FEDERICO V. POTOČNIK V INTERVJUJU ZA REVIJO KD: ZASLUŽIMO SI BOLJŠI ZDRAVSTVENI SISTEM

Ste mladi zdravnik, specialist infektologije. Pred kratkim ste se vrnili s šolanja na Stanfordu. Zakaj ste se kot zdravnik odločili za študij v tujini?

Odločitev za študij v tujini je bila lahka. Verjamem, da si zaslužimo boljši zdravstveni sistem, kot ga imamo, ampak za razmislek o tem potrebuješ pogled od zunaj, ker se v Sloveniji pogovarjamo zgolj o manjših popravkih, ki zastarelega in zlomljenega zdravstvenega sistema ne morejo izboljšati. Za cilj sem si zadal najboljšo poslovno šolo na svetu in sem hvaležen, da so me sprejeli. Kot največjo razliko sem opazil to, da na Stanfordu ves čas govorijo o novostih in o podjetjih in idejah, kako bodo spremenili svet – in pri tem tudi obogateli. Konstantno so v pogonu za napredek in razvoj. V Sloveniji pa se za vsako dobro idejo najde razlog, zakaj se je ne da izvesti. Želel bi si, da bi nekaj tega duha pljusknilo tudi k nam.

Poteka stavka zdravnikov in zobozdravnikov, ki je postala najdaljša zdravniška stavka v zgodovini Slovenije. Kako vi vidite trenutne razmere v zdravstvu?

Zdravniška stavka je preprosta: z vlado smo se zdravniki dogovorili pred enim letom, do dogovorjenega roka tega niso niti začeli uresničevati. Še več, letos so šli podpisat z drugimi sindikati diametralno nasprotne pogoje, s čimer so zavestno povozili naše dogovore. To je zafrkavanje, ki si ga vlada Roberta Goloba redno privošči z ljudmi, mi pa smo temu rekli dovolj.

Ampak…Veste, meni se zdi res neverjetno, da se igrajo s tako krhkim sistemom, kot je zdravstvo. Kot sem prej rekel, zdravstveni sistem je zlomljen. Če ne bi zdravniki delali po šest tednov na mesec, da bi krili vse potrebe, bi se sistem zlomil že dolgo nazaj. Ne pričakujemo hvale, ampak takšnega oholega in zaničevalnega obnašanja pa tudi ne moremo sprejeti, zato smo se odločili, da ne bomo več delali prekomerno, ampak toliko, kot vsi ostali, to je do 48 ur na teden. Torej – to ni stavka, ampak delo v zakonitih okvirjih, kar potrjuje celo Ustavno sodišče. Če se ob zakonitem delu zdravnikov sistem ustavi, potem delujočega zdravstvenega sistema pač nimamo. Kljub neštetim opozorilom Golobova vlada ves čas zavlačuje in nagaja, njihovi mediji pa blatijo naš poklic. Tudi v redu, ampak naj ne pričakujejo, da bomo s takim odnosom še naprej prekomerno žrtvovali svoj prosti čas, svoje zdravje in svoje družine.

Kakšen je občutek, ko izpolnjujete vaše poslanstvo skrbeti za zdravje ljudi, medtem pa vam vlada krni ugled v družbi?

Ugled zdravnika je nedotaknjen in tega ne bo spremenila nobena vlada. Naše poslanstvo je skrb za ljudi, to je res, zato delamo precej več kot vsi ostali, ker kadra Slovenija ne zna narediti ali uvoziti. Zdaj imajo še na Hrvaškem zdravniki takšne plače kot v Sloveniji! Samo glejte, ne more politika zlomiti sistema in potem kriviti zdravnikov, ker ne zmorejo pokriti vseh lukenj, ki jih politika ustvarja. Vsak poklic ima svoje poslanstvo, ampak od našega se krivično pričakuje, da bomo prenesli vso gnojnico, ki se jo kdo spomni zlivati na nas. Pri tej stavki ne gre samo za plače, ampak zahtevamo standarde in normative, na katere so s sporazumom že pristali, zdaj pa so si premislili. Ali so plače problem? Ja, so. Za redno delo dobi zdravnik specialist po trinajstih letih šolanja manj kot 15 evrov neto na uro. Če delaš tristo ur, je to 4500 evrov, že, ampak si delal skoraj za dva zdravnika. Na dolgi rok je to vir vseh možnih fizičnih in psihičnih bolezni. Poklic zdravnika je lep, ampak zdravniška služba je v Sloveniji zelo nehvaležna.

Kako vi doživljate občutek nastrojenosti nekaterih skupin proti zdravnikom, ki se ustvarja v javnosti?

Počutimo se kot v komunizmu, ko vlada ustvarja sovražnika ljudstva. Poglejte njihove medije, ko ljudi načrtno hujskajo proti zdravnikom. Zaradi šova poslušajo Glas ljudstva in te ljudi postavljajo ob bok zdravniškim organizacijam. Če se jim ne podrejaš, si kakor slab človek. Kakšna neumnost! Delajo škodo, ki jo bomo popravljali še dolgo zatem, ko Goloba več ne bo. Ampak v ambulantah je odnos popolnoma drugačen, normalen. Pogrom jim ne uspeva. Kar potrjuje to, da gre za gonjo s strani politike in elit, ki plenijo po zdravstvu in se ustrašijo, ko kdo ogroža njihove privilegije.

Leto 2020 je bilo izjemno težko leto. Kako ste ga doživljali vi? Kakšne spomine imate na dolge mesece smrtonosne epidemije covid-19?

Grozno. Mladi infektologi smo bili v prvih bojnih vrstah, na urgencah, na oddelkih … Grozna leta so bila. Covida-19 nismo poznali, zato smo se z ukrepi in terapijo sproti prilagajali. V bolnišnicah smo bili pogosto mi zadnji človek, ki so ga umirajoči videli. Čeprav so bili pacienti hvaležni, te teže ne želim nikomur. Na srečo je bila večina ljudi odgovornih, cepili so se in z maskami pazili na druge. Na takšno družbo je človek ponosen. Žalostno je bilo spoznanje, da je pri nas precej proticepilcev. Ampak to je razumljivo za postkomunistično družbo. Kjer ni svobode, da bi posameznik odločal o sebi in okolici, se osebna odgovornost ne razvije. Odgovornost in krivda za vse, kar se dogaja, je nekje daleč, zunaj dosega in vpliva posameznika: nisem kriv jaz, ki o ničemer ne odločam, ampak je kriv Janša ali Kučan, krivi so Američani, kriv je Bill Gates. Ravno med proticepilci se močno čuti potreba po tem, da se jih prepozna, da se jih vidi in sliši. Želijo biti del nečesa večjega od njih samih. In ko dobijo informacije, ki naj bi jih vsi infektologi tega sveta spregledali in ki so jih oni pri svojem vztrajnem brskanju po internetu le našli, se počutijo pomembne, vredne, del neke prosvetljene elite, ki ve nekaj več. Na neki način tako zdravijo svoje manjvrednostne komplekse.

Ste ponosen Slovenec, rojen v Argentini, kjer je skupnost zelo močna. Kako gledate na položaj argentinskih Slovencev?

Sem ponosen argentinski Slovenec. Družbo, kakršno smo uspeli ustvariti v izseljenstvu, lahko v Sloveniji samo sanjamo. Četrta generacija že hodi v sobotne slovenske šole, slovenski domovi so živi in ustvarjalni, maturanti hodijo vsako leto v Slovenijo na izpopolnjevanje. Kar je bilo v naših rokah, smo izpolnili.

Kar pa je bilo v rokah države, pa je ena večjih napak politike samostojne Slovenije. Več deset tisoč ljudi v Argentini, Avstraliji, Kanadi in ZDA bi lahko povabili nazaj v Slovenijo, pa jih leve vlade zaradi strahu pred močjo teh skupnosti niso, desne vlade pa niso imele za to poguma. Toliko ljubezni do domovine, ampak tudi znanja in izdelanega koncepta, kakšna naj bi Slovenija bila – brez okuženosti komunizma.

Veste, v Argentini sem hodil v nemško šolo, ki jo je sofinancirala Nemčija. Seveda so takšne šole zelo dobre in zato zelo zaželene. Ampak v našem primeru smo bili argentinski Slovenci prepuščeni samim sebi, kar nekaj časa gre, v nedogled pa ne bo šlo, če skupnost nima podpore, kopni. Na to levica računa. Če ne bodo demokratične sile nečesa naredile, bo od teh skupnosti ostal le spomin, medtem ko v Sloveniji nimamo narodnega kompasa – ah, še otrok nimamo!

Kako ocenjujete politično spremembo v Argentini?

Dvakrat smo se z družino zapeljali na veleposlaništvo na Dunaju, da smo oddali glas za Javierja Mileia. Argentina se je naveličala socialističnih vlad, ki so ves denar ali zapravile ali pokradle. Vam dam en primer: posneli so sodelavce bivše vlade, kako so na skrivaj jemali denar iz kovčkov in ta denar tehtali. Si predstavljate?! Tako veliko denarja so pokradli, da ga niso mogli niti šteti. Argentinci so temu rekli dovolj in so izbrali libertarnega predsednika. Libertarec je pristaš popolne svobode v družbi. Libertarec ne bo delil subvencij, ker bi to bilo favoriziranje enih na račun drugih. Prav tako ne bi nikoli zmanjšal izbire zdravstvenih zavarovalnic, kot so naredili pri nas, ker manj izbire je manj svobode. Libertarec bo znižal davke, da ljudje obdržijo svoj denar in z njim razpolagajo, kot sami želijo. To je večja svoboda, kot če vlada odloča namesto nas. Ne tako kot v Sloveniji, da se ima vsak levičar za liberalnega, čeprav sta si ideologiji v popolnem nasprotju. Poglejte Gibanje Svoboda: ali ste bolj svobodni ali manj svobodni kot pred njimi? No, to.

Imate tudi izkušnjo šolanja v tujini na Stanfordu. Lahko z nami podelite to svojo izkušnjo?

Ja, to je neverjetna čast, da lahko študiraš na taki šoli. Najprej sem mislil, da bom največ odnesel od predavateljev. Vsi so odlični, predavanja so zanimiva in polna novosti, saj je Stanford špica v inovacijah, ki se dogajajo ves čas okoli tebe. Vse te novosti z veseljem prinašam nazaj v Slovenijo. Na moje presenečenje pa sem se največ naučil od sošolcev. Bili smo zelo različni: prvi ima podjetje, ki se ukvarja z medicinskimi izzivi v vesolju, druga je upravljala milijarde državnega sklada Kuvajta, tretji je eden najbogatejših Indijcev, četrti je polkovnik ameriške vojske, peti je izraelski specialec … Vsak je bil v svojem področju izjemen in v pogovorih z njimi sem spoznal, da je ravno tukaj bogastvo te izkušnje. Upam, da jih bom lahko kot goste pripeljal v Slovenijo, da jih čim več ljudi spozna.

Ste tudi nekdanji predsednik podmladka NSi Mlade Slovenije. Kako ocenjujete dogajanje v slovenski politiki?

Že nekaj let slovensko politiko spremljam zgolj iz medijev. Včasih smo ponosno razlagali, da prihajamo iz Slovenije, pokazali smo na razvojne projekte, na vse lestvice, po katerih smo se vzpenjali … Takrat si imel na kaj biti ponosen. Danes pa vsi sistemi stagnirajo ali padajo. Včasih smo se primerjali z Avstrijo, ko nas je ta pustila preveč zadaj, smo se začeli primerjati s Češko, ki nas je v zadnjih letih tudi prehitela. Zdaj se primerjamo s tretjo ligo, Slovaško, baltskimi državami, Hrvaško – pa še te rastejo hitreje kot mi.

Krivda je na nas samih. Mi svojih politikov sistematsko ne šolamo. Ko smo želeli pripeljati znanje iz tujine, ni bilo dobro sprejeto. Posledice pa so tu: nam se dogaja, da desne stranke uporabljajo socialistične rešitve, ker svoje ideologije ne poznajo. Mnogi Slovenci pa še danes mislijo, da krščanska demokracija pomeni, da hodiš v cerkev, kar je nesmisel.

S čim se ukvarjate v prostem času, imate kakšne hobije?

Za lansko leto sem izračunal, da sem imel več turnusov, kot je bilo dni v letu, zato je prosti čas zlata vreden. Rad hodim v hribe in najraje imam naše Julijce. Če ne, pa me najdete za knjigo – zelo priporočam pisateljico Ayn Rand in njena romana Izvir ter Atlasov skomig. Sta sicer dolgi knjigi, ampak imam skoraj na vsaki strani dopisan komentar ali podčrtano misel. Obvezno branje za vsakega, ki hoče razumeti svet okoli nas.

Pred nami je pestro leto, v juniju nas čakajo evropske volitve. Kakšna bo Evropa po vašem mnenju po usodnem 9. juniju? Kakšna je vaša želja za Evropo in Slovenijo v prihodnosti?

Uh, v Evropskem parlamentu sem delal pred več kot desetimi leti. Že takrat je bil ves ta evropski birokratski aparat preveč napihnjen, danes je kvečjemu slabše. Bruselj je daleč od realnih problemov, poglejte npr. nekontrolirane ilegalne migracije: meni se zdi to smrt za našo celino, medtem pa se Bruselj ukvarja s papirnatimi slamicami. Ironično je, da je prav EU nastala kot krščansko-demokratska skupnost, v zadnjih letih pa kopiči vse več pristojnosti, kar je tipično za socialistične režime. Upam, da bomo znali to ustaviti, Slovenija mora ohraniti svojo samostojnost.

Pomislite, v tej poplavi ljudi in interesov je nujno, da si prepoznaven. Takrat je bila Slovenija spoštovana in prepoznavna po zaslugi našega Lojzeta Peterleta, njegova odsotnost se danes močno čuti. Jaz si evropske Nove Slovenije brez njega ne predstavljam. Moja želja za Slovenijo in Evropo? Ravno to, kar pooseblja Lojze Peterle: več preudarnosti, več poguma, več modrosti. Prihodnost Slovenije bo odvisna od seštevka truda vsakega posameznika in ta je odvisen od našega poguma. Poguma imamo dovolj. Če ga usmerimo v pravo smer, smo neustavljivi.