Intervju – dr. Janez Dular

Kako gledate na dvajset let naše države?
Odvisno od tega kam se postavimo. Ali se
postavimo v leto 91 in gledamo ali slutimo kaj nas čaka v prihodnosti, kaj nas
je čakalo in kaj smo si predstavljali, ali pa se postavimo v letošnje leto in
gledamo nazaj kaj se je uresničilo in kaj se ni. Stvar seveda ni črno-bela,
moram pa reči, da je boljša in lepša, kot smo si jo takrat predstavljali.
Situacija je bila takrat zelo kritična, šlo je pravzaprav za biti ali ne biti
in kako se bo posrečila osamosvojitev. Nekateri so bili pripravljeni jesti
travo samo, da bi šlo skozi in če gledamo iz zornega kota kako se nam danes
godi, moramo reči da je dosti boljše, kakor smo upali. Po drugi strani pa ni
nikoli tako dobro, da ne bi moralo biti še boljše, zlasti če nekaj realno že
dosežeš si zmeraj želiš, da je čim bolje. Poglaviten dosežek, ki je
nepreklicen,  je da smo dosegli dejansko
osamosvojitev in demokratizacijo, vsaj na formalni ravni, strankarsko
demokracijo in to je tudi danes kljub vsem težavam nepreklicen dosežek.

Bili ste minister v prvi vladi za Slovence po
svetu…
Lahko si mislite, da tega sploh nisem
pričakoval. Takrat sem živel kot samostojni kulturni delavec, slovenist,
ukvarjal sem se z lektorstvom in podobnimi rečmi. Lepega dne sva se za
Bežigradom srečala z gospodom Peterletom, kjer mi je to predlagal. Povedal mi
je tudi, da se je že levo, desno posvetoval in da se zdim ljudem sprejemljiv,
še zlasti zamejskim Slovencem se zdim primeren. Seveda takoj nisem mogel reči
ja ali ne, razumel je, da pač potrebujem čas za razmislek, ki pa se je kar
razvlekel, zato je nekega dne pozvonil na moja vrata in rekel, da če noče
Mohamed h gori, mora pa gora k Mohamedu. Tako me je prišel še enkrat vprašat in
takrat sem odgovoril, da sem pripravljen, saj sem imel nekaj izkušenj oziroma
poznal sem položaj zamejskih Slovencev in izseljencev iz svoje stroke, ker sem
opravil že nekaj raziskav na tem področju. Zdelo se mi je, da bi utegnil to
koristno narediti.

Kaj so bile takrat vaše naloge?
Čakalo me je dvoje, prva stvar je bila politična,
v ožjem pomenu besede, do takrat je bila namreč jugoslovanska ali slovenska
politika nasproti zamejskim Slovencem in izseljencem izrazito ideološko
pristranska. Ta država je podpirala in tesno sodelovala z levimi skupinami
Slovencev, medtem ko so bile tako imenovane desne skupine močno prikrajšane ali
pa čisto zapostavljene. Čisto posebno poglavje pa je bila tako imenovana
politična emigracija, ki je bila skoraj tabu. Treba je bilo torej premagati to
oviro, prestopiti ta prag. Druga stvar pa je bila pridobiti Slovence zunaj za
podporo našemu projektu osamosvajanja, ker nam je bilo popolnoma jasno, da ne
bo lahko in bomo potrebovali pomoč od kogarkoli, že pri samem aktu
osamosvajanja in tudi potem pri prizadevanju za mednarodno priznanje. Dejansko
se je to potem zgodilo, težji je bil prvi korak pri uravnoteženju pomoči in
stikov z vsemi Slovenci, levimi, desnimi. Med mojimi prvimi takimi potezami je
bilo potovanje v Združene države in Argentino k tamkajšnjim Slovencem.

Takrat niste bil član nobene stranke…?
Formalno gledano sem bil zunajstrankarski, ker
je to bil to ne ravno pogoj, ampak ena izmed pozitivnih točk, da sem bil
sprejemljiv za vse strani pri tem prvem koraku premagovanja razcepljenosti  v izseljenstvu in zamejstvu. Drugače pa je
bilo vsem jasno kakšna je moja barva in moje prepričanje, formalno pa sem bil
zunajstrankarski.

Nekaj let kasneje ste bil minister za
kulturo…?
V vseh ozirih je bilo to nenavadno. Noter sem
padel, ker je prišlo do spora v takratni vladni koaliciji in je takratna Združena
lista protestno izstopila in ker je bil gospod Pelhan, takratni minister za
kulturo, član Združene list, je seveda tudi od odstopil. Nenadoma je bil tam
prostor, ki je formalno glede na razmerja med ostalimi člani koalicije pripadal
Krščanskim demokratom. Takrat me je gospod Peterle še enkrat poiskal in
predlagal, da sem vskočil za tisto dobro leto do konca mandata. Iz tega mandata
se mi zdi, da poleg tega kar sem že prej omenil v zvezi z ublažitvijo
polarizacije in doseganja enakomerne podpore vseh kulturno vrednih projektov,
ne glede na ideološko usmerjenost, je najpomembnejši projekt iz tistega mojega
leta razstava Jožeta Plečnika v Pragi, ki je bila evropski kulturni dogodek za
katerega smo se zelo trudili in ga uspešno in srečno izpeljali.

Kaj danes pogrešate na področju kulture?
Ne morem zatajiti dejstva, da sem slovenist in
slovenski jezik kot jedrna sestavina slovenske kulture je tukaj zelo
izpostavljen. Ne gledam na situacijo črno-belo, ampak skoraj bolj črno kot
belo. Nedvomno je slovenščina z osamosvojitvijo dobila lep in načelno odličen
status državnega jezika in je prodrla celo na nekatera področja na katerih prej
ni bilo dosti govora o njej, postala je jezik vojske, carine, diplomacije itd.,
hkrati pa se je naše stališče do takratnega velikega jezika v državi, do
srbohrvaščine, kjer smo se psihološko gledano čutili kulturno enakovredne,
sedaj obrnilo in nasproti angleščini in proti zahodu in se čutimo še danes
manjvredne. To pa zelo negativno vpliva na naše razpoloženje.

Kako danes ocenjujete delo vlade na področju
Slovencev po svetu?
Imam nekaj zelo kritičnih pripomb. Nimamo
ministrstva, ampak urad, ki pa ga vodi minister brez listnice. Moram reči, da
je v tem mandatnem obdobju prišlo do nekaj zelo hudih spodrsljajev na tem
področju, zlasti iz najnovejšega časa v razmerju do koroških Slovencev in
tamkajšnjih krajevnih napisov, kjer je šlo za uveljavitev avstrijske državne
pogodbe in odločb avstrijskega ustavnega sodišča, ker je bilo veliko
neustreznih zapisov v slovenščini, Slovenija pa je manjšino pustila na cedilu v
tem boju. Ti ljudje so že tako utrujeni in izčrpani od tega več desetletnega
boja in namesto, da bi se tukaj Slovenija s svojimi zahtevami ostro postavila
nasproti Avstriji, je rekla, da kakor se bodo manjšinske koroške organizacije
odločile, tako pa bo. Kakor, da ne bi vedeli, da so te organizacije tako rekoč
na smrtni postelji, da se sploh ne morejo več učinkovito braniti in jasno, da
so potem sprejeli kompromis, ki pravzaprav ni kompromis, temveč kapitulacija.
Slovenija pa je rekla: ˝Če so oni za to, potem mi to podpiramo˝.

NSi je edina stranka, ki ima podpredsednika za
Slovence po svetu?
Prav gotovo. Je skoraj edina, vsekakor pa je
tista, ki to področje najbolj poudarja, izpostavlja, ga aktivno goji in ga ima
zelo jasno razčlenjeno prikazanega tudi v svojem programu. Slovenci po svetu so
deloma organizirani, v tem smislu, da imamo celo regionalne odbore zunaj države
kjer so člani Nove Slovenije.

Kako gledate na prihodnost Nove Slovenije?
Glede na to, da ta komponenta sedaj v parlamentu
manjka, se mi zdi samoumevno, da mora čim prej priti v parlament. Mislim, da bo
tja na naslednjih volitvah seveda prišla. Ne bi pa smeli biti zadovoljni s tem,
da samo pridemo noter, ampak moramo biti notri dovolj močni in dovolj glasni,
mora se slišati naš glas, uresničevati naš program in naša volja. Sedaj je za
to zelo vroč čas, saj težko tečemo kdaj bodo volitve, ker so možnosti zelo
odprte, tudi če bi bile sedaj, čez tri ali štiri mesece, bi se morali dobro
odrezati, stranka pa se na volitve že pripravlja. Naslednji meseci bodo tako
res zelo, zelo vroči.

Kakšne so prioritete NSi pri sodelovanju z
drugimi?
Popolnoma jasno je, da Nova Slovenija nikakor
ne bi smela in ne bi mogla vstopiti v vlado kjer pomladanska opcija ne bi bila
vodilna in prevladujoča.

Kakšna je najboljša rešitev politične krize v
Sloveniji?
Najbolje bi seveda bilo, da bi bile predčasne
volitve čim prej, čez tri ali štiri mesece, torej v jesenskem roku oziroma
septembra ali oktobra. Vse drugo je izgubljen čas s sedanjo vlado, ki kakršna
je ni zmožna vladati in še sama sebe komaj vzdržuje. Če bi predčasne volitve
bile, potem vidim veliko možnost, da se razmere bistveno spremenijo in da bi
nova koalicija, ki bi nastala iz desnosredinske opcije, dosti uspešneje
reševala zadeve, predvsem pa mislim, da ne bi bili več priča takih cirkusov s
samo vlado, ki je bila očitno programsko in vsebinsko prazna. Njen edini cilj
je bil vladati zato, da ne bi vladala druga opcija. Kaj vladati, čemu vladati
in zakaj vladati pa je bilo ves čas odprto, razen če si predstavljamo kot cilj
vladanja tisto, kar so si marsikateri privoščili, da gre denar v privatne žepe
nekaterih ljudi. To se je žal tudi dogajalo.

Kaj želite Sloveniji ob 20. obletnici?
Najprej bi želel zavest, če ponovim tisto od
začetka, če si predstavljamo kaj smo takrat pričakovali, želim zavest, da nam
je danes vsem dosti boljše in dosti lepše kakor smo si upali upati. Lahko bi
bilo krvavo ali pa še dosti hujše pa se je lepo izšlo. Če danes greste po
Sloveniji in primerjate s starimi fotografijami izpred dvajsetih let,  je nam nedvomno boljše. Seveda pa daleč od
tega, da bi nam šlo tako, kakor bi nam šlo lahko, kakor bi si želeli in kakor
bi si zaslužili ob pametnejši politiki, kot pa jo doživljamo danes. Ljudje smo
upravičeno nezadovoljni, vendar pa nas to nezadovoljstvo ne bi smelo vreči v
pesimizem, kakor da je vse izgubljeno, ampak ravno nasprotno. To nezadovoljstvo
naj bo izziv, da dosežemo na prvih naslednjih volitvah tisti premik, da bomo
lahko imeli dosti lepšo predstavo o prihodnosti, kakor smo jo imeli leta 91, ko
smo se zelo bali. Če sedaj zmagamo, se nam ne bo treba bati prihodnosti in biti
v takšni negotovosti kakor sedaj.

Hvala za pogovor.
Hvala vam.