Celodnevni izlet na Koroško in Tirlosko
Občinski odbor NSi Idrija vsako leto za članstvo, somišljenike in prijatelje priredi poučno družabni izlet, najraje v slovensko zamejstvo. Letos se je izletu pridružila še novoustanovljena organizacija v občini Cerkno. Poln pavtobus je idrijsko-cerkljanske izletnike prvo jesensko soboto popeljal na dolgo, a čudovito pot skozi furlansko-karnijski Tolmezzo (Tumieč) in čez Karnijske Alpe v zgornje ziljsko mesto Kötschach-Mauthen (Koče-Muta), od tod pa po nekoliko samotni, starožitni, a sila privlačni Leški dolini (Lesachtal) s starimi, z lesom okrašenimi hišami, z mlini in očuvanimi slovenskimi kozolci. V te kraje že skoraj petsto let iz bližnjih in sosednjih dežel privablja romarje velika in lepa božjepotna cerkev Maria Luggau (»Marija v Logu«), ki je dala ime tudi kraju.
Malo pred tem naseljem, ki nam obuja staro slovensko zgodovino (naši predniki so se tu utopili v nemško govoreče prebivalce že v srednjem veku) so se izletniki ustavili ob cesti in v naravnem zelenem okolju sami priredili spontano »proslavo«. Pod slovensko zastavo so prebrali nekaj pesmi Toneta Kuntnerja iz cikla Mati Slovenija. Namen tega svojevrstnega kulturnega postanka je bil praznični spomin na dvajsetletnico naše osamosvojitve in vrnitev Primorske matični domovini pred 64 leti. Na koncu so počastili še spomin blaženega škofa Antona Martina Slomška, saj je 24. september obletnica njegove smrti (prihodnje leto se bomo spominjali okrogle 150-letnice, ko je svetnik izdihnil v Mariboru leta 1862). Skupaj so zapeli Slomškovi pesmi Glejte že sonce zahaja in En hribček bom kupil. Bila je edinstvena (in edina) mala proslava za mejami domovine, na koroških starodavnih tleh.
Na izletu so videli mnogo zanimivega, prelepe cerkve in čudovito krajino; v spominu bo ostal tudi obisk muzeja o karnijsko-dolomitski fronti v prvi vojski v kraju Timau/Tischlbong v Karniji, še na italijanski strani. Nadvse zanimiv je bil postanek v Innichenu/San Candidu na Južnem Tirolskem, do kamor še segajo »slovenski« kozolci in kjer je vojvoda Tassilo III. V 7. stoletju ustanovil velik samostan za pokristjanjenje Slovencev, ki so skoraj do tja prišli po Dravski in Ziljski dolini, se bojevali z Bavarci in se ustavili ob nekem potoku (Kristeinerbach, Anraški potok ) v Pustriški dolini (Pustertal, Val Pustería); tisti del doline je bil takrat še »pust« in gozdnat, od tod tudi ime. Z Innichenom ima prisrčne »bratske« stike Rut (nekoč Nemški Rut) na Tolminskem oziroma v Baški Grapi, ker je v trinajstem stoletju patriarh BertholdAndechs-Meranski, kakakor tudi v Sorici in v nekaj vaseh med Škofjo Loko in Kranjem, naselil na opustelih področjih tirolske naselnike (kolone), ki so se pozneje poslovenili, ohranili pa so se priimki (Dakskobler, Kemperle, Štendler) in ledinska imena (Kacenpoh /Katzenbach/). Prijetno razpoložena družba idrijsko-cerkljanske Nove Slovenije, je zaključila koroško-tirolsko »vandranje« v restavraciji pri Stari pošti v Bistrici na Zilji, ki jo vodi slavistka Pepca Druml z možem Ludvikom, ki je slovenski odvetnik v Beljaku.
