Demokracija in država

Morda je zgolj naključje, da se v teh dneh, ko praznujemo 20-letnico slovenske države, veliko več, kot o vlogi tedanje skupščine, kjer so se zgodile temeljne odločitve za nastanek slovenske države, govori o delu prve demokratično izvoljene  slovenske vlade. Kakor je to povsem razumljivo, saj je vlada vendarle nosila največje breme slovenskega osamosvajanja, pa to kaže tudi na razumevanje demokracije v slovenskem prostoru. Nihče sicer ne zanika odločujoče vloge, ki jo ima strankarsko razmerje v parlamentu za politično stabilnost v državi. Se pa vedno bolj v slovensko javnost useda zavest, za kar imajo nedvomno zasluge tudi mediji, kako je ključno dogajanje, ki  lahko usodno vpliva na slovensko prihodnost, v vladi in njenem delovanju ter odločitvah. 

Po dvajsetih letih slovenske države bo zato v slovenskem političnem prostoru nujen premislek o tem, kolikšen pomen ima za trdno prihodnost Slovenije njena demokracija, ki se kot ljudska volja zrcali v parlamentu. Nič nam namreč ne bo pomagalo, če bomo zamahnili z roko rekoč, da se v parlamentu tako ali tako samo prepirajo in da najvišja demokratična institucija države vedno bolj postaja ladja norcev. O tem, kaj si sicer ljudstvo misli o svojih demokratično izvoljenih predstavnikih, naj razmišljajo predvsem izvoljeni predstavniki sami. To naj bi počeli predvsem v jasni zavesti, da bi morali biti odgovorni nosilci slovenske demokracije. Koliko to zares počno, lahko spremljamo in kolikor toliko politično razgledanemu človeku bi po koncu vsakokratnega mandata že moralo biti jasno, kako so posamezni predstavniki vsega ljudstva opravljali svojo dolžnost. Glede na rezultate po vsakokratnih volitvah pa se po dobrih dvajsetih letih, kolikor se gremo parlamentarno demokracijo, vsaj lahko vprašamo, zakaj so rezultati volitev taki, kakršni so, in ne drugačni. Javnomnenjski voditelji in strokovnjaki za politični marketing bi sicer našli odgovore predvsem v uspešnosti oz. neuspešnosti predvolilnega pojavljanja političnih strank in njihovih predstavnikov. 

Zato bi se bilo dobro v sedanjih družbenih, gospodarskih, zlasti pa političnih razmerah v Sloveniji vprašati, ali ni prišel čas za temeljit premislek o tem, v kakšni demokraciji živimo; ali je to v resnici predstavniška demokracija, ki nam zagotavlja ne le preživetje ampak dostojno življenje na dolgi rok, ali pa morda z novimi volitvami dobivamo vedno bolj sicer še nejasno, vendar pa vedno bolj priljubljeno sliko ulice. Ulica je lahko idealen začetek  takih in drugačni revolucij, ki vsilijo ljudem prepričanje, da so izvoljeni predstavniki napačni. In če k temu s svojim načinom delovanja pripomorejo še izvoljeni predstavniki sami, se krog lahko kaj hitro sklene. To pa pomeni samo eno: ne pogovarjamo se več o ključnih problemih in priložnostih družbe in države ter posledično položaju posameznika ter o načinu reševanja odprtih vprašanj, ampak zgolj o tem, kdo je tisti, ki nam bo rešitve prinesel na pladnju tukaj in zdaj. Zgodovina nas opominja, kako so se zaključile zgodbe o odprtih nebesih na zemlji in odrešeniku, ki je ta nebesa odprl.

Ker je bilo v teh slovesnih dneh mogoče prebrati kar nekaj ugotovitev o zelo šibki politični kulturi v Sloveniji, je k temu potrebno dodati tudi nujnost politične zavesti vsakega državljana te države; zavesti, da demokracija ni dobrina, dana samo po sebi, ampak zelo občutljivo družbeno stanje, ki ni odvisno zgolj od nosilcev politične moči, ampak tudi od vsakega državljana te države. Vsak ima namreč pravico in možnost jasno izraziti svojo voljo na volitvah, ko je priložnost odločiti se tudi po vesti.