo eden podredil drugemu, ampak zato, da lahko s skupnimi močmi lažje premagujeta življenjske preizkušnje. Nova Slovenija je naklonjena povezovanju pomladnih strank pred prihodnjimi volitvami. In če kdaj, potem je na teh volitvah pomembno, da izberemo stranko, ki ji verjamemo in zaupamo. S ponosom lahko povem, da je Nova Slovenija zaupanja vsekakor vredna.

Predvolilni čas pomembno krojijo tudi različna civilnodružbena gibanja in pobude, nekatera tudi z jasnim krščanskim predznakom. V mislih imam predvsem pobudo Prebudimo Slovenijo nekdanjega ljubljanskega župana Jožeta Strgarja, ki je priredila zbor kristjanov na Otočcu. Kako presojate to pobudo?
Pobudo Prebudimo Slovenijo v NSi pozdravljamo, saj ima gospod Strgar z njo zelo dober namen. Z zborovanji želi spodbuditi nas kristjane, da postanemo bolj družbeno aktivni in ozaveščeni člani naše družbe ter aktivni državljani. Ni dovolj, da samo kritiziramo, pač pa smo kristjani soodgovorni za oblikovanje družbe, v kateri živimo. Če se umikamo v zasebnost in sami ne želimo javno delovati, potem to prepuščamo drugim, ki imajo lahko povsem drugačne vrednote kot mi in nam jih lahko kasneje preko  zakonov (Družinski zakonik), šolstva (izbor knjig za Cankarjevo priznanje, učni program), medijev (izbira urednikov, pristransko poročanje ipd.) tudi vsiljujejo.

»Ali je slovenska družba v slepi ulici tudi zato, ker v javni prostor in družbeni dialog ni pripuščena krščansko-konservativna misel?« se je na Otočcu spraševal nekdanji minister v Janševi vladi dr. Žiga Turk. Kako bi vi odgovorili na to vprašanje?
Krščansko-konservativna misel postavlja v središče Boga, ki je Ljubezen, Stvarnik vsega, kar nas obdaja, dober Oče in pravični sodnik. Krščanski politik je dolžan sprejemati svoje odločitve v skladu s svojo vero. Politične odločitve morajo izhajati iz ljubezni do Boga, sebe in bližnjega. Če tega ni, stopi v ospredje sebičnost in boj za politično moč, ki omogoča pridobitev položajev in več  materialnih dobrin.  Zato je krščanski politik lahko tudi vest in usmerjevalec k pravim vrednotam. Nova Slovenija je zagotovo od vseh strank najtesneje povezana s krščanskimi vrednotami. V mandatu 2004 – 2008 smo vseskozi delovali za skupno dobro, nismo gledali nase in zato tudi plačali visoko ceno. Če kdaj, potem danes Slovenija znova potrebuje stranko, ki ne bo gledala nase, ampak na skupno dobro. Stranko, ki ne bo stalno grozila z izstopom iz koalicije, ampak bo trden koalicijski partner, ki se bo zavedala svoje odgovornosti za prihodnost Slovenije.

Nova Slovenija je vzpostavila sodelovanje še z eno krščanskodemokratsko naravnano državljansko pobudo, in sicer Fokusom 2031, ki ga je ustanovil vaš član Lojze Peterle. V kakšno – če sploh kakšno – smer gre to sodelovanje?
V NSi menimo, da je sodelovanje s Fokusom 2031, ki želi iskati dolgoročne rešitve za boljšo prihodnost Slovenije, pomembno. Vesela sem, da bo vodja Fokusa 2031 in naš evropski poslanec Lojze Peterle  sodeloval v kampanji Nove Slovenije, predvsem bo pomagal našim kandidatom na terenu in na področju zunanje politike. Želeli smo si, da bi tudi kandidiral na naši listi, vendar nam je na zadnji seji izvršilnega odbora pojasnil, da se za kandidaturo na listi Nove Slovenije na teh državnozborskih volitvah ni odločil, ker želi v polnosti dokončati mandat v evropskem parlamentu. Funkciji državnozborskega in evropskega poslanca sta namreč nezdružljivi.

Usodo krščansko-demokratske opcije v parlamentarnem mandatu, ki se predčasno izteka, so v veliki meri krojili kristjani, ki leta 2008 niso šli na volišča. Kaj vam zbuja upanje, da se ta scenarij 4. decembra ne bo ponovil?
Leta 2008 je vladala velika evforija in navdušenje nad Borutom Pahorjem, kar je spodbudilo mnoge naše volivce, da so oddali glas močnejši stranki. Žal je ta strategija volivcev pomenila dvojno izgubo. Najprej je slovenska pomlad izgubila najmanj tri poslance. Če bi SDS dobila samo 0,6% manj in NSi 0,6% več, bi SDS enega poslanca izgubila, vendar bi štiri poslance pridobila NSi. V skupnem seštevku bi imela slovenska pomlad tri poslance več. Največja izguba omenjene strategije volivcev pa je bila zagotovo ta, da je slovenski parlament, čeprav se za kristjane opredeljuje večina ljudi, ostal brez stranke, ki izrazito zagovarja krščanske vrednote. Mnogi sedaj pogrešajo prav stranko, ki bi se v parlamentu odločno zavzemala za vrednote krščanske demokracije. Ob izpadu iz parlamenta smo mnogokrat slišali, da vrnitev ni uspela še nobeni stranki. Mi se tem napovedim nismo uklonili, delali smo naprej in stranko ves čas držali v kondiciji in jo na terenu krepili. Uspešni smo bili na evropskih volitvah leta 2009, dobri  tudi na lanskih lokalnih volitvah, v obeh primerih pa smo krepko presegli parlamentarni prag. Delamo s polno paro. Čeprav tekmujemo v s parlamentarnimi strankami, nam to ne jemlje volje in poguma. Pripravili smo dober program, k sodelovanju smo pritegnili mnoge strokovnjake in intelektualce, postavili smo dobro listo kandidatov. Spodbudne besede naših privržencev in jasna opredelitev stranke me utrjujejo v prepričanju, da smo na poti, da se  zagotovo vrnemo v parlament.

Na kakšen delež glasov računate?
Naš cilj je doseči 10%, ki smo jih že imeli leta 2004, zato je ta cilj tudi dosegljiv. Veste, v politiki se stvari hitro spreminjajo in veliki lahko hitro postanejo majhni, majhni pa stopijo na njihovo mesto. Takih primerov je tudi v slovenski politiki vse več.

Ali je torej napočil čas za »novo slovensko pomlad«?
Zagotovo je čas za slovensko pomlad, saj je levica pokazala, kaj zna oziroma česa sploh ne zna in s tem krepko razočarala svoje volivce, Slovenijo pa spravila v velike težave. V odločilnih trenutkih slovenske zgodovine je prav slovenska pomlad s krščansko demokracijo, ki jo danes predstavlja Nova Slovenija, popeljala Slovenijo na pot uspeha. Verjamemo, da bomo skupaj zmogli tudi tokrat.