ALI JE DRŽAVA LAHKO DOBER UPRAVLJAVEC SVOJIH PODJETIJ?

Od osamosvojitve dalje je Slovenija sledila poti privatizacije, ki je bila sprva pogojena z vključevanjem v Evropsko unijo in kasneje z notranjimi gospodarskimi in političnimi pritiski. Med ključnimi dogodki v tem procesu so bili številni primeri, ko je država neposredno ali posredno, prodala svoja podjetja tujim lastnikom. Med njimi najdemo tudi nacionalne simbole, kot so Gorenje, Lek, Pivovarna Laško, Mercator, Adria Airways, Žito in številna druga. Seznam prodaj je dolg in raznovrsten, vključeval pa je tako neposredne kot posredne prodaje in tudi prodaje hčerinskih družb.

Spodaj je naveden seznam teh podjetij, skupaj z letom prodaje in novim tujim lastnikom

• Tobačna Ljubljana (1991) – Imperial Tobacco, Velika Britanija
• Saturnus (Ljubljana) (1997) – Hella, Nemčija
• Sava Tires (Kranj) (1997–2004) – Goodyear, ZDA
• SKB banka (2001) – Société Générale, Francija
• Banka Koper (2001–2007) – Sanpaolo IMI, Italija
• Lek (Ljubljana) (2002) – Novartis, Švica
• Iskraemeco (Kranj) (2007) – Elsewedy Electric, Egipt
• Droga Kolinska (2010) – Atlantic Grupa, Hrvaška
• Fructal (Ajdovščina) (2011) – Nectar, Srbija
• Helios (Domžale) (2013) – Ring International, Avstrija
• Ljubljanske mlekarne (2013) – Lactalis (prek Dukata), Francija/Hrvaška
• Aerodrom Ljubljana (2014) – Fraport, Nemčija
• Mercator (Ljubljana) (2014) – Agrokor, Hrvaška
• Letrika (Šempeter pri Gorici) (2014) – Mahle, Nemčija
• Fotona (Ljubljana) (2014) – The Gores Group in Technology4Medicine, ZDA
• Žito (Ljubljana) (2015) – Podravka, Hrvaška
• Radenska (Radenci) (2015) – Kofola, Češka
• Pivovarna Laško (vključno z Unionom) (2015) – Heineken, Nizozemska
• Elan (Begunje) (2015) – Wiltan/VR Capital, Rusija/ZDA
• Adria Airways Tehnika (2015) – Linetech, Poljska
• Adria Airways (2016) – 4K Invest, Nemčija
• Cimos (Koper) (2016) – Palladio Finanziaria, Italija
• AHA Emmi (Slovenska Bistrica) (2016) – Aluform, Poljska
• Sava d.d. (Turizem) (2016) – York Capital, ZDA
• Paloma (Sladki Vrh) (2017) – Eco-Invest, Slovaška
• Gorenjska banka (2018) – AIK banka, Srbija
• Gorenje (Velenje) (2018) – Hisense, Kitajska
• Nova Ljubljanska banka (NLB) (2018–2019) – Brandes (ZDA), EBRD (VB)
• Abanka (2019) – Nova KBM (kasneje OTP), Madžarska
• Perutnina Ptuj (2019) – MHP (Myronivsky Hliboproduct), Ukrajina
• Panvita (2023) – Mplus Grupa, Hrvaška
• Celjske mesnine (2023) – tuj kupec (Hrvaška lastniška povezava)

Ob tem dolgem seznamu se upravičeno poraja vprašanje, ali je država lahko dober upravljavec svojih podjetij?
Zgodovina nam ponuja mešano sliko. Po eni strani so številna podjetja, ki so ostala v (so)lasti države, dolgo časa stagnirala, zlorabljena za politične ali kadrovske igre, ali pa so bila obremenjena z neučinkovitostjo in slabim upravljanjem. Na drugi strani pa ni mogoče prezreti dejstva, da so mnoga podjetja, prodana tujcem, danes močno skrčena, prestrukturirana na račun delavcev ali celo propadla. Adria Airways je eden najbolj znanih primerov.

Ena izmed ključnih težav državnega lastništva je pomanjkanje jasne odgovornosti. Menedžerji pogosto niso odgovorni trgu, temveč politiki. Interes dolgoročne rasti podjetja se v državnem okolju pogosto znajde pod težo kratkoročnih političnih ciljev. V tem pogledu država kot lastnik pogosto odpove, ne nujno zaradi zlonamernosti, temveč zaradi strukture same oblasti, kjer lastništvo ni jasno personalizirano, upravljanje pa se hitro spremeni ob menjavi oblasti.

Po drugi strani pa prodaja ključne infrastrukture ali strateških podjetij tujim lastnikom prinaša tudi številne pasti: izguba nadzora nad oskrbo, odločanje o razvoju zunaj nacionalnega prostora, usmeritev dobičkov v tujino in zmanjševanje suverenosti. Primeri, kot so prodaja Aerodroma Ljubljana, Abanke, NLB ali celo mlečne industrije (Ljubljanske mlekarne), kažejo, da ekonomski interesi države niso vedno v središču prodajnega procesa.

Ali je Slovenija v tem času naredila kakšen zavidljiv nakup tujih podjetij?
V obdobju od osamosvojitve leta 1991 do danes je Slovenija večinoma prodajala državna podjetja tujim lastnikom, medtem ko je bilo primerov, ko so slovenska podjetja prevzemala tuja podjetja, razmeroma malo. Vendar pa obstajajo nekateri pomembni primeri, ki kažejo na slovensko prisotnost na tujih trgih.

Primeri (slovenskih) podjetij, ki so prevzela tuja podjetja

• NLB (Nova Ljubljanska banka): Leta 2020 je NLB prevzela srbsko Komercijalno banko, s čimer je okrepila svojo prisotnost na balkanskem trgu.
• Perutnina Ptuj: V letu 2023 je Perutnina Ptuj vstopila na albanski trg perutnine z ustanovitvijo skupnega podjetja s skupino Balfin, v katerem ima 81-odstotni delež.
• Zavarovalnica Triglav: V začetku 2000-ih je Triglav razširil svoje poslovanje v tujino z ustanovitvijo podružnic na Češkem, v Bosni in Hercegovini ter Severni Makedoniji.
• Slowatch: Slovensko podjetje Slowatch je razširilo svoje poslovanje na hrvaški in bosanski trg z združitvijo s hrvaškim podjetjem Kruna 2011, kar je omogočilo širitev na regionalni ravni.

Ti primeri kažejo, da so slovenska podjetja v določenih primerih uspešno vstopila na tuje trge, čeprav je obseg teh prevzemov manjši v primerjavi s številom slovenskih podjetij, ki so bila prodana tujim lastnikom.

Pomanjkanje vizije ali kako prodati lastno državo
Morda je pravo vprašanje manj, ali je država dober upravljavec, temveč: ali ima država sploh vzpostavljene mehanizme, da bi to bila? Profesionalno upravljanje, depolitizacija nadzornih svetov, dolgoročna strategija razvoja podjetij in merjenje uspešnosti bi lahko ustvarili pogoje, kjer je tudi država učinkovit in odgovoren lastnik. V nasprotnem primeru je privatizacija pogosto le beg pred lastno nesposobnostjo, ki pa dolgoročno lahko prinese še večjo izgubo, tako gospodarsko kot družbeno.

V Sloveniji je izkušnja s privatizacijo pogosto nihala med dvema ekstremoma: nekritičnim verjetjem v trg in strahom pred državno neučinkovitostjo. A prava pot verjetno ne leži v absolutizaciji enega ali drugega pristopa, temveč v odgovornem in transparentnem sistemu odločanja, kjer ni samoumevno, da bo zasebni lastnik boljši, ali da bo država slabša, temveč, kjer se ob vsakem primeru posebej presodi, kaj je dolgoročno najboljše za državo, zaposlene in državljane.

Na koncu se torej odgovor skriva v tem, kako država vidi sama sebe: kot kratkoročnega lastnika, ki se čim prej znebi premoženja, ali kot strateškega upravljavca, ki zna in zmore ustvarjati dolgoročno dodano vrednost.

Naša preteklost je polna lekcij, vprašanje je, ali se bomo iz njih kaj naučili.