DR. VOLJČ: DELITEV ZDRAVSTVA JE UMETNA IN ŠKODLJIVA

Dr. Božidar Voljč je upokojeni zdravnik, ki posebej poudari, da je vselej deloval v javnem zdravstvu. Je pionir družinske medicine pri nas, trenutno pa predsednik Komisije za medicinsko etiko pri ministrstvu za zdravje. Brez zadržkov pove, da smo v Sloveniji na točki, ko so čakalne dobe etično sporne. Poudarja tudi, da uzakonitev pomoči pri prostovoljnem končanju življenja vodi v nevarno predalčkanje življenja kot vredno ali nevredno. Delitev zdravstva na državno in zasebno pa je po njegovi oceni umetna in ni koristna za izpolnjevanje osnovnega poslanstva zdravstva – da vsak bolnik dobi kakovostno zdravstveno pomoč takrat, ko jo potrebuje.

Ta hip je v parlamentarnem postopku vladno omejevanje dela zdravnikov. Zdravništvo je na nogah. Za bolnike bodo posledice lahko katastrofalne. Kako resničen je ta problem, ki ga skuša zajeti vlada, torej razmejevanje javnega in zasebnega zdravstva?
Stroka na medicino gleda z enovitega stališča. Govori se o enotnosti medicine in o tem, da je ta namenjena ljudem, ne o tem, ali je zdravstvo zasebno ali javno. Eni in drugi zdravijo bolnike in iste bolezni, za ene in druge veljata ista etični kodeks in zakonodaja. Tako da ta delitev na državno, ne javno, in zasebno zdravstvo je umetna in ni koristna za to, da bi zdravstvo lahko v celoti izpolnjevalo svoje osnovno poslanstvo. To je, da vsak bolnik dobi ustrezno in kakovostno zdravstveno pomoč takrat, ko jo potrebuje. To lahko izpolnjujeta obe obliki zdravstva. Zato menim, da bi bilo bolje, če bi iskali način, kako potenciale ene in druge oblike zdravstva združiti, da bi imeli bolniki in slovenska družba od tega največjo korist. Takšna je tudi ureditev po nekaterih drugih državah.

Ali torej v Sloveniji stopamo korak nazaj?
Tako kot zdravje ni nikoli popolno, tako tudi zdravstvo nikjer ni popolno. Prav bi bilo, da kot kriterij vzamemo dostopnost storitve za bolnika takrat, ko jo potrebuje, in nato začnemo ugotavljati, koliko in na katerih področjih smo od tega oddaljeni.

Je tudi vaša komisija prispevala mnenje o omenjenem zakonu o zdravstveni dejavnosti?
Glede tega nas nihče ni nič vprašal. Do nas pridejo pretežno vprašanja o etičnih dilemah, ki večinoma izhajajo iz javnosti oziroma medijev. V zadnjem času smo se kar veliko ukvarjali s pomočjo pri usmrtitvi.

Veliko je opozoril, da je zakon o zdravstveni dejavnosti samo nadaljevanje ideološke vojne proti zdravnikom, potem ko se je vlada na okope postavila ob začetku zdravniške stavke, ki še traja. Kaj so razlogi, da vlada in sindikat Fides ne prideta skupaj?
Razloge lahko iščemo v tem, da se ločuje dušo državnega in zasebnega zdravstva, kot da sta si to nasprotujoči si polovici zdravstva. Namesto tega bi morali iskati stične točke. Hkrati se ta bipolarnost vzdržuje v politiki in v medijih. To ni dobro. In tu bi morali nekaj narediti za to, da bi bili zdravniki zadovoljni. V pripravo zakonov in rešitev s področja zdravstva bi morali vključiti tako zdravništvo kot javnost, bolnike.

Ali se vam zdi, da vlada prepoznava resnične probleme našega zdravstva?
Občutek imam, da so v ozadju politični motivi. Menim, da bi lahko bistveno več dosegli, če bi pristopili z nevtralnega stališča.

Kaj pa je po vašem mnenju trenutno največja težava v zdravstvu? So to čakalne vrste? Je to pomanjkanje kadrov, upravljanje zavodov?
S stališča zdravstva, zdravstvenih organizacij in tudi bolnikov bi za največji problem označil dostopnost. Dobra dostopnost je eden od kazalnikov dobrega zdravstva. Pri nas jo otežujejo vedno daljše čakalne dobe. Prihaja do nepravičnosti, neenakosti, kar ni v skladu z zdravstveno etiko. Dokler bo tako, se bomo ves čas srečevali s težavami in z nezadovoljstvom bolnikov. Bolnik, ki potrebuje storitev, bi jo rad dobil čim prej. Če mora čakati in ima občutek, da se mu bolezen poslabšuje, to zagotovo ni dobro. Je pa to samo en delček problematike. Ne rečem, da tudi zdravniki niso zakuhali kakšnega problema, zlasti če ob tako slabi dostopnosti ne delajo polnega delovnega časa, ampak delovnik prej prekinejo zaradi dela v zasebnem sektorju. Verjetno zaradi zaslužka, je pa to tudi znak pomanjkljive organizacije v ustanovi, kjer zdravniki to lahko naredijo. Ta vladni zakon o zdravstveni dejavnosti naj bi zdravnike discipliniral. Če bodo edini, ki bodo prizadeti, bo to seveda vodilo v nezadovoljstvo. Če se vlada tega loteva, naj potem to razširi na vse v javnem sektorju.

Zadeva je zelo kompleksna. Omenili ste dostopnost, nepravičnost. Vas torej prav razumem, da smo pri nas na točki, ko so čakalne vrste etično vprašanje?
Seveda. S stališča bolnika in zdravstva je vsako – daljše ali krajše – čakanje neetično. Poslanstvo zdravstva je namreč to, da se bolniku nudi pomoč, ki jo potrebuje. In če mu je zdravstvo ne more nuditi ali pa je recimo zaradi organizacijskih slabosti ne nudi, je to vsekakor etično vprašljivo.

Prej ste omenili, da imate na mizi uzakonitev pomoči pri prostovoljnem končanju življenja. S tem vzpostavljamo diskurz nezaželenosti, odvečnosti, ekonomskega bremena. Se pravi – znebimo se vseh, ki za družbo niso več koristni oziroma jo obremenjujejo, ker potrebujejo več socialne in zdravstvene oskrbe. Tudi zdravništvo vztraja, da pomoč pri samomoru ni v skladu s prisego, ki so jo dali, ko so postali zdravniki.
Tukaj je osnovno vprašanje vrednotenje človeškega življenja. Ženevska deklaracija, ki je moderna oblika Hipokratovo prisege, pričakuje zdravnikovo obljubo, da bo absolutno spoštoval človeško življenje. Izjemno pomembno je, da zdravnik obljubi, da življenja ne razume kot kategorijo, ki se jo pod določenimi pogoji lahko prekine. Stališče komisije za medicinsko etiko je odklonilno, ko gre za evtanazijo ali pa pomoč pri samomoru. S tem določimo kategorijo življenja, ki ni več življenja vredno, in je zato najbolje, da se človeka, ki tako živi, usmrti. To je izjemno nevarno. Pri izvajanju zakona namreč lahko pride do odklonov. Tudi tam, kjer te zakone že imajo, vidimo, da se sčasoma indikacije za usmrtitev širijo. Na Nizozemskem danes lahko usmrtijo že mlajše ljudi, otroke … Predvsem pa je nevarno, da se kot kriterij za usmrtitev določa neznosno trpljenje, kar je povsem osebno videnje, saj trpljenja ne doživljamo enako.

Omenjate možnosti zlorab. Iz neke države sem zasledila podatek, da je največ asistiranih samomorov pred dopusti.
To sem že slišal, ne pa tudi preverjal. Se pa tega bojimo tudi mi, in to smo tudi napisali v mnenje. Zagotavljanje 24-urno oskrbe za svojca je za družino ogromna omejitev možnosti. Težko se gre že v službo, kaj šele na počitnice. Tako da obstaja tveganje, da bo zelo velik pritisk na navidezno prostovoljno željo po usmrtitvi.

Z razmisleki o tem, kdaj je življenje vredno ali ne, se idealizira užitek, dober izgled, fizično in psihično moč, hkrati pa stigmatizira vse, kar to ni, torej stisko, trpljenje, nelagodje. Lahko rečemo, da se na ta način spodkopava temeljne družbene vrednote.
Trpljenje je sestavni del našega življenja in lahko je tudi neznosno. Ampak zdaj bi to naenkrat določili kot kriterij, ko življenje ni več vredno, in to zato, ker so druge vrednote, ki naj bi se jih bolj častilo. Res je, da zakonski predlog izvzema duševne težave. Ampak dejstvo je, da je premalo premišljen glede na posledice.

Kaj pa zdravniški vidik? Kako se lahko v takih primerih zaščitijo zdravniki?
Zdravniki imajo možnost ugovora vesti. To bo po mojem mnenju večina zdravnikov tudi uveljavila. Ampak ugovor vesti imamo tudi pri abortusu, kljub temu pa se ta poseg opravlja. Gotovo bodo tudi zdravniki, ki bodo pripravljeni izvršiti vse to, kar predvideva zakon o pomoči pri samomoru, je pa to zanje zelo nevarno. Ta zakon namreč odgovornost za usmrtitev prenaša na ramena usmrčenega. Kaj pa, če bo družina to obžalovala? Hitro bo kriv zdravnik, ki je pri tem pomagal.

Ugovor vesti pri splavu oziroma pomoči pri samomoru. Ali sta to vprašanji, ki ju je mogoče vzporejati?
V javnem zdravstvu splav dojemamo kot družbeno zlo, ki ga je treba kolikor mogoče zmanjšati. Skozi zadnja desetletja je prišlo do upada, seveda tudi zaradi večje dostopnosti kontracepcije. Je pa treba imeti pri razpravah o splavu pred očmi dejstvo, da vsaka nosečnost ni osrečitev. Za žensko je lahko tudi zelo velik problem, lahko ji zelo poslabša že tako hudo zdravstveno, družinsko, socialno stanje. Veste, če se ženska odloči, da bo splavila, bo poiskala vse možnosti, da to stori. Šla bo tudi k mazaču. Zato ni prav, da bi omejevali dostopnost splava, saj bi to lahko privedlo do hudih posledic za zdravje žensk in javno zdravje. Zaradi tega komisija za medicinsko etiko ni absolutno proti splavu.

Vrniva se še k pomoči pri samomoru, ki ga hitimo urejati, s tem pa zapostavljamo družbene razprave in sistemsko urejanje ostalih podpornih sistemov, kot sta dolgotrajna in paliativna oskrba. Govorimo o tem, kako bi se ljudi čim prej znebili, namesto o tem, kako bi jim omogočili, da imajo čim dlje kakovostno življenje.
Če je usmrtitev vrh, gremo mi zdaj na vrh, namesto da spodaj razvijemo dolgotrajno ali pa paliativno oskrbo. Ob ustrezni paliativni oskrbi lahko človek z neozdravljivo boleznijo živi še 20 let. Fizično bolečino lahko premagamo ali omilimo s številnimi sredstvi. Tega ne smemo opustiti in se preusmeriti na usmrtitev. Ko človek umira, pa je lahko tudi v duševnih bolečinah. Spominja se določenih lastnosti, dogodkov, dejanj in bi se rad izpovedal, razbremenil. Pri tem včasih ni treba veliko. Sam sem namreč velikokrat le sedel ob postelji in poslušal. Ampak tudi to je bilo za tega človeka olajšanje.

Komisija za medicinsko etiko se ukvarja tudi z zdravniškimi napakami. Pred časom sta ogromno medijske pozornosti privabili neupravičena odstranitev želodca oziroma prostate. Kako pogoste so te napake?
To je vrh ledene gore. V zdravstvu je namreč spodrsljajev veliko. Najboljše bolnišnice imajo vzpostavljen sistem kakovosti, ki vsako takšno napako odkrije in poskrbi za to, da se ne ponovi. Najboljše bolnišnice imajo tako največ popravljalnih ukrepov. Pri naših bolnišnicah tak sistem z nenehno kontrolo dela pogrešam. V zdravstvu delajo ljudje, ki se seveda motijo. Ni prav, da nekoga, ki stori napako, vlačimo po medijih, ker tega verjetno ni storil nalašč. Namesto tega je treba narediti vse, da se kaj takšnega ne bo več zgodilo. Napakice in napake je treba razumeti kot sredstvo za izboljšanje sistema.

Kakšna etična vprašanja pa se odpirajo z uvajanjem umetne inteligence v zdravstvo?
Tega se bojim. To odpira ogromno novih etičnih vprašanj, zlasti na področju genetike. Tukaj kličemo duhove, za katere nisem prepričan, da jih bomo znali, zmogli obvladati. Ne moremo pa tega več zaustaviti. Odkar sem zdravnik, se je zdravstvo seveda zelo spremenilo, spremenila se je struktura pacientov, drugačne so zahteve, vse to pa odpira nova in nova vprašanja.

Še eno kontroverzno vprašanje imam. Kakšno je stališče medicinske etike do sprememb spola?
Sprememba spola je osebna pravica vsakogar. Temu ne moremo oporekati. Stališče naše komisije pa je, da lahko pričakujemo, da bo tisti, ki to stori, posebej če je mlajši človek, to lahko začel obžalovati. A tukaj povratka ni. Mislim pa, da to ni le vprašanje zame, ampak ga bi bilo treba zastaviti tudi slovenski družbi, kako torej to sprejema.

Tudi sami ste bili minister za zdravje kmalu po osamosvojitvi. Bi lahko primerjali razmere takrat in danes?
Takrat smo imeli ministrstvo za zdravstvo, ne za zdravje. Velika je razlika med zdravstvom, ki je sistem, ki se ukvarja z bolniki, in zdravjem, ki pa je nek ideal. Tako da jaz mislim, da je ministrstvo za zdravstvo boljši naziv. Imam pa na svoje petletno ministrovanje lepe spomine. Razen na sindikate, z njimi sem imel največ problemov. Mimogrede – tudi med mojim ministrovanjem je bila stavka zdravnikov, takrat med najdaljšimi v Evropi. V ostalih dejavnostih javnega sektorja so seveda stalno spremljali, kakšen je napredek pri pogajanjih o plačah v zdravstvu, da bi tudi zase kaj iztržili. So pa plače v zdravstvu problem še danes. Poglejte samo, kako slabo plačujejo zlasti srednje medicinske sestre ali pa osebje v domovih za starejše. To je škandal. To bi bilo treba urediti.

Ali ste bili kdaj pri presoji kakšnega etičnega vprašanja v precepu?
Medicinska etika ima štiri zelo jasna načela, po katerih presojamo – dobrobit, neškodljivost, avtonomija in pravičnost. Karkoli se zgodi, naj bi bilo za bolnika dobro, naj ne bi bilo škodljivo, naj bi se upoštevalo njegovo mnenje oziroma želja in naj bi bilo pravično. Če se tega držite, imate pokrit hrbet. Jaz vedno pravim – najcenejša je resnica, ker če poveš resnico, boš vedno povedal enako. Tako da moram reči, da pri odločanju vsi člani komisije čutimo veliko varnost, zato lahko tudi dobro in pošteno delamo. Verjetno tudi niste slišali kakšne kritike, protesta ali ugovorov o delu naše komisije, kajne? To je tudi nekakšno spričevalo našega dela.

Podkastu z dr. Božidarjem Voljčem lahko prisluhnete TUKAJ. Intervju pa lahko preberete tudi v reviji KD, ki je dostopna TUKAJ.

Želite pobliže spoznati prizadevanja NSi in prispevati k boljši Sloveniji? Pridružite se nam TUKAJ.