Še je čas za državotvornost in skupno oblikovanje pravih rešitev!
»Najlaže je preložiti problem na prihodnost«, je enostavna ugotovitev ob branju odločbe ustavnega sodišča glede arbitražnega sporazuma s Hrvaško. Sodišče, ki se poskuša izogniti ključni dilemi v zvezi z arbitražnim sporazumom, mora namreč na koncu vendarle priznati, da se proces določitve meje ne bo mogel zaključiti brez spremembe slovenske ustave. Sprememba ustave namreč ne bi bila potrebna edino v primeru, če bi arbitražni tribunal slovenski zahtevek v celoti sprejel, torej v celoti sledil našim navedbam iz zahtevka, kar pa je skoraj izven racionalnih okvirjev. Na tako zgolj hipotetično možnost bi se bilo povsem neracionalno zanašati.
Ustavno sodišče je torej pustilo povsem odprto vprašanje, kdaj naj se ustava spremeni. To prepušča že tako razgreti politiki. Politiki prepušča tudi ratifikacijo ustavnosodno blagoslovljenega arbitražnega sporazuma in to ne, kot bi logično pričakovali, s potrebno 2/3 večino, ampak kar z navadno večino v DZ. Bo takšna ratifikacija res ustavnopravno nesporna? Ob vsem tem je utemeljitev ustavnih sodnikov na spolzkih tleh; predpostavlja namreč izločitev arbitražnega sporazuma iz nacionalnega prava in v točki 62 obrazložitve navaja, da gre pri arbitražni razsodbi za pravni akt, ki bo obstajal samo v sferi mednarodnega prava.
Razsodba arbitražnega tribunala bo seveda obstajala v sferi mednarodnega prava in sicer na temelju arbitražnega sporazuma. Ob tem ustavno sodišče izpušča najpomembnejše dejstvo, da bo Slovenija z arbitražnim sporazumom prenesla svojo suvereno voljo na arbitražno sodišče. Pravzaprav bosta obe državi s tem sporazumom, če in ko bo uveljavljen, omejili svojo suverenost glede reševanja bilateralnega mejnega spora in jo prenesli na tribunal ter tako njemu podelili pravico, da v skladu s svojimi pristojnostmi iz arbitražnega sporazuma določi mejo. Tu se vedno znova postavlja vprašanje ali res ni bilo možno doseči boljšega sporazuma, predvsem pa pripeljati sosedov nazaj za pogajalsko mizo in nadaljevati tam kjer se je zataknilo.
Z arbitražnim sporazumom namreč ne prenašamo katerekoli pravice, temveč pravico glede meje. Gre za to, da Slovenija prenaša svojo suvereno voljo, da naj arbitražno sodišče namesto nje same in za njo reši spor. In ne kateri koli spor, temveč spor o meji.
Razsodba tribunala ne bo nekaj, kar bo veljalo le izven Slovenije, kakor posredno poudarja ustavno sodišče, ko pravi, da bo le-ta obstajala le v sferi mednarodnega prava, temveč bo tudi notranje pravno zavezujoča. Ustavno sodišče to ve. To ve, vendar ne prizna, vsaj neposredno ne. Iz te zanke se želi izviti v 63. točki, vendar se s svojimi navedbami še bolj zaplete. Za opravičilo navede, da gre za izjemen položaj. Vendar pa k temu izjemnemu položaju dodatno pripomore prav ustavno sodišče samo. Namesto da bi priznalo inkorporacijo sporazuma v domače pravo, govori le o njegovi mednarodni veljavnosti, hkrati pa (pozor!) opozarja državni zbor RS, da naj spremeni ustavo, da bi se v primeru neugodne razsodbe arbitražnega tribunala izognili protiustavnosti. S tem torej ustavno sodišče samo postavlja svojo odločitev in arbitražni sporazum kot temelj arbitražne razsodbe pod vprašaj z vidika skladnosti z ustavo, oziroma nakaže na morebitno protiustavnost.
Vprašanje ustavnosti oziroma protiustavnosti sporazuma je enako pomembno kot vprašanje njegove vsebinske primernosti ali neprimernosti oziroma skladnosti ali neskladnosti. Le v kakšni smeri bo šla razsodba? Slišati je, da bo šla v smeri sporazuma Drnovšek – Račan. Če je tako, potem zakaj denar in čas, ki ga bomo zapravljali z arbitražo!? Da ne govorimo o rizikih, ki jih pomeni samo arbitražno razsojanje!
Upam, da je predsedniku vlade Pahorju ob upoštevanju informacij, s katerimi razpolaga, jasno, kam celotna zadeva gre. Predvsem velja poziv vladi in celotni koaliciji, naj se zaveda, da lahko odločitev arbitraže za mnogo naslednjih generacij povzroči globoke zamere in rane narodu ter slabe odnose med sosedama, kljub deklariranim najboljšim namenom rešiti ta spor po mirni poti pred arbitražo. Arbitražna razsodba, ki bi jo Slovenci občutili kot nepravično, seveda ne bo prispevala k dobrososedskim odnosom, ampak bo pri nas pustila vsaj občutek zagrenjenosti.
Res je čudno , da ne zmoremo toliko prepričljive diplomacije, da bi Hrvate privabili za skupno mizo, medtem ko jim to s Srbi očitno ni tako težko: to je bilo videti tudi na forumu v Bruslju ta konec tedna. Na to pa kažejo tudi pogovori Tadića in Josipovića o izvensodni poravnavi glede vzajemnih tožb Republike Hrvaške in Republike Srbije, ki se nanašajo na genocid. Sicer pa je glede na fiasko tako opevane Konference o zahodnem Balkanu, čas za ponoven razmislek in sklep, da morajo naša dejanja izhajati iz samozavesti ob osamosvojitvi, vstopu v EU in predsedovanju uniji. Nadaljevati moramo po samostojni slovenski poti in se dokončno odpovedati skušnjavam Titove poti. Predvsem pa moramo poiskati prave diplomatske, politične in pravne alternative, ki bodo mejni problem rešili v dobri veri in brez frustracij na obeh straneh meje. Vprašati se moramo tudi, zakaj je do spora sploh prišlo in še, kdo nas je skregal in zakaj?!
Mojca Kucler Dolinar, predsednica Sveta NSi